Gre za izkušnjo bolnika. Svojci mu lahko le pomagajo, ne morejo pa namesto njega ozdraveti.
[/quote]Ja, pa ne pozitivno, ampak nebodigatreba slabo izkušnjo, ker ga je doletela bolezen. Nehajte z novodbnimi floskulami in filozofiranjem s prazno slamo.

Papir vse prenese. Sploh če gre za rumeni tisk.

ALi pa za jezdeca/polarnega v tej temi.

No, no. Pišeš tako kot nekdo, ki je imel raka na modih. Takih pametnjakovičev je ogromno.

Nimajo vsi te “sreče”, da zbolijo za skoraj 100{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} ozdravljivim rakom.
[/quote]

Predvidevaš – in potem ta svoja predvidevanja jemlješ kot dejstva?
Se ti zdi to pametno?

Kakorkoli že – pa v svojem predvidevanju nimaš prav.

Ja, eni imate hvala bogu srečo, da ste se ozdravili. Vsaj za zdaj. Ampak imam eno mlajšo sosedo, staro 30+, pri 30ih je prvič zbolela in sicer na prsih, ima zdaj petletnega sina, takrat je bil še zelo majhen, partner je hodil okrog kot senca, njegovi starši so že tudi ful stari in sami potrebni pomoči, med tem je raka preboleval tudi njegov brat, ki je že pokojni.
Njena mama je še kar med mlajšimi in večen optimist, oče zelo labilen, babica stara skoraj 90 že precej sklerozna ampak pred leti je bila še zelo brihtna in vem, da so pred njo ful skrivali stanje njene vnukinje. Ima pa tudi sestro in njeno družino, ki jo zelo podpira in seveda jo podpiramo tudi vsi ostali. Ampak njej se je bolezen ponovila, ravno takrat, ko smo se po prvih kemoterapijah in standby stanju že ful oddahnili. Potem pa spet, ponovne kemoterapije, obsevanja in zdaj je spet “ok”. In ko berem njene objave, kako bolezen ni samo slaba, kako je tudi vožnjo na kemoterapije in domov-ker smo daleč od Ljubljane, vzela kot enodnevni izlet in dogodek, samo terapijo pa “čas, ko je prebrala dobro knjigo” ali se podružila z drugimi pacienti, pa res ne vem, kako eni to zmorejo. No, itak vem, da še najmanj pomaga iti ležat, se smilit samemu sebi, vse napade zaradi zdravil vzeti kot bolezen…
Je pa še nekaj pimembnega;
To, da imaš ob sebi prave ljudi, oziroma, da imaš sploh koga. Družino, kakršno ima pa dotična, pa večina ljudi lahko samo sanja. Ko je človek starejši, izgubi starše, mogoče že tudi partnerja…ostane v bistvu sam s svojimi težavami. Če imaš otroke, jih seveda čim dlje ne želiš obremenjevati, če imaš hčer, je mogoče to še malo bolj povezano, če pa imaš samo sina, pa verjetno nočeš, da zaradi tvoje bolezni nasrka snaha, še manj pa si to verjetno želi ona.

ALi pa za jezdeca/polarnega v tej temi.
[/quote]
Česa ne razumeš od preprosto napisanega in edinega dejstva? In ti bi to “pozitivno” izkušnjo še rad ponavljal, da bremeniš še enkrat vse okoli sebe? Seveda domnevam, da pri tebi ni šlo za neko resno obliko raka, če je sploh šlo za rak. Če nisi tako kot Peterle, ki se je hvalil povsod s prebolevanjem raka, zdravniki na nacionalki pa jasno povedali, da on ni nikoli imel raka.

Česa ne razumeš od preprosto napisanega in edinega dejstva? In ti bi to “pozitivno” izkušnjo še rad ponavljal, da bremeniš še enkrat vse okoli sebe? Seveda domnevam, da pri tebi ni šlo za neko resno obliko raka, če je sploh šlo za rak. Če nisi tako kot Peterle, ki se je hvalil povsod s prebolevanjem raka, zdravniki na nacionalki pa jasno povedali, da on ni nikoli imel raka.
[/quote]
No, še to. Da se en folk norčuje iz drugih na račun svojega zdravja….
Tega o Peterletu pa še nisem slišala, čeprav sem slišala že marsikaj. Seveda tudi o njegovem raku.

To imaš prav. Takšna bolezen seveda dobro družino še poveže, drugje pa lahko naredi tudi razdor.
A glede zdravljenja in ozdravljenja… je zelo odvisno od tega, kdaj ti raka diagnosticirajo; torej predvsem od tega kako hitro (ko zaznaš da nekaj ni OK) se spraviš k zdravniku, kako dobro znaš zadevo povedati, pa tudi od tega, kaj ta zdravnik naredi.
Zelo enostavno je takega bolnika odpraviti s tem, da je samo viroza in bo minilo. 2 – 3 take diagnoze, pa si lahko mrtev, ker je potem že prepozno za zdravljenje.

To pišem zato, da če bere kdo v takšni fazi, da se spravi k zdravniku in vztraja; preveč sem jih že videl, ki so imeli hude probleme ali pa so umrli, ker se v tej fazi niso postavili zase oz. so si rekli da “zdravnik že ve”.

No, še to. Da se en folk norčuje iz drugih na račun svojega zdravja….
Tega o Peterletu pa še nisem slišala, čeprav sem slišala že marsikaj. Seveda tudi o njegovem raku.
[/quote]
Ja, tako je, v času ko je Drnovšek umiral, je Peterle pristavil piskerček , kako je on pomemben in se je pozdravil z alternativo, je nek primarij nanacionalki povedal vsej javnosti, da si Peterle izmišlja in ni nikoli imel raka.

Lahko povem iz prve roke, moj brat je pred parimi leti imel raka, seveda ga ni preživel. Od odkritja v zgodnji fazi in veliih obljub zdravnikov, je minilo pol leta do smrti. Pol leta čistega pekla za vse nas, najbolj za sestro, ki je skrbela zanj. Moja soseda je recimo tudi imela raka že pred leti in ne bo povedala o tem ene pozitivne izkušnje. In še kar nekaj bi jih lahko navedel.Ti bedaki tu pa trolajo o pozitivnih izkušnjah. Možno je le dvoje ali so prfliknjeni ali pa sploh niso bili bolni.

Nisi skrbel zanj in imaš kaj za povedat? Sramota!

Nisi skrbel zanj in imaš kaj za povedat? Sramota!
[/quote]
Še eno usekano, najbrž ne živimo vsi na kupu kot cigani, ampak oddaljeno. Ja peljal sem ga marsikdaj v bolnico, bil še isti popoldan v bolnici na obisku, še isti dan se pogovarjal po telefonu z onkologom, ki je trdil, da treba samo terapijo zamenjat in bo uspeh zagotovljen, ko je ponoči umrl. In tako tele kot si ti bi moralo na sebi doživet, da ne bi primitivno in prostaško norelo. Vse, ki jih poznam , da so preživeli kako hujšo obliko raka, imajo večen strah, da se ponovi in nobene pozitivne izkušnje, kot tile troli na monu.

to s pozitivno izkušnjo je bolj tolažba. Nekaj je treba reči, če si že v peklu. Ne vidimo smisla v trpljenju, ker pozabljamo, da smo kot duše na napačnem mestu, v telesih, ki jih spremlja bolezen, nesreča in smrt.

čeprav vsak v sebi hrepeni po sreči, je žal neizbežno, da smo vsi na vlaku smrti, vprašanje je le, kdaj pride naša postaja, za ene prej, za druge kasneje. Tako so te preizkušnje rast duše, da se ne identificira s smrtnim, da se ne vkalupira v eno in isto matrico, bolezen jih prebudi, da ugotovijo, čeprav želim sprejeti vse bede tega sveta in biti srečen, mi niti to ne bo dovoljeno. Ne, vseeno bo treba oditi.

zato je verjetno res, da je to tudi neka pozitivna izkušnja, bolezen kot rak, da vidiš, vso to pehanje za denarjem, ugledom, kariero, šovi takšni in drugačni… kako to vse prekleto zbledi, postane to kar v resnici je, le ničvredni kamenčki, ob bližini smrti, ki ti diha za vrat.

NI tolažba, to je usekanost. Verjetno se spomnite vsi tiste dohtarce Senčarjeve s kakim žarom in ponosom je to ona govorila in vsem pridogala, direktno na ravni neke sektaške obsedenke, dokler jo ni znova doletelo.

Torej, če raztešiš čustveni šok se telo samo pozdravi, brez operacij?
Kako pa lahko razrešiš čustveni šok, če ne veš kateri te je v to pripeljal?
Se pravi nerazrešeni čustveni šok = rak?

Še kaj več napiši o tem, prosim.
Hvala.

Torej, če raztešiš čustveni šok se telo samo pozdravi, brez operacij?
Kako pa lahko razrešiš čustveni šok, če ne veš kateri te je v to pripeljal?
Se pravi nerazrešeni čustveni šok = rak?

Še kaj več napiši o tem, prosim.
Hvala.
[/quote]Kaj bo pa napisalo, še več bedarij? V osnovno šolo očitno ni hodilo, da bi vedelo vsaj tisto minimalno o delitvi celic.

NI tolažba, to je usekanost. Verjetno se spomnite vsi tiste dohtarce Senčarjeve s kakim žarom in ponosom je to ona govorila in vsem pridogala, direktno na ravni neke sektaške obsedenke, dokler jo ni znova doletelo.
[/quote]

ne doleti vsakogar nazaj. Poznam gospo, ki se ji nikdar ni vrnil rak po operaciji pred davnimi 30 leti. Jaz mislim, da si si tudi sam kriv, če te doleti. Stres, nenehno divjanje, premalo spanja, obsedenost s kariero in telo pregori.