kako izdati knjigo
@Katja10 – zanimivo razmišljanje in dobri nasveti oz. priporočila. 😉
@Malena_J
Le za začetek, ;)) sicer je, v veliki meri, to prepuščeno posamezniku in njegovi iznajdljivosti. Tudi knjige tipa Kako naj …? (How to …?) so čisto korisne in uporabne, jih je pa treba vsaj prebrati, obstajajo tudi različne kreativne delavnice, vselej pa je, za uspešen konec, odločilno in nenadomestljivo – samostojno delo.
Ne vem ali sem dobro razumel, da se, glede literarne zvrsti, odločaš morda tudi o drami? Skušal bom izraz drama gledati v nekoliko ožjem smislu. Če se odločiš za dramsko besedilo, to terja nekoliko drugačen pristop, ker je tako delo, že v svoji zasnovi, namenjeno (javni) uprizoritvi in je večidel sestavljeno iz govora. Vse ostalo so le opombe za scensko delo.
Lahko si za prvo informacijo pogledaš: sl.wikipedia.org/wiki/Dramatika
Laik ne pomeni nevedneža, temveč bolj človeka, ki se nepoklicno ukvarja z določeno dejavnostjo, kar pa ne pomeni, da je tako delo slabo. Prav nasprotno, laično delo je lahko celo boljše kot poklicno opravljeno delo. Ne želim tukaj še začeti razprave o literarnih ustvarjalcih v Sloveniji, vendar se mi, tako od daleč, dozdeva, da je več dobrih kot poklicnih »laikov«. 😉
[hr]
Nekaj bi še dodal, če že ni kdo morda kje omenil. Veliko informacij o pisanju in še o marsičem zanimivem, kar se vrti okoli (naj vas ne zmoti izraz strokovnega!) ubesedovanja, je moč najti tudi v delu (ki ga je avtor prijazno dal na splet, na razpolago in v uporabo vsem zainteresiranim):
[center]Miran Hladnik
Praktični spisovnik
ali
Šola strokovnega ubesedovanja:
Vademekum za študente slovenske književnosti,
zlasti za predmet
Uvod v študij slovenske književnosti
Postavljeno na – http://www.ijs.si/lit/spisovn.html – 5. julija 2002;
za splet pripravila po 6., spremenjeni izdaji Andreja Musar.[/center]
Toplo priporočam, ker pisanje, ne glede na umetniško moč besede, je tako obrt kot tudi stroka.
[hr]
Ker je ta tema namenjena odgovorom nadebudnim začetnikom, ne bom omenjal ostalih del Mirana Hladnika in še najmanj tistega v sodelovanju z Marjanom Dolganom. ;)))
H Katjinemu odgovoru, s katerim se sicer strinjam, bi dodala še svoj pogled na pripovedovalca. Kot avtorica moram namreč priznati, da se vsaj meni zdi precej laže pisati v prvi osebi. Namreč, pri vsevednem pripovedovalcu moraš na vse nastopajoče “razdeliti” pozornost oziroma različne načine njihovih pogledov, doživljanj, obnašanja itd. Ne moreš namreč – v slab(š)ih knjigah to vidimo – pripisati dvema, trem likom istih fraz, istih odzivov, istega načina razmišljanja in v dialogih iste dikcije. To so pomembne stvari, ki jih bralec podzavestno doživlja ob branju in ki ga lahko privabijo ali pa seveda odvrnejo.
Če pišeš v 1. osebi, se temu laže izogneš (vsaj jaz), ker podrobno o občut(en)jih pišeš predvsem o eni osebi – o “sebi”. Laže se tudi distanciraš od drugih – tako kot v resničnem življenju: jaz sem jaz, o drugih vem dosti manj, drugi so (zelo) drugačni od mene itd.
Zaradi prvoosebnega pripovedovanja se lahko zgodi, da kakšen zorni kot umanjka; nekateri avtorji to rešujejo na raznovrstne načine, o čemer smo govorili v drugih temah. Baretić recimo uporabi sistem bloganja, kjer vsak piše v 1. osebi (razen glavnega pripovedovalca, hehe). Gelasimov uporabi prvoosebno pripoved, nato za drugega dnevnik, pa še pisma itd. Tako je lahko vse v prvi osebi, hkrati pa od različnih oseb. Jančar je v To noč sem jo videl sestavil roman tako, da vsako poglavje pripoveduje prvoosebni pripovedovalec – vsakič drug – zadevo pa je še nadgradil s tem, da ne gre za kronološko zaporedje (npr. prvi pripoveduje do takrat, drugi od takrat dalje pa spet do takrat, tretji spet od prejšnje točke naprej …), temveč za isti dogodek skozi različne perspektive. To je že mojstrstvo, do katerega se je treba prigarati.
Sama sem skoraj vse zgodbe in romane napisala v prvi osebi; kadar sem se šla vsevednico :), pa sem šla sama sebi na živce, ker sem se nehote postavljala na eno stran (na stran enega od likov) in se mi je zdelo, da se to tudi opazi! Kar ni prav. Tudi iz tega razloga je prvoosebni pripovedovalec “prijaznejši”, ker ne bo nihče zavijal z očmi, če je pripovedovalec na “svoji” strani; jasno, da je. 🙂
Kerstin
Naj poskusim še dodati nekaj bolj »obrtniškega«.
1. Le za začetek, ;)) sicer je, v veliki meri, to prepuščeno posamezniku in njegovi iznajdljivosti. Tudi knjige tipa Kako naj …? (How to …?) so čisto korisne in uporabne, jih je pa treba vsaj prebrati, obstajajo tudi različne kreativne delavnice, vselej pa je, za uspešen konec, odločilno in nenadomestljivo – samostojno delo.
2. Ne vem ali sem dobro razumel, da se, glede literarne zvrsti, odločaš morda tudi o drami? Skušal bom izraz drama gledati v nekoliko ožjem smislu. Če se odločiš za dramsko besedilo, to terja nekoliko drugačen pristop, ker je tako delo, že v svoji zasnovi, namenjeno (javni) uprizoritvi in je večidel sestavljeno iz govora. Vse ostalo so le opombe za scensko delo.
Lahko si za prvo informacijo pogledaš: sl.wikipedia.org/wiki/Dramatika
3. Laik (malo sem prepisali iz wikipedije ;)) (v širšem pomenu) je človek, ki se z nečim ukvarja ljubiteljsko in ne poklicno. Podoben pomen ima beseda amater (ljubitelj). Beseda laik izvira iz grških besed λαός [laos] = ljudstvo, λαϊκός [laikos] = ljudski. – Pa smo se spet nekaj novega naučili. 😉
Želel sem povedati, da tako (laično) delo ni nujno slabo. Prav nasprotno, laično delo je lahko celo boljše kot poklicno opravljeno delo. Verjetno veš, da mnogi literati sploh niso bili »študirani« pisatelji, pesniki, dramatiki, temveč so bili, po poklicu, vse kaj drugega. 😉
[hr]
Nekaj bi še dodal, če že ni kdo morda kje omenil. Veliko informacij o pisanju in še o marsičem zanimivem, kar se vrti okoli (naj vas ne zmoti izraz strokovnega!) ubesedovanja, je moč najti tudi v delu (ki ga je avtor prijazno dal na splet, na razpolago in v uporabo vsem zainteresiranim):
[center]Miran Hladnik
Praktični spisovnik
ali
Šola strokovnega ubesedovanja:
Vademekum za študente slovenske književnosti,
zlasti za predmet
Uvod v študij slovenske književnosti
Postavljeno na – http://www.ijs.si/lit/spisovn.html – 5. julija 2002;
za splet pripravila po 6., spremenjeni izdaji Andreja Musar.[/center]
Toplo priporočam, ker pisanje, ne glede na umetniško moč besede, je tako obrt kot tudi stroka.
[hr]
Ker je ta tema namenjena odgovorom nadebudnim začetnikom, ne bom omenjal ostalih del Mirana Hladnika in še najmanj tistega v sodelovanju z Marjanom Dolganom. ;)))
Jaz sem svojo prvo predstavitev imela na svoji šoli. Kar pa sem se kasneje menila, je založba hotela, da sama organiziram in vse… Vendar pa se za predstavitve je najbolje meniti sam, to je moje mnenje. Za moje nadaljne predstavitve bom imela prostor na moji šoli, vključila pa bom tudi svoje sošolce z njihovimi izdelki.
živijo!!
sem nova tuki, in sem se registrirala, sam zato ker me muči že dolgo to vprašanje. Namreč že neki let imam v glavi briljatno idejo, in jo sedaj zlivam na papir v obliki knjige. Imam napisane približno 90 strani, knjiga bo v večih delih. Vsak bo zajemal približno 400 strani.
Mene pa zanima kdaj naj začnem iskat založnika, ko bo knjiga napisana do konca ali že na sredini nastajanja? Vesela bom vsakega nasveta.
Lep pozdrav Demony.
Demony:
Lahko že zdaj. S tem boš pridobila bralce in bodo kasneje komaj pričakovali naslednje dele.
Drugače pa…
Lahko se zmenimo, da ti pregledam knjigo, svetujem in izdam…
Živijo .!
Sem Katja ,prihajam iz štajerske . Stara sem 12 let zato je meni še težje izdati knjigo ki jo pišem .
Knjiga bo v angleščini ,govorila pa bo o mojem življenju .Mladinska knjiga oz.knjiga za najstnike .
Po angleško : Story of my life!
Rada bi jo najprej poslala na angleško založbo in ,da bi jo potem prevajalec tudi prevedel ?
Ali moram poiskati sponzorje ..Prosim pomagajte mi,ker mislim ,da bo knjiga res dobra ,ko bo končana.
Lep pozdrav !
Katja
Predlagam, da se najprej pogovoriš s starši. Vseeno pa ne vidim smisla, da napišeš knjigo samo v angleščini. Če ti smem predlagati, bi lahko napisala en izvod v slovenščini, drugi pa v angleščini. Slovenski izvod pošlješ eni založbi tle, drugi pa na angleško založbo. Starši pa ti ogromno lahko pomagajo, ker si mladoletna.
Demony,
preprost način, kako se avtorsko zaščitiš, je: shrani svoje delo na neki nosilec (npr. usb-ključek ali pa na papir – sprintaj), nato pa daj na pošto in pošlji sama sebi. 🙂 Malo smešno se boš počutila, pa nič za to. Ko boš prejela svojo pošiljko, je ne odpiraj! Varno jo shrani. Zaprta pošiljka s poštnim datumom je dokaz, da si avtorica ti, že zaradi datuma (če bi kasneje kdo trdil, da je on avtor, imaš datum kot dokaz – on gotovo ne more predložiti tako zgodnjega).
Ko na založbi sprejmejo tvoje delo, pa moraš tako in tako dobiti pogodbo. Natančno jo preglej (ali prosi koga, da ti pomaga), preden jo podpišeš. Taka pogodba potem služi kot dokaz, če pride do neljubih zapletov.
Glede na to, kolikšno dolžino posameznega dela knjige načrtuješ, je najbrž smiselno, da končaš prvi del in nato začneš iskati založnika, ki mu seveda razložiš, da sledijo še ostali deli.
Kerstin
Kerstin,
vidim, da se na te zavede bolje spoznaš od mene. Imela pa bi še jaz eno vprašanje zate; če izdaš knjigo in v drugi prepoznaš svojo različico zgodbe, kaj lahko narediš?
Predvsem me zanima zato, ker je ena oseba, za katero sem slišala, da hoče izdati knjigo pod svojim imenom z različico mojih že izdanih knjig.
Demony, pri tako zajetnem besedilu lahko zadevo shraniš na e-medij (CD, USB-ključ ipd.). Bistvo je namreč potem na ovojnici (poštni žig), ne na samem nosilcu.
Nekdo1991, to so kočljive reči. Mislim, da uradno velja, da mora biti vsaj 30 ali več odstotkov besedila popolnoma enakega, da se šteje kot plagiat in se iz tega naslova lahko tudi ukrepa. Če gre le za podobno vsebino, verjetno ne moreš storiti kaj dosti. Drugo je, če so stavki res samo malo obrnjeni, npr.
“Kaj pa počneš?” je razburjeno zavpila in se obrnila.
>>
Obrnila se je. “Kaj delaš?” je razburjena zakričala.
V takih primerih, če se pojavijo dovolj pogosto, bi verjetno lahko ukrepala. Kako? Verjetno najprej s kontaktom z osebo, ki je to napisala; drugi naslov, če ta ne pomaga, je seveda obvestilo založbi, ki namerava zadevo izdati. Če tudi to ne zaleže, pa smo verjetno spet pri pravnikih.
K.
Živjo!
Pred časom sem začela pisati blog. Nikoli nisem pomislila, da bi to kdaj izdala, ampak v zadnjem času mi vse več ljudi pravi, da bi morala narediti ravno to. Ampak tu se pojavi problem. Ker se najlažje izražam v slengu in svojem narečju, je moj blog neka čudna mešanica obojega. Čeprav sem (vsaj po svojem mnenju) sposobna celotno besedilo napisati v knjižni slovenščini, tega ne želim narediti, saj bi se s tem zgubil velik del mene. Dvomim, da bi bila kakšna založba pripravljena objavit ta moj mali zmazek, samozaložba pa ne pride v poštev. Je kdo že bil v podobni situaciji?
Hvala za odgovor!
kukky,
pred kratkim sem na e-mail moje založbe prejela knjigo punce, ki tudi piše v slengu. Ne boš verjela, ampak nekateri slovenski pisatelji tudi pišejo v slengu in so že izdali nekaj knjig. Odvisno pa je tudi, kakšno je besedilo. Jaz sem precej odprta za avtorje, ki jih nobeden drug založnik ne bi vzel (in tukaj se ne gre za denar, ampak se gre zato, da pomagam nekomu izdati knjigo. Vem, kako je, če te druge založbe zavrnejo). Tako, da se mi lahko javiš na e-mail:
Pri meni so večinoma dobrodošli samo romani, zanimiva besedila… Tudi slikanice bodo izšle.
Lp,
Tanja
nekdo1991 … glede tvoje ponudbe me zanima ali “bodoci pisatelji” svoje tekste, romane in druga besedila posljejo tebi na mail? celoten tekst?
mislim, saj nimam nic proti samo .. kaj pa avtorske pravice? pa kako je ta “bodoci pisatelj” zasciten da si ne bos njegovega dela kar prisvojila? (ne mislim, da si ti taka, ampak saj se bos verjetno strinjala, da previdnost ni nikoli odvec, se posebej, če gre za tekste, ki ti veliko pomenijo, kajne?)
kaj pa obcija, da se s temi potencialnimi pisatelji dobis na razgovoru? v živo je vseeno nekaj drugega kajne?
ker poznam primere, ko so nekatere zalozbe izdajale knjige brez osebnega kontakta (po principu: pisatelj njim po mailu tekst, oni izdajo knjigo)… no in toti princip se mi ne zdi najoblj fajn,,,
drugace ti pa zelim veliko uspehov na tvoji uredniski in pisateljski poti
lp
Ne, previdnost ni nikoli odveč, vendar mislim, da je ta wanna be obtožba povsem nepotrebna, saj imam večinoma v načrtu svoje knjige, nekaj tudi drugih. Ne rabim jemat besedila drugih avtorjev, ker nimam SVOJE domišljije. Moje ideje se skladajo z nekaterimi resničnimi osebami in ne vem, zakaj bi izbrala neko xy besedilo, ki ni v mojem slogu. Poleg tega pa ima pri meni avtor vpogled v to, kaj se dogaja z njegovim besedilom. In sklenemo tudi pogodbo, jo dobi itd.
Drugače pa sprejemam besedila, kot jih pošlje avtor (torej, določi avtor sam). Vendar je bolje, da besedilo najprej pregledam, PREDEN se s kom dobim na razgovoru. Predvsem zaradi tega, ker mora biti besedilo primerno za izdajo, ne sme biti dolgočasno, mora biti zanimivo, da se nekaj dogaja… Skratka, predvsem mora biti besedilo všeč meni, kot bralcu. Ne bom izdajala vsakega besedila, ki ga dobim vpogled. Najbolj me jezi pri založbah, ker izdajajo knjige, ki te odbijajo pri branju. Ne bom šla v podrobnosti, katere so te založbe, ampak je v sramoto jim.
Glede razgovorov jih lahko nudim samo ob določenem času – ko sem v Ljubljani. Če pa kdo hoče, naj pride v Portorož. Tam je sedež založbe.
In glede avtorskih pravic – če je avtor pameten, jih ustrezno zaščiti. Kljub temu pa, ko knjigo izdam, ostanejo avtorske pravice njemu. Le oblikovanje in ilustracije pripadajo založbi. Drugo pa je od avtorja.
Tudi sama sem imela slabe izkušnje z založniki. In ravno zato ne bom pristala na njihovem nivoju, ker bi mi bilo v sramoto. Glede na to, da jih bom tožila, ker mi niso v določenem roku izpačali avtorskega honorarja in izdali vseh štirih knjig (obljubili so 15.junija 2010, izdaja pa se je končala februarja 2011).
Kljub temu pa, imam odprto založbo, prva knjiga se odlično prodaja, zadovoljna sem z novo tiskarno … V tisku pa imam že naslednjo knjigo. Samo še enega delavca rabim (moj fant) in to je to.
In še to (mislim, da vas to še najbolj zanima) avtorski honorar je 2€ na prodan izvod. Samo za informacijo.