kako izdati knjigo
kako izdati knjigo? pošlješ kakšnemu uredniku in čakaš. mesece, leta, …
moje izkušnje? pisalo se je 2008, ko sem gradivo za prvo knjigo poslal jskd za urško, potem se je pisalo 2010, ko sem gradivo za drugo poslal andreju blatniku. prva je izšla 2009 (všeč mi je, da sem jo lahko v celoti oblikoval po svoje, kar pomeni, da je izpadla kot nekakšen zmazek, z neizkušenostjo sem uspel uničiti izjemno avtorsko delo fotografa na naslovnici), druga pa bo 2011 (verjetno ‘k sreči’ bo oblikovne odločitve prevzela založba). do zdaj sem imel srečo z odzivom založb, ker je delo izšlo takoj, trenutno pa se mi zdi težje vprašanje kako izdati tretjo, ker ni in ni začetne ideje. :o) konec eterično erotičnega pisanja v prvi in umazano realističnega v drugi žili mojega ustvarjalnega falusa? znanstvena fantastika kot vesna lemaić ali kaj bolj klasičnega kot mirana likar bajželj? morda pa literatura ni žila zame in nadaljujem v intermediji ter multimediji …
kako se premakniti z mesta – to se najprej sprašujte, preden si začnete zastavljati vprašanja kako izdati knjigo.
dober tek!
Pa naj še jaz dodam svoje skromno mnenje.
Kar se tiče izdaje knjig, bi marsikateri avtor naredil veliko uslugo bralcem, kolegom avtorjem in trgu, če bi svoje delo pustil kakšnih pet ali deset let odležati, ga potem predelal in poslal v kritično branje še komu drugemu razen staršem in prijateljem (ki jim je itak krasno in fajn in ohinsploh vse, kar napišeš).
Saj je razumljivo, da bi vsak rad videl svoje delo natisnjeno, ampak kot je že na začetku diskusije omenila Kerstin, je res dobro temeljito premisliti, ali želiš, da bo besedilo še deset let po izidu pričalo o tvoji spretnosti pisanja.
Sicer pa je mogoče skrb manj, če pogledamo, kaj se z neprodanimi knjigami dogaja – večina jih pristane v razrezu in reciklaži. Kar po svoje (bolj ko o tem razmišljam, kljub svoji trčenosti na knjige) niti ni tako napačno, če to res pomeni, da pade kakšno drevo manj. Večje vprašanje zame je, zakaj so take knjige v prvi vrsti sploh izšle.
http://www.delo.si/clanek/137311
Priznam, malo posplošujem, vse knjige ne sodijo v isti koš in prodajne številke sploh niso edino merilo kakovosti knjige, ampak malo hecno je brati, da bi vsi kar radi izdajali knjige in romane in pravljice, večina pa v isti sapi priznava, da knjig ne kupuje v knjigarnah, ampak si jih izposoja v knjižnicah – torej niti sama ne podpira istega tržnega sistema, katerega del bi rada postala.
Če je motivacija za izdajo knjige samo lastno veselje ob “rojstvu novega otročička”, ne pa kvalitativen doprinos v slovensko literarno zakladnico, je po mojem mnenju izdaja knjige že v temelju vprašljiva. Če že vse življenje pišem pesmi in jih imam do danes, recimo, 2000, to niti približno ne pomeni, da je nujno katera od njih zrela za objavo. Ali če sem napisala že pet romanov, ki ležijo v predalu. Tudi dnevniki običajno obležijo v predalu (in dobro je tako).
Seveda pa ima vsak pravico, da se odloča po svoje, samozaložbe so lahko ena od poti do izdane knjige, ampak najprej bi se moral vsak res globoko vprašati, ZAKAJ sploh počne, kar počne in ali je v tem DEJANSKO dober. Ne samo po mnenju sorodnikov in prijateljev in na osnovi lastne presoje.
Problem je, da so knjige predrage. Osebno nikoli ne kupujem knjig. V življenju sem kupila le Gospodarja prstanov, Harryja Potterja in nekaj svojih knjig. Zakaj? Prvi dve zbirki sta bili vredna denarja. Nekaj svojih pa zato, da jih podarim. To je vse.
Zakaj bi dala 30€ za posamezno knjigo, če pa lahko letno si sposodim neomejeno knjig v knjižnici za 5 ali 6€ članarine na leto? S plačo se komaj splaziš skozi mesec, potem pa boš kupoval vsako knjigo, ki ti pride pod roke?
Drugače pa … Knjige, ki so zanimive, knjižnice kupijo. Npr. sem prav gledala pri moji založbi, da moje knjige se prodajajo, pesniške zbirke pa ne… S tem hočem povedati, da so šle knjige v določenem času dosti več, kot pesniške zbirke.
Jaz npr. poezije se sploh ne pritaknem. Mi ni zanimiva. Raje imam kakšen dober roman.
Glede samozaložbe je težka. Vendar ima vse dobro in slabo plat. Odvisno, v kakšni luči vidiš vse skupaj.
Ne zdi se mi prav, da mladim jemljemo pogum in jih zatiramo v kali, ko poskušajo udejaniti svoje želje. Saj veš, poskusiti ni … Za (samo)kritiko? … je še čas …
Ponudil bom le nekaj praktičnih napotkov knjigi na pot:
Možno je izdati svojo knjigo v samozaložbi. Za začetek je najbolje poskusiti z manjšo naklado (recimo pet ali deset izvodov). To niti ne stane preveč, če ne gre za trženje (honorarji, obvezni izvodi, promocija, distribucija …). Torej, cenovno je možno, z nekoliko privarčevane žepnine in sorodniško podporo (babice, dedki, tete, strici …), izdati kar »spodobno« knjigo.
Seveda je krog bralcev v začetku omejen in se lahko širi. Čim več bo kupcev, se bodo (posledično) začele večati tudi tvoje skrbi. Če boš izdajala račune za prodane izvode (kar je itak zakonska obveznost), se bodo tvoje davčne obveznosti prenesle na tvoje starše ali skrbnike.
Če obseg tvojega romana ne presega 999 strani (in je v elektronski obliki dokončen in brezhiben, ter ne terja velikih in dodatnih posegov), sem pripravljen (le zate) (in le enkrat) zastonj (brez kakršnegakoli plačila), tako oblikovno kot tehnično, pripraviti tvoje delo – do natisa.
Tvoje so vse ostale skrbi in vsi ostali stroški … 🙂
Lahko se v primeru (samo)založbe obrneš še na veliko ponudnikov t. i. tiskanja na zahtevo (POD), vendar tudi oni imajo svojo računico in te zadeve se urejajo z natanačnimi pogodbami.
[list][list][list][list]
[hr]
To sicer sega izven okvirjev zastavljenih vprašanj in »klasičnih« knjig, pa vendar
– so tudi cenejši načini za predstavitev svojega dela:
Obstajajo tudi e-knjige, ki zasedajo manj prostora na policah in se na njih ne nabira pravi prah. Če je tvoja želja, ponuditi v branje svoj roman, si (za zmerno ceno) lahko omisliš tudi svojo spletno stran (s prostim ali plačljivim dostopom), svoj (zastonj) blog, … ali se pridružiš mnogim spletnim literarnim skupinam.
Možnosti je veliko, biti opažen – pa ni vselej enostavno.
Zanimivo se mi zdi, da nihče, ki bi rad objavili prvo knjigo, ne sprašuje, kako do objave v literarni ali mladinski reviji, le o – knjigi. Kot je nekdo omenil: knjiga ostane. Mislim, da nikogar ne bi zadovoljilo, če bi šla mimo popolnoma neopažena, če ne bi dobila recenzije ali pa bi jo raztrgali kot totalno zanič, če bi se mu lastna knjiga čez čas zdela grozna, če bi v primeru založbe vrgel stran kup denarja ali pa mu založba sploh ne bi hotela plačati …
Čeprav se sliši manj ugledno, je to zagotovo nekaj, kar bi bilo pametno narediti. Skoraj ga ni pisatelja – najbrž mi bodo tile, ki hodijo na forum, to potrdili – ki ne bi začel tako. Prednosti so številne:
1.) Če ti zgodbo ali odlomek iz romana zavrnejo, ti urednik z malo sreče pove, kaj naj bi bilo s tvojim pisanjem narobe in kaj bi moral izboljšati. Morda te napoti v kakšno delavnico pisanja …
2.) Če pride do objave, bo besedilo predtem pregledal lektor – tudi iz tega se da kaj naučiti
3.) Če večkrat objaviš v reviji, dobivaš “ime” – spoznajo te bralci in kritiki. To je pozneje hudo pomembno. Kar nekaj imen je bilo na osnovi revialnih objav že tako znanih, da jim je bilo zaradi tega zagotovo lažje najti (spodobnega) založnika, ob izidu prve knjige pa se je našel tudi kritik, ki je o njej kaj napisal. Tudi kulturni novinarji že tako slabo obiskujejo tiskovne konference, kaj šele, če gre za avtorja brez revialne objave.
4. Če ti tvoje delo čez čas ni všeč, je revija že zdavnaj pozabljena … 😉
6. Kar ni nepomembno: z objavami v revijah spoznavaš ljudi – kolege, urednike, lektorje. Od njih pa se lahko kaj naučiš, poznanstva pa itak ne škodijo. Zaradi njih morda ne boš prišel do objave , kar tako, če pa boš imel solidno knjigo, pa ji bo to zagotovo v pomoč.
7. Revije prirejajo literarne večere svojih avtorjev. Če bi ga avtor brez knjige priredil sam, je še najverjetneje, da bi bral sam sebi. Če pa bi bral na npr. Literaturinem večeru ali v primeru pesnika na priljubljenih Mladih rimah, pa bi ga zagotovo slišalo kar nekaj ljudi.
In kar je najpomembneje: vsaka revija ima veliko veliko večjo branost od vsakega prvenca.
Glede zadnje točke se težko strinjam s teboj. Odvisno je, kako oglašuješ literarni večer. Npr. Jaz bom organizirala prvi literarni večer na srednji šoli in zraven predstavila tudi svoje sošolce. Imam prednost, da sem bila v kraškem obzorniku, tako da bom imela kar nekaj ljudi.
Odvisno je od vsega, kako se znaš sam organizirati. Ni vse v objavi revij. In sploh pa; mene so ljudje spoznavali na internetu. Pisala sem v italijanščini in slovenščini. Delala blog, pisala po forumih… Skratka, so me ljudje spoznali, vendar nikoli nisem hotela kar tako objaviti v neki reviji. Preprosto sem želela knjigo in pika.
In uspelo mi je.
Zdaj pa svojo založbo odpret in to je to.
Seveda lahko tudi sam narediš uspešen literarni večer, sploh če poznaš precej ljudi, imaš organizacijske sposobnosti, če si komunikativen in si – tako kot ti – že objavila v kaki reviji … Veliko pa je ljudi, ki preprosto niso narejeni za to, nimajo nobene objave itn., takšnim pa večer, ki ga organizirajo drugi, pride še kako prav.
Tebi pa srečno!
Pišem svoj prvi roman. Čeprav gre verjetno za enega izmed boljših tovrstnih izdelkov pri nas, zelo neobičajno kriminalko, vem, da knjige ne bom mogel nikoli izdati. Zakaj? Ker me ni. Ne obstajam. Nikogar ne zanimam. Vem o čem pišem, o čem govorim, ker v policiji delam že dvajset let. Pišem iskrivo in resnično, pa vendarle gre za roman, izmišljeno zgodbo. Toda kot pisca me ni in kot takega nikogar ne zanimam. Resnični junaki nikogar ne zanimajo, medtem, ko se pojavljajo različne kopije Holmsov, Poirotov, Columbov…
Žalost.
Aleš, zakaj tako hiter obup? Če je knjiga v redu, bo zagotovo prišla med bralce, na takšen ali drugačen način. Samo reči, da kot pisec ne obstajaš je laž. Saj pišeš, ali ne? Torej – obstajaš. Samo najdi poti. Lahko tudi z e-knjigo. Z ameriškimi založbami. če ne našimi. Lahko ti svetujem še kaj. Ampak če boš razmišljal o ne, potem boš dobil ne.
Za vse, ki se odločite izdati knjigo v samozaložbi obveščamo, da lahko knjigo izdate tudi v elektronski obliki (pdf knjige, knjige za e-bralnike, ipd.) in jo preko distribucije na strani založbe Bird Publisher tudi prodajate. Tako vam lahko knjigo izda založba ali vi sami.
Založba Bird Publisher iz Mengša je namreč prenovila svojo spletno stran, tako da sedaj lahko posredno ponudi bralcem tudi vaša besedila, pesmi, romane, novele, itd. , ki mogoče ne sodijo strogo na specializirano področje te založbe. Nekaj so jih že naredili: Druge PDF-knjige.
Elektronsko (pdf ali za e-bralnike) knjigo vam lahko tudi naredijo.
web bird
@Smiley15
Glede knjige je stvar pisatelja, koliko napiše. Ni važno, če jih je 50,60,80,100… Odvisno je, kako knjigo narediš zanimivo, zapleteš stvari, odpleteš … Moja prva knjiga je bila dolga 85 strani v Wordu formata A4, založnik pa jo je nato razpolovil in tako pridobil 211 strani. Pisava tudi ni važna, lahko je poljubna… Moraš računati, da ti besedilo oblikujejo po svoje, vendar sama uporabljam pisavo Book Antiqua – 10,5 pisava.
Stroški?
Če daš založniku, jih praktično nimaš. Seveda je to odvisno od posameznega založnika, kako se dogovoriš … Če se obrneš na založbo, ki tiska po naročilu pa je … No, za Njuno sladko maščevanje mi je prišel račun kar zasoljen.
Stroški pa so postavitev naslovnice, tiska … Seveda moraš računati 4 obvezne izvode, ki gredo v NUK, … Seveda pa je tule tudi avtorski honorar. Vendar te moram opozoriti, da kar nekaj založb ne drži svojih obljub.
Če te zanima izdaja knjige, mi lahko javiš na [email protected]
Kmalu bom odprla svojo založbo. Lahko se kaj dogovorimo. Sama sem se odločila, da bom vzela avtorje, ki imajo smisel za pisanje, pa jih založbe zavračajo. Tako, da … si dobrodošla.
To je premalo podatkov za nek čisto spodoben odgovor.
Bral sem prav dobre »kriminalke«, ki so zelo kratke in obsegajo le nekaj vrstic, kot je ta:
[list][list]
Richard Brautigan: Scarlattijev tilt
»Zelo težko je živeti v enosobnem stanovanju v San Joseju
z moškim, ki se skuša naučiti igrati violino.«
To je rekla policistom, ko jim je izročila prazen revolver.
[sup]Citirano po: Andrej Blatnik: Pisanje kratke zgodbe : od prvopisa do natisa.
Literarno-umetniško društvo Literatura (Zbirka Novi pristopi), Ljubljana 2010, str. 20.
(Mimogrede in v vednost: na strani 14 je zelo pohvalno omenjen forum Knjižni molji
in prav ta tema: Kako izdati knjigo. ;)[/sup]
[/list][/list]
Sem pa bral tudi dobre krajše »kriminalne« zgodbe, ki so izhajale v dnevnih časnikih (formata približno Slovenskih novic) in so bile natisnjene, z ilustracijo vred, v dveh stolpcih na polovici strani. Približen obseg tipkopisa bi bil tako, čez palec, približno 4–6 tipkanih strani.
Nekatere »kriminalke« obsegajo tudi več sto natisnjenih strani. Nekatere so žepnega formata, druge so nekoliko večje. Pri tisku je spet tako, da nekateri uporabijo večjo stopnjo (velikost) črk in navidezno povečajo obseg knjige, drugi spet uporabijo manjšo stopnjo črk, da prihranijo pri obsegu in strških.
Stroški objave so pa lahko zelo različni in so odvisni od še nekaterih drugih dejavnikov in želja.
Predvsem je pomembno, da je »kriminalka« – dobra. 😉
Lahko pa tudi takole: ker je pri kriminalki najpomembnejša zgodba, si zamisli zaplet, vsa dogajanja, razplet, itd. ter vse to opiši. Ko bo povedano vse, kar mora povedano biti, bo zgodba, ne glede na njen obseg, končana.
Kriminalke Agathe Christie so kratke, obsegajo okrog 200 strani, oziroma nekje med 250-300 tisoč znakov, trilerji Stiega Larssona so knjige s po 700 stranmi, kar znese, tako na hitro, milijon ali več znakov.
Pozdravljeni!
Tale tema se mi zdi zelo koristna, in ker ne vem, na koga bi se za začetek obrnila, sem se odločila postaviti par vprašanj v zvezi z nastajanjem knjige kar na tem forumu.
Pišem knjigo o duševno bolni študentki (o sami zgodbi ne bi kaj veliko razpredala), kar bi lahko uvrstila v kategorijo leposlovje, natančneje drama. Zanima me, kaj je bolj berljivo – zgodba napisana v 1. ali 3. osebi? Pisati sem sicer začela v 3. osebi, ker se lepše bere oz. se zgodbo dojema kot pripovedovanje nekega opazovalca, osebe, ki jo je poznala.
Kaj pa vam je drugim bolj blizu?
Zanima me tudi, kako je glede spremne besede. Je obvezna, in ali jo napiše avtor sam, ali založba poskrbi za to, v kolikor želijo izdati knjigo?
Sem popolni laik na tem področju in je pač treba nekje začeti … 🙂
Za odgovor(e) se že vnaprej lepo zahvaljujem!
Lep pozdrav!
Stvar pripovedovalca je zgolj in samo tvoja odločitev, natančneje, tvojih namer, skratka tega, kako boš najlažje dosegla svoj cilj. Odvisno je tudi od tega, kaj te bolj zanima: zgolj njeno notranje dogajanje, psihologija – ali pa širša podoba, ki prikaže več konteksta?
Glede na to, da pišeš prvi roman, se mi zdi prvoosebna pripoved malce nevarnejša, vsaj sodeč po prvoosebnih prvencih, ki govorijo o podobnih tematikah Hitro te namreč omeji, saj imaš samo en zorni kot, pa četudi je ta lahko spremenljiv, sploh če gre za punco z duševnimi težavami. Če oseba ni resnično odlično dodelana, se ti lahko hitro zgodi, da bralca pravzaprav neha brigati, kaj je z junakinjo in kaj se ji vrti po glavi.
Moje čisto osebno mnenje je, da je za začetek morda bolje izbrati zunanjega, t. i. vsevednega pripovedovalca. Zanimive so lahko tudi različne kombinacije, več pogledov, ki sestavijo celoto o njej. Bolezen vsakega človeka navadno ne vpliva samo nanj, pač pa tudi na ljudi, ki so mu blizu. Z njo je povezanih tudi več ljudi, s katerimi se njena pot križa zgolj ohlapno … če je npr. v bolnišnici, je to lahko cimra, celo snažilka … Pri tem so ti na voljo tudi številna druga sredstva: pisma, časopisna poročila, spletni forumi, whatever. Pri kombinacijah je pa spet težava v tem, da moraš ves čas skrbeti, da ima vsak glas “svoj glas”, da torej pisanje prilagajaš vsakemu posebej, vse te niti pa morajo tudi kaj naštrikati … sicer so povsem brez smisla.
Skratka, možnosti je kolikor hočeš, berljivost je pa še najmanj odvisna od oblike, ampak od zgodbe in predvsem od tega, kako je napisana.
V prid večjih možnosti, da prideš do založnika, bi omenila stvar, o kateri se v tej rubriki piše veliko manj kot o denarju, je pa veliko pomembnejša: jezik. Bodi res skrbna, tako pri čisto slovničnih rečeh kot npr. pri izbiri izrazov in podobnem. Verjemi, da uredniki na vešče napisane rokopise gledajo čisto drugače, sploh ker se na njihovih mizah (in pozneje v košu) valja na kupe slabih. Takšni pogosto zmotno mislijo, da bodo povedali svojo zgodbo, za ostalo bo pa poskrbel lektor. Lektor naj bi bil zgolj pika na i, še eno oko več, ki prispeva, da vse štima. Skratka, jezikovna skrbnost se ti utegne zelo obrestovati, saj koristi predvsem tebi: tvoji knjigi, možnosti, da v uredniku vzbudiš zanimanje in da na koncu pride do objave.
Spremne besede, uvoda in takih reči pri leposlovju praviloma ne piše avtor. O tem, kdo bo njen avtor, če se založba odloči zanjo, je pa največkrat stvar urednika ali pa dogovora med urednikom in avtorjem. No, ampak to je v tem trenutku najbrž še najmanj pomembno 😉
@Katja10 – zanimivo razmišljanje in dobri nasveti oz. priporočila. 😉
@Malena_J
Le za začetek, ;)) sicer je, v veliki meri, to prepuščeno posamezniku in njegovi iznajdljivosti. Tudi knjige tipa Kako naj …? (How to …?) so čisto korisne in uporabne, jih je pa treba vsaj prebrati, obstajajo tudi različne kreativne delavnice, vselej pa je, za uspešen konec, odločilno in nenadomestljivo – samostojno delo.
Ne vem ali sem dobro razumel, da se, glede literarne zvrsti, odločaš morda tudi o drami? Skušal bom izraz drama gledati v nekoliko ožjem smislu. Če se odločiš za dramsko besedilo, to terja nekoliko drugačen pristop, ker je tako delo, že v svoji zasnovi, namenjeno (javni) uprizoritvi in je večidel sestavljeno iz govora. Vse ostalo so le opombe za scensko delo.
Lahko si za prvo informacijo pogledaš: http://sl.wikipedia.org/wiki/Dramatika
Laik ne pomeni nevedneža, temveč bolj človeka, ki se poklicno ne ukvarja z določeno dejavnostjo, kar pa ne pomeni, da je tako delo slabo. Prav nasprotno, laično delo je lahko celo boljše kot poklicno opravljeno delo. Ne želim tukaj še začeti razprave o literarnih ustvarjalcih v Sloveniji, vendar se mi, tako od daleč, dozdeva, da je več dobrih kot poklicnih »laikov«. 😉
[hr]
Nekaj bi še dodal, če že ni kdo morda kje omenil. Veliko informacij o pisanju in še o marsičem zanimivem, kar se vrti okoli (naj vas ne zmoti izraz strokovnega!) ubesedovanja, je moč najti tudi v delu (ki ga je avtor prijazno dal na splet, na razpolago in v uporabo vsem zainteresiranim):
[center]Miran Hladnik
Praktični spisovnik
ali
Šola strokovnega ubesedovanja:
Vademekum za študente slovenske književnosti,
zlasti za predmet
Uvod v študij slovenske književnosti
Postavljeno na http://www.ijs.si/lit/spisovn.html 5. julija 2002;
za splet pripravila po 6., spremenjeni izdaji Andreja Musar.[/center]
Toplo priporočam, ker pisanje, ne glede na umetniško moč besede, je tako obrt kot tudi stroka.
[hr]
Ker je ta tema namenjena odgovorom nadebudnim začetnikom, ne bom omenjal ostalih del Mirana Hladnika in še najmanj tistega v sodelovanju z Marjanom Dolganom. ;)))
@Katja10 – zanimivo razmišljanje in dobri nasveti oz. priporočila. 😉
@Malena_J
Le za začetek, ;)) sicer je, v veliki meri, to prepuščeno posamezniku in njegovi iznajdljivosti. Tudi knjige tipa Kako naj …? (How to …?) so čisto korisne in uporabne, jih je pa treba vsaj prebrati, obstajajo tudi različne kreativne delavnice, vselej pa je, za uspešen konec, odločilno in nenadomestljivo – samostojno delo.
Ne vem ali sem dobro razumel, da se, glede literarne zvrsti, odločaš morda tudi o drami? Skušal bom izraz drama gledati v nekoliko ožjem smislu. Če se odločiš za dramsko besedilo, to terja nekoliko drugačen pristop, ker je tako delo, že v svoji zasnovi, namenjeno (javni) uprizoritvi in je večidel sestavljeno iz govora. Vse ostalo so le opombe za scensko delo.
Lahko si za prvo informacijo pogledaš: http://sl.wikipedia.org/wiki/Dramatika
Laik ne pomeni nevedneža, temveč bolj človeka, ki se poklicno ne ukvarja z določeno dejavnostjo, kar pa ne pomeni, da je tako delo slabo. Prav nasprotno, laično delo je lahko celo boljše kot poklicno opravljeno delo. Ne želim tukaj še začeti razprave o literarnih ustvarjalcih v Sloveniji, vendar se mi, tako od daleč, dozdeva, da je več dobrih kot poklicnih »laikov«. 😉
[hr]
Nekaj bi še dodal, če že ni kdo morda kje omenil. Veliko informacij o pisanju in še o marsičem zanimivem, kar se vrti okoli (naj vas ne zmoti izraz strokovnega!) ubesedovanja, je moč najti tudi v delu (ki ga je avtor prijazno dal na splet, na razpolago in v uporabo vsem zainteresiranim):
[center]Miran Hladnik
Praktični spisovnik
ali
Šola strokovnega ubesedovanja:
Vademekum za študente slovenske književnosti,
zlasti za predmet
Uvod v študij slovenske književnosti
Postavljeno na http://www.ijs.si/lit/spisovn.html 5. julija 2002;
za splet pripravila po 6., spremenjeni izdaji Andreja Musar.[/center]
Toplo priporočam, ker pisanje, ne glede na umetniško moč besede, je tako obrt kot tudi stroka.
[hr]
Ker je ta tema namenjena odgovorom nadebudnim začetnikom, ne bom omenjal ostalih del Mirana Hladnika in še najmanj tistega v sodelovanju z Marjanom Dolganom. ;)))
@Katja10 – zanimivo razmišljanje in dobri nasveti oz. priporočila. 😉
@Malena_J
Le za začetek, ;)) sicer je, v veliki meri, to prepuščeno posamezniku in njegovi iznajdljivosti. Tudi knjige tipa Kako naj …? (How to …?) so čisto korisne in uporabne, jih je pa treba vsaj prebrati, obstajajo tudi različne kreativne delavnice, vselej pa je, za uspešen konec, odločilno in nenadomestljivo – samostojno delo.
Ne vem ali sem dobro razumel, da se, glede literarne zvrsti, odločaš morda tudi o drami? Skušal bom izraz drama gledati v nekoliko ožjem smislu. Če se odločiš za dramsko besedilo, to terja nekoliko drugačen pristop, ker je tako delo, že v svoji zasnovi, namenjeno (javni) uprizoritvi in je večidel sestavljeno iz govora. Vse ostalo so le opombe za scensko delo.
Lahko si za prvo informacijo pogledaš: http://sl.wikipedia.org/wiki/Dramatika
Laik ne pomeni nevedneža, temveč bolj človeka, ki se poklicno ne ukvarja z določeno dejavnostjo, kar pa ne pomeni, da je tako delo slabo. Prav nasprotno, laično delo je lahko celo boljše kot poklicno opravljeno delo. Ne želim tukaj še začeti razprave o literarnih ustvarjalcih v Sloveniji, vendar se mi, tako od daleč, dozdeva, da je več dobrih kot poklicnih »laikov«. 😉
[hr]
Nekaj bi še dodal, če že ni kdo morda kje omenil. Veliko informacij o pisanju in še o marsičem zanimivem, kar se vrti okoli (naj vas ne zmoti izraz strokovnega!) ubesedovanja, je moč najti tudi v delu (ki ga je avtor prijazno dal na splet, na razpolago in v uporabo vsem zainteresiranim):
[center]Miran Hladnik
Praktični spisovnik
ali
Šola strokovnega ubesedovanja:
Vademekum za študente slovenske književnosti,
zlasti za predmet
Uvod v študij slovenske književnosti
Postavljeno na http://www.ijs.si/lit/spisovn.html 5. julija 2002;
za splet pripravila po 6., spremenjeni izdaji Andreja Musar.[/center]
Toplo priporočam, ker pisanje, ne glede na umetniško moč besede, je tako obrt kot tudi stroka.
[hr]
Ker je ta tema namenjena odgovorom nadebudnim začetnikom, ne bom omenjal ostalih del Mirana Hladnika in še najmanj tistega v sodelovanju z Marjanom Dolganom. ;)))