KAko je prav
Vsi jeziki so razčlenjeni po raznih ravneh sporazumevanja: od najnižjih pogovornih, raznih narečij, žargonov in slengov, pa do najvišje ravni – zbornega knjižnega jezika, ki se običajno uporablja bolj za (kultivirano) pisno sporazumevanje.
Vse ravni so legitimne, vendar pa je njihova uporaba omejena na določeno okolje.
Morda bo lažje razumljivo, če jezik primerjamo z obleko: poslovnež v razdrapanih kavbojkah, prešvicani in preluknjani majici ter umazanih in zdrsanih supergah pri svojem delu prav gotovo ne bi bil uspešen; v taki obleki te tudi ne spustijo v nekatere lokale ipd., če pa greš okopavat solato ali kidat gnoj, verjetno tega ne počneš v fraku, beli srajci, metuljčku in lakastih čeveljcih, kali?
Žal opažam da, za razliko od mnogih drugih razvitih jezikov, v slovenščini zavest o raznih ravneh jezika ni ravno prisotna, morda tudi zaradi splošno nizke ravni jezikovne in kulturne osveščenosti ali pa nekakšne lumpenproletarske uravnilovke; lažje je pač celo življenje zavijati v svojem narečju, kot pa se naučiti še kakšne druge ravni jezika, ki jo uporabljaš v primernem okolju; včasih se tako obnašanje po liniji najmanjšega odpora celo upravičuje z nekakšnim prav čudnim izključujočim lokalpatriotizmom … Kdor zna govoriti knjižno (pogovorno ali celo zborno) prav gotovo ne pozabi npr. svojega narečja, ki ga pač govori v okolju, v katerem ga je vedno uporabljal.