kako izdati knjigo
LEP POZDRAV
Mene pa zanima zadeva glede avtorskih pravic.
V knjigi , ki jo pripravljam, se večinoma sklicujem na druge knjige (zbirka zgodovinskih in ljudskih besedil iz večih knjig z mojimi fotografijami).
Zdaj me pa zanima, kako priti do avtorjev, da jih lahko vprašam za dovoljenje?
Kako vem kdo je lastnik pravic, avtor ali založba?
Hvala za odgovor
Moj prijatelj[/url] je leta 2009 izdal svojo prvo knjigo v samozaložbi. Ni pisatelj ampak piše knjige in pesmi in sam financira izdajo.
Sam objavljam knjge(priročnike in podobno) na Amazonu v angleškem jeziku.
Prijatelju sem pomagal izdati angleško verzijo knjige na Amazonu[/url] , slovensko pa v elektronski obliki[/url] pri nas.
Zaradi njegovih težav in stroškov z izdajo tiskane verzije, sem pred kratkim uredil spletno stran, kjer lahko tudi vsi ostali izdate svoje knjige v elektronski obliki.
To ni reklama, saj nočem zaslužiti z avtorji, rad bi jim le ponudil enostavno možnost izdaje e-knjig.
Moj prijatelj[/url] je leta 2009 izdal svojo prvo knjigo v samozaložbi. Ni pisatelj ampak piše knjige in pesmi in sam financira izdajo.
Sam objavljam knjge(priročnike in podobno) na Amazonu v angleškem jeziku.
Prijatelju sem pomagal izdati angleško verzijo knjige na Amazonu[/url] , slovensko pa v elektronski obliki[/url] pri nas.
Zaradi njegovih težav in stroškov z izdajo tiskane verzije, sem pred kratkim uredil spletno stran, kjer lahko tudi vsi ostali izdate svoje knjige v elektronski obliki.
To ni reklama, saj nočem zaslužiti z avtorji, rad bi jim le ponudil enostavno možnost izdaje e-knjig.[/quote]
pozdravljen,
tudi sam razmišljam o izdaji E-knijge na slovenskem trgu brezplačno…itak je pomembno, da se bere, sploh pri prvi knjigi, od katere se je potrebno še marsikaj naučiti…
zakomplicira se pri financiranju prevoda v angleški jezik. Če se tega lotim sam, se bojim (upravičeno), da bo slovnično knjiga polomija (sem zelo dober v ang ampak ne tako dober)…prevodi za cca 100.000 znakov (okoli 200 do 300 strani) stanejo po dosedanjih informacijah več tisoč evrov…kar je preveč
zadevo pa bi vsekakor rad spravil vsaj v angleški jezik in jo izdal v tujini…slovenija je premajhen trg za specifične žanre
bo očitno potrebno prej loto zadet, hehe 😛
Preseneča me, kako malo so ljudje pripravljeni investirati v LASTNO DELO. Ne le to, kar berem tukaj, tudi sicer imam nekaj podobnih izkušenj (vse je predrago: lektura, prevod, oblikovanje …). Kako je mogoče, da se nekomu zdi njegova knjiga (rokopis) tako dobra, da je primerna za izid, hkrati pa “ni vredna” kakovostnega prevoda/jezikovnega pregleda/oblikovanja … (ki pač ima svojo ceno – in za to ceno se nekdo drug – vsaj praviloma – zelo potrudi, da vaše delo ohrani na kakovostni ravni oz. ga na tej ali oni ravni celo izboljša!).
Razumem, da je npr. 3500 € za prevod velik zalogaj za “fizično osebo”, ampak če hočemo prevod, in to dober prevod, se moramo s tem sprijazniti. Pri plačilu “na roke” se da dogovoriti tudi za kakšen konkreten popust. Navsezadnje so vse “velike” in “pomembne” stvari, ki bi jih radi imeli, običajno podkrepljene z zasoljeno ceno (pohištvo, avto, nepremičnine …). In knjiga je ena tistih, ki ostane, ko hišo kupi ali podeduje nekdo drug, ko je avto že zdavnaj v prafaktorjih … in avtor pod zemljo. Knjige so pri nas pač drag špas, že zaradi majhnega trga in slabih nakupovalnih navad, kar je povezano v začarani krog. Če bi neko knjigo kupilo 20.000 Slovencev, bi lahko namesto 30 € stala 12 € (govorim “na pamet”, za ilustracijo). Ker jo kupi 300 Slovencev (ali pa še to ne), smo pri cenah, pri kakršnih smo.
To sem zapisala na splošno, ne kot odgovor damirku.
Draga Kerstin
Nikoli ne dajem reprik na takšne in podobne odgovore oz mnenja kot je vaše. A tokrat bom naredila izjemo.
Lepo ste napisala: “Preseneča me, kako malo so ljudje pripravljeni investirati v LASTNO DELO.”
Ob teh besedah se lahko globoko zamislimo. In res je tudi resnica v tem. A žal, tako pač je.
Če pogledamo še drugo plat investicij v lastno delo:
Ali nismo pripravljeni delat nadure, kadar od nas tako zahtevajo nadrejeni, oz smo v zamudi z lastnim delom?
Ali to pomeni, da bomo kasneje koristili maximalen (hudo) preplačan dopust, ker smo si to pač zaslužili?
Naj povem, da sem finančno dobro preskrbljena. Nimam ničesar preveč in ničesar premalo. Pa vendar…
V samozaložbi sem izdala dve knjigi. Samo tisk naklade 300 (vsake) me je stal malenkost manj kot 5.000€. Imela sem ponudbe treh tiskarjev, izbrala sem najcenejšega.
Ilustracije (gre za otroške slikanice) so me stale 600€ za knjigo. Imela sem 15 ponudb ilustratorjev. To je izbral moj otrok, ceno sem postavila sama.
Oblikovanje me je stalo 250€ na knjigo (slikanici imata 18 strani), imela sem tri ponudbe. Tudi tokrat sem izbrala najcenejšo.
Lektura licenčnih oseb 28€ (3 še ne polne tipkane strani).
Želela bi povedati naslednje:
Lahko bi izbrala dražjega tiskarja, pa bi verjetno za isto ceno dobila knjigo z mehko platnico (hotela sem trdo)
Lahko bi izbrala dražjega ali priznanega ilustratorja, pa mi njegove ilustracije ne bi bile tako všeč in verjetno ne bi imela kaj dosti besed pri izbiri posameznih ilustracij.
Tudi oblikovanje bi lahko izbrala dražje, pa mi je oblikovalka dala nekaj nižjo ceno, ker obožuje pravljice in je hotela biti zraven (in bila je s srcem!)
Pri lekturi pa sem izbrala najcenejšo ponudbo z licenco.
Do danes, nisem zaslužila niti 1€. Slikanice se prodajajo, tudi v knjižnicah so na voljo. Pa vendar nisem pokrila niti polovice stroškov.
Torej, če razmišljam kot vi Kerstin…
Moj dopust bo najeta pregrešno draga vila z bazenom, ki znaša 1.500-2.000€ na teden. Vsak dan bom družino peljala v gostilno na večerjo in sploh ne bom vstala z ležalnika (razen ko bom lačna). Celo leto sem garala in dajala vse od sebe pri delu, sedaj pa je čas, da dam vse od sebe še na dopustu.
Seveda ne smem pozabiti še ostalih dopustov in počitnic, kjer bom odšla na taboljše smučišče, križarjenje, tople kraje itd.
Ker pa razmišljam drugače, nakupujem v Lidlu (njihova pašteta je dovolj dobra za mene), prebiram reklamne letake, sodelujem v nagradnih igrah, premišleno in racionalno koristim dopuste in si pridobivam različne ponudbe. In ker je moje vsakodnevno življenje kar se da premišljeno, sem zmogla izdati tudi svoji dve slikanici, dve pa sta še na poti.
Tako pač je…
Pa brez zamere!
Marha
Kolikor poznam samozaložnike, so zgodbe različne, vsem pa je skupno: ogromno dela, vloženega časa, nepoplačana naložba. Seveda je tu zadovoljstvo, da knjiga sploh JE, tega ne gre spregledati.
Je pa s samozaložbo povezan en velik problem. Iskreno rečeno, od knjig iz samozaložb jih nisem prebrala prav veliko, o katerih bi lahko rekla, da so mi bile zares všeč, o katerih bi lahko brez zadržkov rekla, da so zares dobre (za otroške ne vem, ker jih ne berem). Podobnega mnenja je tudi precej mojih frendov. Pa s tem nočem biti vzvišena, je pa dejstvo, da je med njimi velik delež takih, za katere bi bilo po marsikaterem kriteriju bolje, če ne bi izšle. Še najbolj koristno pa bi bilo to za avtorja: včasih se za izdajo odločijo daleč prezgodaj, včasih niti ne vedo presoditi, ali je lektor dober ali ne (posledično je izdelek jezikovno katastrofalen) … Vse to pa na tovrstno izdane knjige, v katere je sicer vloženega veliko truda in denarja, meče slabo luč, nekakšno nezaupanje. Mi je pa žal, ker so med njimi tudi avtorji & knjige, ki bi si resnično zaslužile “normalno” nastajanje, tj. v založbi, s tem pa bi odpadel tudi omenjeni trud. Ja, tudi v založbah izhaja marsikaj, ampak še vedno so nekakšno sito, avtorju pa vzamejo s pleč veliko truda in denarja. Bi bil pa ta problem veliko manjši, če bi bila “nakupovalne navade”, ki jih omenja Kerstin, pri knjigah (vsaj malo) drugačne
Oblek največkrat ne gremo iskat v izposojevalnico, še manj jih kupujemo “v podporo tovarni/oblikovalcu”. Samo kupimo jih. Brez razmisleka. Že če se ozremo po lastnem stanovanju/shrambi, bomo nemudoma zagledali kup stvari, ki so bolj butaste od nakupa knjige. Ko gremo v kino za dve uri zabave, ki nas pogosto niti ne zabava, gladko odštejemo toliko kot za kakšno znižano knjigo, v kateri bi uživali vsak večer teden ali dva. Pa ne samo mi, prebere jo lahko še kdo. Če na mesec dama kupi dve glossy revijici, bi bilo tudi že za knjigo. Seveda to ne pomeni, da bi morali kupovati vse knjige, ki jih preberemo, še zdaleč ne. Ne spomnim se, kakšen je že tisti podatek o tem, koliko knjig kupimo Slovenci na leto, mislim pa, da zelo nizek, knjiga, največ dve. Pri ceni knjig bi se zagotovo poznalo, če bi npr. povprečen Slovenec kupil pet knjig na leto, namesto tiste ene ali dveh. Če že ne zase, pa vsaj za darilo – če pomislim, kaj vse neuporabnega sem že dobila v dar (v cenovnem rangu knjige), pa s tem nisem imela kaj početi …
Morda bi morale akcije za pospeševanje nakupovanja knjig opustiti neprivlačno geslo tipa “kupujte knjige” in se bolj usmerjati na pospeševanje kupovanja knjig za darila 😉 Kdo pri zdravi pameti bi pa odprl podjetje, če bi potencialni kupci zahtevali, da naj bodo izdelki brezplačni ali pa da bi bilo neomejeno število izdelkov na voljo za vsoto, enako članarini v knjižnici? Še čudno, da se zaloižbam sploh ljubi 😉
@Marha,
z LASTNIM DELOM nisem mislila lastnega dela v službi ali gospod. opravil, ampak npr. knjigo. Ali pa, kaj vem, omaro. Npr.: izdelate omaro. S katerim lakom jo boste pobarvali, cenejšim, ki zna po letu, dveh že obledeti oz. se začeti luščiti, ali z dražjim, ki je bolj vzdržljiv, bolje zaščiti itd.? – To je pač le en banalen primer. Res je, da višja cena ne pomeni vedno višje kvalitete (nekoč sem brala članek o razmerju baterija-cena-kakovost, kjer naj to sploh ne bi držalo, poznamo pa to najbrž vsi na kakem primeru iz prakse). Sem pa v svojem delu (in zabavi – branju) dovoljkrat naletela na zelo slaba besedila, prevedena za “male pare”, tudi na že “lektorirana” besedila (samo en evro na stran), ki jih je bilo treba še temeljito popraviti, ipd., da sem se lahko prepričala, da tudi v tem pogledu velja rek “malo denarja, malo muzike”. (Izjeme pa so – kot povsod.) Tiskar (ki ga v svojem prejšnjem postu prav zato nisem omenjala) je druga stvar, saj tam lahko igrajo vlogo še drugi dejavniki, ne le (ali celo sploh ne) kakovost. – Povezave med vsem tem in pašteto iz Lidla pa ne vidim. 🙂 Še manj pa povezave z dopustom in nekimi vilami, smučišči … kaj je pravzaprav to? 🙂 Lahko se imaš lepo na dopustu v šotoru na travniku sestrine kmetije, lahko pa se dolgočasiš v najbolj luksuzni vili v Grčiji ali kje drugje. Tu je vse odvisno od tebe. – Ko pa daš svoje besedilo v lekturo in prevod, tu ni več odvisno od tebe, ali bo prevajalec delo zares dobro opravil ali ne; več verjetnosti za to pa je, če daš zadevo v roke nekomu izkušenemu, ki pa bo verjetno pač dražji od začetnika. To je vse, kar sem hotela povedati.
Zakaj pa ne bi vasa knjiga izsla kot e-knjiga – v samozalozbi – in jo ponudite v prodajo v e-knjigarno Ptica? Amazon namrec ne sprejema v prodajo besedil v slovenskem jeziku.
V teh casih vsekakor ena bolj racionalnih izbir. Pripravite besedilo, naredite e-knjigo in jo ponudite v prodajo.
nihče ne trdi, da bi delo lektorjev, prevajalcev,…ne bilo dragoceno in da ne izboljša (močno) povprečnega dela pisatelja. Osebno bi bil neizmerno hvaležen, če bi imel pred seboj dobrega učitelja, za seboj pa dobrega lektorja/urednika in prevajalca, ki bi vse moje napake odpravljal. Absolutno se zavedam, da jih potrebujem!
Ampak, ko to prevedemo v številke, je to prevelik strošek za posameznika (FO), še posebej če se ozremo za prodajnimi številkami knjig pri nas in na % verjetnosti, da se vložek (samo denarni, časa raje ne računam) povrne. Posledično trpi tudi kvaliteta končnega izdelka…
Na žalost so to zneski, ki jih pri mojih prihodkih (govorim zase) ne morem nameniti ničemur, ker jih toliko niti zaslužim ne, v enem letu recimo!
ker pa vemo, koliko se da s pisanjem knjig pri nas zaslužiti (bagatela), pisateljstvo pade pod kategorijo osebnega hobija, katerega glavno zadovoljstvo je pisanje samo, občutek zadovoljstva in dosežka, ko držiš svojo knjigo v rokah in kakšen pozitiven odziv zadovoljnega bralca. Kar je sicer super, da bi pa za to najemal večletni kredit, pa ne hvala 😛
(če bi imel vsaj trohlico upanja, da lahko s tem nekoč pošteno zaslužim, bi lažje opravičil investicijo)
ko govorimo o cenjenju lastnega dela…če bi pisatelj neke knjige pošteno računal vložene ure dela, po neki normalni ceni, bi bili ti zneski zagotovo precej visoki. Možnost, da jih kdaj vnovči, pa nikakeršna. Medtem, ko bi bili vsi lektorji, tiskarji, prevajalci, oblikovalci in marketingarji, čisto lepo pošteno plačani za svoje delo. Samo pisatelj ne! Ta bi bil v končnem seštevku še vedno v minusu in to krepkem.
lp
Pravkar urejam knjigo in premišljujem: napišem sama,oblikujem sama, urejam sama, tisk in papir kupim sama,prodajam oziroma podarjam-ker cena prenese samo stroške materjala, sama sem: na drugi strani bralci,sami-če to ni samoizdaja ! Ceno bom podvojila da se ne bom podcenjevala! Bralec pa lahko mojo knjigo kupi in z njo ne bo sam,bova v dvoje:)
Pozdravljeni.
Zanima me, koliko stanejo ilustratorji za otroške knjige. Imajo postavko na določeno ilustracijo glede velikosti,…? Rabil bi slike velikosti a5; ilustracija določene pravljične figure; Ta naj bi bila v različnih pozah, se pravi pet različnih ilustracij. Potem pa kake dodatne ilustracije glede na tematiko.
@borovničica:
malo verjetno, da bi se katera od uradno delujočih in renomiranih slovenskih založb spustila v krajo besedila, ki bi ga prejela; če pa že, se lahko zaščitiš na kakšnega od naslednjih načinov:
1) na predajo rokopisa v tiskani obliki vzemi pričo, ki bo predajo v morebitnem sporu lahko potrdila; priča mora biti seznanjena z besedilom (naj ga prebere v celoti) in naj bo verodostojna; odsvetujem: sestro dvojčico, fanta, mamo, najboljšo prijateljico, poslanca; predlagam: mentorja literarnega krožka, soseda policaja, upokojeno ravnateljico srednje šole, priljubljeno profesorico slovenščine ali kaj takega;
2) med predajo rokopisa (na javnem kraju, recimo vrtu bifeja, restavracije, avli knjižnice) se – saj je to zate pomemben dogodek – z založnikom fotografiraš, najbolje v trenutku, ko rokopis roma iz roke v roko; na fotografiji se naj vidi naslovna stran rokopisa z mastno natisnjenim naslovom in tvojim imenom ter razpoznavno obličje založnika;
3) besedilo pošlješ na založbo v elektronski obliki; oboje, pošilka in priponka sta z datumom in vsebino zabeležena v zgodovini tvoje elektronske pošte; kopijo pošiljke na založbo pošlješ tudi najboljši prijateljici ali še bolje trem, v primeru, da se z eno od njih med tem skregaš;
4) besedilo v elektronski obliki prepošlješ sama sebi, tudi ta transakcija je elektronsko zabeležena in dokaz o obstoju besedila v tvoji posesti na dan tega in tega (to moraš seveda narediti preden besedilo izročiš založbi);
5) natisnjeno besedilo zapakiraš in s priporočeno pošiljko (ter s strani pošte zapečateno kuverto) pošlješ sama sebi; seveda pošiljke ne smeš odpreti, ampak jo nedotaknjeno hraniš v predalu;
6) besedilo deponiraš pri odvetniku, kar pa najverjetneje ne bi bilo zastronj in
7) od založnika lahko zahtevaš pisno potrdilo o prejemu, kar pa najverjetneje ne bi bila dobra popotnica za morebitno sodelovanje.
lp 🙂
Lep pozdrav!
Sem prebrala večino komentarjev pod to temo, ki me že nekaj časa močno zanima. Dobila sem veliko odgovorov in idej in bi se vam vsem rada iskreno zahvalila. Imela bi pa samo eno vprašanje, saj nikjer nisem zasledila podobnega, in sicer: ko pošiljaš določeno besedilo (v mojem primeru poezijo) določeni založbi v upanju, da bi ga bili pripravljeni izdati, ali je potrebno poslati vse pesmi, ki bi jih avtor rad objavil v knjigi, ali je dovolj da pošlješ nekaj pesmi (toliko, da dojamejo tvoj stil pisanja in lahko presodijo ali je dovolj dober za objavo ali ne)?
Sem pa vzela k srcu, da je potrebno pošteno premisliti, preden se avtor odloči za izdajo svojega dela. Sicer s tem nimam namena obogateti, morda le duševno. 🙂 Do zdaj sem veliko objavljala na blogu, sodelovala na literarnem natečaju RTV Slovenije, kjer so mi objavili 4 pesmi v knjigah Blogozija 1 in 2 (4 pesmi, objavila sem jih pa sigurno okoli 100) in pa ena pesem je objavljena v knjigi nekega podjetja, ki je knjigo izdalo ob obletnici in me prosilo za pesem na tematiko knjige (knjigo so izdali samozaložniško). Zaenkrat je ideja in želja o izdaji svoje pesniške zbirke prisotna, a sem se odločila da počakam, da se “usede”, navsezadnje bolje jutri, premišljeno, kot včeraj, nespametno. Informirati se pa vseeno želim o svojih možnostih v bodoče. 🙂
Hvala in lahko noč,
Mija
Kratko prozo, kolikor vem, objavljajo kar bolj ali manj vse literarne revije razen Poetikona in Lirikona.
Sam sem imel nekaj opravka z Literaturo in so bili zelo v redu, kar se tiče honorarjev (ne v smislu višine, pač pa promptnosti), o drugih pa iz prve roke ne vem nič.
So pa to mdr. Mentor, Apokalipsa, Sodobnost, Nova revija (ki pa najbrž glede honorarjev ni priporočljiva, glede na to, zakaj se je pred letom bolj ali manj potopila); še eno novo sem videl zadnjič v knjigarni, pa se ne spomnim naslova.
V glavnem, stopi v knjižnico ali kakšno resnejšo knjigarno in prelistaj. Poglej, kdo je urednik za prozo in ali slučajno kaj veš o njegovih nazorih. (V smislu, če je urednik, kaj pa vem, Rebula, mu ne pošlješ ravno Čefurjev raus 2).
Lektorja priskrbi revija.
.. DD, te razumem 🙂 Tudi sam sem bil včasih goreč pristaš samo tiskanih knjig in še vedno pravim, da sploh ne gre za enako stvar. List je list, diši (no, večinoma :)), je bolj otipljiv. potem sem se slučajno srečal z elektornsko knijigo pred nekaj leti. Najrpej sem vihal nos, apak samo prvi mesec … hitro mi je postalo jasno, da gre za zelo praktično stvar. Težko s sabo nosim tiskano verzijo Ane Karenine, na bralniku pa je to enostavno, poleg tega lahko imam s seboj vso delo, vso strokovno literaturo in vse za prosti čas – ko potujem, se selim al grem samo na kavo, pa ne vem, kako dolgo bom čakal … Kaj naj rečem. Fajn je, zelo praktično!
Kroženje okoli vrele kaše.
Večino (vse) piscev zanima predvsem tisti del izdaje knjige, ki se navezije na finance, ki pridejo v žep po izdaji določenega knjižnega dela.
“Dober” slovenski roman ponujajo knjigarne po ceni nad 25€. Število prodanih romanov nam vnaprej seveda ni znano, strošek založbe tudi ne, lastnega dela pa vsaj pred izidom prvenca verjetno ne moremo in ne smemo vrednotiti.
Se pravi, če prodamo tisoč izvodov po 27€, imamo prihodek 27.000€.
Koliko od tega nam pobere založba, koliko avtorska egencija, koliko država, … in koliko nam potem ostane?
Še najpomembnejše vprašanje pa verjetno je, kateri slovenski avtorji prodajajo romane v nakladah nad 1000 izvodov?
Če mi ostane 12000€ netto na leto si takoj kupim svinčnik in začnem pisat 😉
Upam, da postanem BestSeller. ČAO
Živjo, tudi jaz sem napisal knjigo in jo želim izdati. Niti ni potrebno, da je knjiga natiskana, vse kar si želim je, da knjigo objavim. Poslal sem jo že na eno spletno založbo, kjer so mi odgovorili, da ta pač ni za knjigo, ter nekje drugje so mi rekli, da objavljajo drugačno zvrst.
Mogoče jim knjiga ni bila zanimiva, a moja soseda jo je prebrala že trikrat in ji je zelo všeč, zato si jo želim objaviti. Pa tudi, dokler knjiga ni objavljena je kot da nisem naredil ničesar in si želim svoje delo dokončati.
Če mi lahko kdo pomaga ali svetuje, naj mi prosim piše na [email protected]
Nande, oktobra smo izdali še tri knjige, vse zastonj :
http://www.tabularasa.si/book/zgodbe-z-dolgo-brado/[/url]
http://www.tabularasa.si/book/pozdrav-obnovljeni-cerkvi-zbornik/[/url]
http://www.tabularasa.si/book/marija-snezna-v-objemu-bozjega-in-cloveskega/[/url]
Spodaj na strani imaš navodila kako me kontaktiraš.