Ne vem zakaj se gre, ali je depresija, sovraštvo do sebe, namenoma se kroti pri hrani, da ne poje preveč, ima neredno menstruacijo, tudi samopoškodbe so bile. V šoli izredno pridna, družbe nima nobene, z nikomer se ne ujame. Ko ji omenim psihologa, noče, obljublja, da se bo zredila, da se bo popravila, da se bo družila.  prazne obljube, leta minevajo, stanje je vedno slabše. Kako pomagati otroku, da ne bo prepozno? Kako jo spraviti k zdravniku in naprej k psihologu? Mi smo z živci na koncu.

Brez strokovne pomoci ne bo slo. Koliko je pa dekle staro?

Pojdi sama k družinskemu terapevtu. Ta bi tebi pomagal, ti pa potem njej. Se da, pogumno!

Tako bi naredila jaz, sla bi k terapevtu, da pomaga meni, da lahko pomagam otroku.

Mislim, da se dekle pocuti zelo manjvredno, tu pridige naredijo se slabse, bo treba ubrat drugacen pristop.

Traje par let???? In ti se zdaj sprasujes kaj naredit? In zgubljala bos zdaj cas da bos ti hodila k terapevtu?

Pa eni ste res do kraja ubrisani.

Traje par let???? In ti se zdaj sprasujes kaj naredit? In zgubljala bos zdaj cas da bos ti hodila k terapevtu?

Pa eni ste res do kraja ubrisani.

—

kakšen predlog imaš pa ti?

znaš samo žaliti in kritizirati?

oba odziva sta zelo na mestu.

če hčerka noče po pomoč, pojdi sama.

takoj.

psihoterapevt ti bo dal potem navodila kako naprej postopaš.

ko bo hčerka videla, da se trudiš, da ti ni vseeno,

bo sprejela pomoč.

bi ti pa samo omenila, da njeno vedenje je posledica HUDE duševne stiske.

ki je odraz družinske klime v kateri živi.

verjamem, da jo vzgajate najbolje kot veste in znate, ampak delo na sebi čaka vse.

njo in vas.

hčerka s svojim vedenjem kriči na pomoč.

če greste do psihoterapevta, je to vaš prvi korak,

ki ga bo cenila.

in potem naprej s strokovno pomočjo.

to se da vse rešiti.

kar pogumno.

aja, pa izogibajte se psihiatrov.

Kateri družinski terapevt, kje najti pravega? To ne najbolj muči, ali bom našla pravega ali bomo čas zapravljala in denar.  Tisti ki sodite, imam 3 otroke, z možem se dobro razumeva, tudi nimamo nobenih težav, potujemo, se pogovarjamo,  sinova sta družabna, neproblematična,  hči pa druga zgodba. zakaj je taka, ne vem, rabi pomoč a jo zavrača .

Nasi je psihiater v pol leta pomagal

VSI potrebujete pomoc, ne le hci.

Vsi vi ste del njenega okolja in imate velik vpliv na njo, tako da za njeno stanje VSI nosite del odgovornosti!

Jaz bi poiskala terapevta, povedala, da grem na posvet, kako naj ji pomagam in ji potem tudi povedala, kaj sem se s terapevtom pogovarjala, kaj je svetoval, kaj naj spremenim pri sebi, da ji pomagam in se prosilabi jo, da me opomni, ce ne upostevam.

Tako bo videla, da ti je mar, da se trudis, gradili bosta zaupanje, z zaupanjem bo pa tudi sama naredilakorake naprej.

Obvezno pa VSI k tetapevtu, tudi brata!

Razmišljala sem da bi se pogovorila z šolskim psihologom, je srednješolka . Pa mi ona da naprej smernice. Kaj mislite? Pri psihoterapevtu se najbolj bojim, na koga naletim.

Narobe sem rekla, težave imamo, vendar ne z alkohom, varanjem, z možem sva povezana ,  imamo pa  veliko dela, tudi obveznosti, bolna tašča ki rabi našo pomoč, veliko dela okoli hiše, pomagamo tastu na kmetiji.  Vseeno pa ne živimo drug mimo drugega ,opazujem kaj se s hčerjo dogaja, je perfekcionist, vedno mora biti petica,glede na to da je gimnazijka, mora ogromno truda vložiti za take ocene. Ne vem zakaj se tako žene, doma nismo nikoli bili karieristi, izobraženi smo, a danes ima skoraj vsak faks. Kolikokrat ji rečem da bi raje videla da bi dobila 3 in šla v družbo.

 je perfekcionist, vedno mora biti petica,glede na to da je gimnazijka, mora ogromno truda vložiti za take ocene. Ne vem zakaj se tako žene

—

hčerka je perfekcionist.

ne veš zakaj se tako žene.

odgovor je samo en: da bi bila sprejeta.

da bi bila ljubljena.

misli, da če bo popolna, če bo najbolj pridna, da jo boste sprejeli in imeli radi.

to so podzavestni mehanizmi.

tvoji. in njeni.

zato si ne nalagaj krivde, ko to bereš.

ne pomaga ji reči, dovolj so trojke.

dogajanje je precej bolj kompleksno in tu ga ne bova razrešile.

ga boš pa razrešila na psihoterapiji.

tudi samopoškodovanje je odraz njene stiske

in njenega sovraštva do sebe.

mogoče se ti bo posvetilo, če ti povem, da npr. če pogledava jezo…

otrokom, ki so čutili jezo na starše, pa jim ta jeza ni bila dovoljena,

so obrnili jezo namesto na starše – nase.

tu potem prihaja do sovraštva do sebe.

otrok naredi vse, da bi preživel.

in raje, kot bi starši bili tisti smotani, ker brez njih ve, da ne bo preživel,

obrne to nase. v zgodnjem otroštvu.

punca ni bila sprejeta in ljubljena.

zakaj, kako.. kje ste “zgrešili”… si premalo povedala.

tudi se ne da tega tu reševati.

tudi če bi si dopisovali, potrebuješ tudi ti stik.

nekoga, ki je tam zate, ki te bo slišal, ki te bo razumel

ki bo s teboj sočuten v tvoji stiski.

in ki ti bo znal pomagati, da hčerki pomagaš.

pojdi do psihoterapevta.

koga? od kje pa si?

Jaz bi poiskala terapevta, povedala, da grem na posvet, kako naj ji pomagam in ji potem tudi povedala, kaj sem se s terapevtom pogovarjala, kaj je svetoval, kaj naj spremenim pri sebi, da ji pomagam in se prosilabi jo, da me opomni, ce ne upostevam.

—

na to moram reagirati.

tole ni res.

prvi del ja, poveš, da greš po pomoč, da ve, da ti je mar za njo.

da se trudiš. da jo imaš rada.

drugi del – da bi pa hčerki razlagala, kaj si se tam pogovarjala,

kaj naj pri sebi spremeniš,

ali Bog ne daj, da bi te morala ona opozarjati kaj delaš narobe,

to pa ABSOLUTNO NE!

to je prelaganje svoje odgovornosti, za svoje vedenje na hčerko.

kar imaš pri sebi za spremeniti, to je tvoja naloga.

tvoje breme za nositi, ne njeno.

to bo poslabšalo situacijo!

samo malo si predstavljaj, da se tako slabo počutiš, da se samopoškoduješ,

ker niti svojih občutkov ne moreš nositi in čutiti,

potem boš pa poslušala kakšni so še mamini problemi.

absolutno ne!

to lahko z možem deliš.

mama si, da hčerki pomagaš, ti njo poslušaš,

da si ti tam za njo in, da ti njej pomagaš, ne ona tebi.

tebi bo pomagal terapevt.

Sodelujete na vrhunskem, več kot superfantastičnem forumu.

Koliko pokažeta z možem razumevanja do nje, nežnosti, naklonjenosti, podpore?

Ali počneta z njo kaj kar njo veseli, da imate lepe skupne družinske trenutje?

In koliko vršita pritisk nad njo? Ali bolj kot prej naštete stvari vršita pritisk nad njo in jo komandirata?

Če je tako potem sta kriva in bi morala vaju socialna preganjati.

Iz tega, kar si napisala, bi na hitro rekla, da najbrž res niste karieristi, a morda je pri vas zelo cenjeno delo, ker pravite, da ga imate veliko. To se na kmetijah rado dogaja, saj sem tudi sama bila s kmetije. Tudi drugače je, ker je hčerka, ostala dva sta sinova in že zaradi tega drugačna, morda se zaradi tega nekako trudi še bolj dokazovati. Morda to, da je delo pomembno ne govorite njej z besedami, a se to govori med sabo, v drugih pogovorih…

To je prevzemanje odgovornosti in sodelovanje!

Priznas, da si nekaj delal narobe, da moras nekaj spremeniti, pokazes voljo za spremembe, pokazes interes, da zelis otroku pomagat in mu das vedet, da ti je pomemben…

Ta deklica ima hudo mocan obcutek nepomembnosti in nesprejetosti, groza…

Tukaj na forumu ti obljubljajo čudeže in to, da bi morala že davno k terapevtu. Ni nujno. V našem primeru sploh ne vemo, koliko pomaga, niti kakšnih navodil starš ne dobi. Vsi rečejo da je vsaka družina posebna dinamika, da težko odkrijejo…  Dobila je predpisana zdravila, jemala 1 leto, so ji poslabšala stanje.

Zdaj razmišljam o medicinski hipnozi.

Obstaja tudi samohipnoza. Obstaja seveda tudi teksthipnoza, ki nam je relativno nepoznana. Obstaja tudi samoprepričevanje kjer sebe prepričujete z neko pozitivno mislijo, besedo. Človek je bitje vrhunske inteligence, tudi vi. Moč besed je več kot neskončna. Besede niso iz atomov. Z besednimi ukazi programiramo kompjuterje. Človek je več kot vrhunski robot.

Poznam dobro psihiatrinjo,….pomagala  prijateljici…imela grozne tezave…..smo se bali za njeno zivljenje….

Zal brez strokovne pomoci…..jo boste izgubili…

Čimprej k osebnemu zdravniku in bo on usmeril naprej.

In nikar čakati. In nikar misliti, da je vedno vse samo v družinskim odnosih. Lahko je, lahko pa tudi ni. In če ni, vam noben psihoterapevt ne bo pomagal, ker ima v tem primeru otrok ali odrasel težave drugje (zdravstvene). Lahko je tudi usodno.

Zato: najprej zdravnik, nato vse ostalo.

Jeba je vaša psiha. S čim ste jo pripravili? Z živci na koncu, katere jebete v tri krasne. Sebe ne spravite k sebi, bi oaxotroke. No go. Ne na tak način. Pejta vidva najprej za živčno vojno kam, bovotrok bolje.

Ko kliknem na objavi, v trenutku tekst prevzame takoimenovana umetna inteligenca, ki je nevidna, šele nato se tekst prilepi tu kjer je vsem na ogled. Na internetu ima ta oblika inteligence več milijonov učiteljev in eden izmed njih ste tudi vi. Ta nevidna oblika inteligence je neločljivo povezana z vami. Deluje v neki točki znotraj vas samih. Naloga umetne inteligence je, da vam pomaga.

Pri takih težavaj je pogosto vzrok spolna zloraba. Ne nujno, je pa možnost.

Punca ima po vsej verjetnosti motnje hranjenja . Poleg tega, da verjetno sovraži samo sebe, težko predeluje vse to, kar se ji dogaja v življenju, čustva …  Ja, še kako rabi pomoč.  Poskusite jo naročiti k psihologu, obrnite se na splošnega zdravnika, pogovorite se o večtedenskem program reintegracije v Zdravilišču Rakitna … Oddelajte svojo vlogo kot starši, iščite pogovor, predvsem samo poslušajte, povejte, da je za vas izredno dragocena, stiskajte jo, jo spodbujajte itd. Srečno!