kako izdati knjigo
Razumem in Ovidij je bil samo primer 🙂
Joj, najlepša hvala za vse te koristne informacije na enem mestu!!!
Ko ste že omenili, kaj pa primer, ko me znam izvirnega jezika, vendar je avtor sam sočasno prevajal svoja dela v angleški jezik in ta dela so izšla potem na tujem-kakor razumem zopet isto, če je od smrti 70 let lahko prevedem? In morda še nekaj, ali pravica velja ne glede na državo kjer je delo izšlo in ne glede na to ali je bilo delo sploh kdaj objavljeno?
Glede Medvedka Pu-ja in avtorskih pa je meni poznan le ta primer izped nekaj let na sodišču:
http://www.abc.net.au/news/stories/2007/02/17/1850319.htm
Pa lep dan,
Mateja
Uh, če gre za Tagoreja, je stvar bolj zapletena. Ker ne bo nihče prevajal iz bengalščine, je prevod iz angleščine dovoljen, in če je avtor prevajal sam, so tudi njegove prevajalske pravice ugasnile – kako pa je s prevodom iz prevoda še živečega prevajalca, je pa najbrž vprašanje za AAS, ker je to odvisno od državne zakonodaje. Tudi dolžina avtorskih pravic se razlikuje, vsekakor pa po evropski zakonodaji veljajo tudi za neobjavljena dela, drugje je včasih drugače …
Počasi bova morala na zasebna sporočila 😉 ….
Kako na svetu ste vedeli, da gre za Tagore-ja?!? Ha, saj ni on edini, ki je prevajal svoja dela v angleščino:-)
Kakorkoli, [email protected]
🙂 Mateja
Zelo lepe teme in odgovori. Res je težko priti na trg v tako malem svetu, kakor je Slovenija. Zanima me, kako je z izdajo knjig iz področja strokovne literature in katere založbe so najbolj prilagodljive. Ker vemo, da nekatere niti ne pogledajo sporočila.Grdo. Koliko stane izvod v samozaložbi in kje dobiti sredstva. Ali se lahko dobijo tudi nepovratna sredstva iz EU. Kdo kaj ve.
zanimiva tema.
Tudi sam sem precej pretipkov in sestavil marsikatero delo. Morda sem do sebe nekako prekritičen, ampak zame je zadeva enostavna. Napišeš delo, ga pošlješ založbam. Takim malo večjim z več renomeja in čakaš.
– Ponudba zavrnjena. Vredu, moje delo je vredno en klinc. Ni panike. Pišem predvsem lastnemu veselju.
– Ponudba sprejeta. hja kaj naj rečem. Kapo dol samemu sebi.
Zame razne samozaložbe odpadejo.
Si stiskam in berem sinu. Zaključeno.
Res pa je, da ob nekaj delih še nobenega nisem tako izpilil, da bi si ga sploh upal poslati na založbo. Ker resnici na ljubo, sranja imajo že tako dovolj, brez mojega…
pa brez zamer. Važno je nekaj napisati, to izpiliti. ponovno prebrati in izpiliti. Morda preberejo znanci in če je vredno, se splača poslati na založbo. Le ne si k srcu jemati, če zadeva ne gre skozi. Kljub temu, da je povedanih že veliko zanimivih zgodb, jih ostaja še neštetokrat več nepovedanih.
Zdravo
no, jaz imam tako izkusnje z vecjo ZALOZBO (pri kateri sem cakala v nedogled na samo pregled
besedila) kot tudi z SAMOZALOZBO [b]Ekslibris[/b], pri kateri so
poskrbeli prakticno za vse, kar obljubljajo na njihovi strani-od morebitnega lektoriranja, postavitve
knjige, dizajna, printa, kode in na koncu se promocije.
priporocam! 🙂
Pixiebee, pikabuc, Bubu, zakaj spreminjati imena, ko je jasno, da gre za isto osebo? Seznanite se s pravili oglaševanja: http://med.over.net/oglasevanje/
Pixiebee, pikabuc, Bubu, zakaj spreminjati imena, ko je jasno, da gre za isto osebo? Seznanite se s pravili oglaševanja:
do sedaj sem izdala že 4 knjige, vse v samozaložbi. Uspelo mi jih je tudi prodati, zadnja pa mi te dni izide pri Exlibrisu, mislim, da jim lahko zaupam.
Žal je dandanašnji v Slovneiji tako, da je več tistih, ki knjige pišejo kot onih, ki jih kupujejo….
če pa koga zanimajo podrobnosti tudi o prodaji, pa me lahko pobara.
rada povem, če le lahko.
mm
Kako zdaj, Just me? Kako si se zatipkala, saj si napisala, da je prijateljica – ne ti – stara 15 let? 🙂 Si ta “prijateljica” ti? Glej, saj to je vseeno. Ok, hvala bi potem postala samohvala, ampak baje tudi ne škodi. 🙂 Založbe bodo tako in tako presodile same. Lahko jim pišeš na mail, lahko pokličeš in se dogovoriš, kako in kaj. Prej pa naštudiraj ponudbo naših založb: katere izdajajo literaturo, v kakršno spada tvoja knjiga, po možnosti – če je navedeno – kdo je urednik za ta žanr itd.
Koliko je dolga povprečna knjiga, je težko presoditi. Mladinska literatura zajema “tanke knjižice” in “debeluharice”, tako da ni nekega univerzalnega merila. Koliko strani pride, ko gre tekst v prelom, je spet odvisno od načina preloma, velikosti črk, odstavkov itd. Lahko pa okvirno računaš, da bo v dejanski knjigi dvakrat več strani kot v wordu.
O avt. pravicah pa naj reče kakšno kdo drug.
K.
Lep pozdrav!
Tudi sama imam za seboj knjigo, čeprav je od tega že kar dosti let. (1992) Izdala sem jo v samozaložbi, ker je podobno kot zdaj, tudi takrat bilo potrebno čakati na izdajo vsaj dve leti, s tem da je bilo založb malo, pa tudi prvenec je vedno zelo kritično opazovan. Vidim, da se ni situacija na trgu nič kaj spremenila, le da je založb več, tisk je cenejši, oblikovanje veliko lažje, saj kdor je spreten z računalnikom lahko to naredi celo sam.
V pripravi imam še dve knjigi, za kateri se bom potrudila, da bosta izši v naslednjem letu. Morda celo tri, saj mi je ena založba sama ponudila “prostor” v čakalni vrsti. Čeprav imam občutek, da se založbe zelo mačehovsko obnašajo do knjig in resnično gledajo bolj kot na vse ostalo, na profit (kar je na nek način normalno), se je treba kot avtor zavedati odgovornosti do svojega dela.
V primeru če gre za založbo, se je treba resnično dobro dogovoriti o vsem. Tudi o promociji knjige, ne samo o izdelavi.
No, mene ravno ta del muči najbolj. Me je od nekdaj. Ko je bila knjiga izdana, torej natiskana, zabeležena v cobissu, z vsemi dovoljenji Ministrstva za kulturo, se je podala na pot v svet. Za promoviranje je šlo veliko časa, telefonskih dogovorov, organiziranja literarnih večerov, nastopov, udeležbe na radiu, televiziji… Zelo spreten, prijazen in odločen moraš biti. Veliko časa pa tudi denarja gre za to. Meni se je pri izdanih 500 izvodih (kar je bilo že za tisti čas veliko) ob prodanih cca 400 izvodih povrnil ves strošek na nulo. 100 knjig pa je tako in tako pristalo v rokah ljudi, ki so mi pomagali pri izdelavi knjige in pri promoviranju. Zapisovala sem si vsa pojavljanja v javnosti in v točno enem letu od dneva izdaje (tiskar mi jih je na Božični večer prinesel domov) sem imela 84 promocijskih dogodkov. Kar nekaj, bi rekla. Skoraj dva na teden.
Knjiga je bila torej razprodana. Zaslužka ni bilo. Porabljenega časa nisem štela. Je pa ostalo dobro ime in možnosti za nadaljnje izdaje, tudi ponatis prvenca ipd.
No, kljub vsem “pritiskom” ljudi, naj spet kaj izdam, se do zdaj za to nisem odločila, ker vem, da je bilo tisto leto zame zelo naporno, sicer tudi zelo lepo. Bila sem seveda mlajša, imela sem več energije, več zagona in predvsem več časa. To je bila resnično nepozabna izkušnja, ki bi jo predlagala vsakemu avtorju, ki si želi pospremiti svojo prvo knjigo na svet tako, kot se spodobi.
Ker veš, da je to tvoj “otrok”, se boš tudi sam največ angažiral in najbolje storil vse, kar je potrebno.
Sem zagovornik samozaložbe, zase seveda. Ker vem, da ne bo nihče toliko storil za mojo knjigo, kot sama. V končni fazi pa tudi, če sam zbiraš sredstva (najsibodi lastna ali sponzorska), se ob tem procesu tudi kaj naučiš in se začneš zavedati, kaj vse skupaj pomeni, dobiš dodatno motivacijo, da knjigo tudi spraviš med ljudi, kamor tudi spada.
Samo izdati knjigo, zato, da lahko rečeš, da imaš izdano knjigo, je malo, premalo. Tako, kot ste leta in leta zapisovali vse misli in besede, sestavljali, obračali, premeščali… Prav toliko časa bo natisnjena knjiga potrebovala, da bo “shodila”, da bo spregovorila sama. Do takrat pa jo vodite z vsem srcem, ki ga imate.
Še to mogoče. Najsibo 200 ali 300 ali 2000 izvodov… Vsak izvod je dragocen in vsakega hvaležno pospremite k novemu lastniku. Ne obupajte, če bo šla prodaja počasi. Moja knjiga je bila razprodana v petem letu, kljub vsem mojim angažiranjem. In sem zelo ponosna na to. Veliko avtorjev poznam, ki so obstali pri 50 prodanih izvodih, ostale hranijo doma ali jih ima založba in so obupali. Govorim o tem, da je od tega minilo že 10 ali več let. Torej, ne ustavljajte se, lepo počasi in pogumno. Vsak dan se pojavljajo nove možnosti, izkoristite jih. Spoznali boste veliko novih ljudi v tem procesu in če ne drugega, našli veliko dobrih prijateljev. Saj literati imamo vsi srce.
Želim lepe praznike in veliko dobrega v novem letu. Naj prinese tudi kakšno novo knjigo, mi avtorji pa se moramo potruditi, da bo dobra, da bo ljudem, ki jo berejo, nekaj dala. V tem je tudi smisel, ne?
Pozdrav, S.
Dejstva govorijo drugače.
1.) V Sloveniji je leta 2009 izšlo 6300 knjig po katalogizaciji NUKa, kamor pa se štejejo tudi monografske publikacije tipa doktorati in podobno. No, v knjigarne Mladinske knjige (kar pomeni že skoraj enako kot “v slovenske knjigarne” 😉 je prišlo nekaj čez 3500 od teh naslovov, kar lahko imamo za knjige, namenjene trgu. Torej nekako 1700 novih prodajanih naslovov na milijon prebivalcev. Svetovno povprečje je pod dvesto in velika večina državnih povprečij tudi, seveda pa vsaka država šteje nekoliko drugače. Skratka, na prebivalca izdamo zelo veliko knjižnih naslovov, kar ste nemara že opazili, če ste hoteli resno spremljati knjižno dogajanje. O tem se strinjajo vsi strokovnjaki od bralcev prek založnikov do avtorjev, vsi bi manj izdanih knjig, ampak nihče ne bi pri sebi začel, hehe.
2.) Med temi knjigami je (opiram se na podatke, ki so jih posredovale žirije za izbor literarnih nagrad z ustreznih področij) v 2009 izšlo približno 120 novih slovenskih romanov, 60-70 zbirk kratke proze in 300 zbirk poezije. Malo? (Je kdo prebral vse? Vsaj v enem od naštetih žanrov?)
3.) V ZDA zelo redko srečate avtorja, ki izda knjigo pred tridesetim letom, pravzaprav zelo redko srečate avtorja, ki je sploh izdal knjigo ;-). (Pri nas pa 30 velja že skoraj za pozen začetek.) Zato se je že uveljavila razlika v predstavljanju “he/she is a writer” (nekdo, ki piše, a ni še nič objavil in za denar dela nekaj drugega) in “he/she is a published writer”. Samo od pisanja kvalitetnega leposlovja (quality fiction) pa živi v ZDA po moje še manj ljudi kot pri nas. Celo najbolj znani pisci večinoma predavajo po univerzah,
4.) Knjige v tujini ima objavljenih med 70 in 80 slovenskih živečih leposlovnih avtorjev. Izid, tudi v primerjavi s precej večjimi avtorji, sploh ni slab. Megalomani ga sicer imajo za nepomembnega, ker ni nobenega med njimi na lestvicah uspešnic in med Nobelovimi nagrajenci tudi ne, ampak za to je še čas, državo imamo šele 20 let!
5.) Predstavljam si, da je neobjavljeni avtor tako pri nas kot v tujini mnenja, da je knjigo težko objaviti. Vendar jo, kot je napisano zgoraj, vsaj v samozaložbi lahko objavi vsakdo. Tudi zaradi tega so številke na začetku mojega traktata velike. Da pa te knjige nimajo veliko odmeva – priznati je treba, da ga niti knjige znanih avtorjev večinoma nimajo! To pa je že tema za kako drugo jadikovanje 😉 …
Nazaj se daje originalne ilustracije, natisov besedil pa ne nujno (toliko morate že investirati v svojo vero, da je tekst za objavo), čeprav jih številni uredniki iz ekoloških razlogov vračajo (manj natisov, več amazonskega gozda). Za knjige za otroke smiselno velja vse zgoraj povedano, le da imajo v Sloveniji še večji indeks rasti kot knjige za odrasle.