Kako lepo jutro !
Dobro jutro, prijateji!
Še en dan, “dela” prosti dan je za nami, še
en petek, ki ga bo potrebno preživeti na tak ali
drugačen način, je pred nami. Pred nami so
nova pričakovanja, nove sanje, novi izzivi, morda tudi nove ljubezni, nova hrepenenja ..?
Saj se naš ježek tako lepo podpiše: ljubezen je drugo sonce! Oja, ko črni oblaki prekrijejo nebo, seveda, ko sončni žarki ne iščejo svojih kotičkov, da, takrat je sonce – ljubezen.
Včeraj, ko sva se z našo kužiko sprehodili po gozdu, sem se ustavila na macesnovi jasi. Kako mehka je trava pod macesni, kako nežna. Sedla sem in se s hrbtom prislonila na drevo …. misli so ušle, daleč, tja daleč, kamor mi jih vedno odnese, ko se v gozdu znajdem s tišino, ki ni tišina, a je tako prijetna za uho in dušo. Vrhovi dreves so se nagibal zdaj sem zdaj tja, kot bi me hoteli zibati v mojih sanjah. Pomislila sem, da bi bilo prijetno ustaviti ta prečudoviti čas in užiti te enkratne danosti narave, uživati vonj trhlenih tal, vonj zelen trave in pravkar ozelenelega macesna, vonj šmarnic …. od nekod se mi je zazdelo, da se je celo prikradel vonj majnika. Pomlad je, da, pomlad, vsako seme se je zbudilo, zbudila se je vsaka žival in zdaj išče sorodno dušo.
In občutila sem vse tisto, kar je ob tako polnih in lepih trenutkih občutiti možno. Celo neko tiho in nevidno povezanost s kančkom tega gozdnega raja …..
Tudi zdaj se odpravljam tja, spet s našo psičko. Močno si želim, da bi se včerajšnji trenutki, ki so me tako napolnili, spet ponovili; pa se ne bodo, vem. Spet bom lahko našla trenutke miru, spet bom našla nekaj čisto posebnega, tiste čarobnosti pa ne bo več. Lahko bo le podobnost, lahko bo nekaj povsem in čisto novega, trenutkov, ki so bili, pa žal, ne bo več. Trenutki, ki si jih tako želimo ponoviti, se v naših življenjih nikoli ne vrnejo in nikoli ne ponovijo. Morda nas včasih le zaznan vonj ponese nekam, kjer smo že bili, nam ponudi spomin na že doživeto, a le za drobceno tisočinko sekunde. In potem gremo neustavljivo naprej, še vedno iščoč tisto – drobceno sekundo!
Lepo jutro in lep dan, dragi prijatelji, sprehodimo se po gozdni jasi, obudimo tiste blažene trenutke, ko smo se z njo poistovetili, ko nam je nudila pozabo tostranskosti in nas popeljala v svet gibanja, vonjav in tiste tihe govorice, govorice vetra, šelestenja vej in lebdenja naših sanj.
Mariči
Vedno znova in znova ponavljam, lepo je brati tvoje poste takole ! !
Namreč , človek kar pozabi, ko gre ven v naravo na to, da se malo ustavi in zazre vase in v svojo dušo. Pa je prav, da te nekdo na to opomni, da v lepoti narave, za trenutek ustavimo svoj korak in se prepustimo mislim….
lepo jutro vsem, dragi prijatelji !
ps: veš, res je to, da se ponavadi tista čarobnost ne ponovi, menda zato, ker v nas takrat nekaj manjka, kajti narava ostaja ista …
juhuuu evo mene na prvi tir!!
Joj Marija fauš sm ti!To odživljanje mislim,ki si ga tako lepo opisala..
Veš tudi meni je zadosti samo ena lepa pesem…ali zazrt pogled skozi okno,nekam v daljavo…še najraj pa imam sprehod v dežju ali pa opazovanja dežnih kapelj na okenski šipi..Hja vidiš vse to me ponese nekam daleč daleč od vsega..takrat se začnem spominjati vsega lepea,obujati same lepe stvari..in takrat mi je zelo lepo toplo pri srcu.So lepi nepozabni trenutki..Zelo rada pa namreč tudi malo posanjam o kakšnem filmu-limonadka..v katerem se vidim …hja najlepše je to..zato je pa potem pristanek na trda tla tako,tako kot tisti sadni bomboni 305 sa crtom!!!JA kaj naj rečem..dežek bo,neka magičnost dneva se pripravlja v vsem tem…jaz pa se v pižami,pišem na pc,pijem kavo in najraje bi kar zasanjano odtavala nekam daleč daleč…
Ali si brala zajčica moja današno misel medoverja?
Tebi pripada tvoj čas in tvoje sanje. Tvoja energija pripada tebi. Lahko jo obdržiš, ali pa dovoliš, da ti jo odvzamejo. Lahko jo daš proč ali pa zakoplješ v sebi. Zavestno lahko ravnaš s tem kar imaš ali pa lahko pustiš svoje življenje skozi roke. To je tvoja odločitev! Odločiti se – pomeni predramiti se! Predramiti se – pomeni odločiti se!
Sem bral forum.Prvič u svojem življenju bi rad bil sam hudič-vrag!
Imam, Jani, res imam. Macesni in jasa pod njimi
so bili najbrž prvo, česar sem se kot otrok, ki je uhajal
nekam na skrivaj utapljat žalost, pravzaprav zavedla.
Tja sem odtavala v najtežjem trenutku svojega otroštva,
tja sem odtavala iskat starega očeta, ko je le-ta preminil
in ga dolgo dolgo ni bilo več.
Pod macesni sva s starim očetom počivala, kadar sva odrajžala na pot. Vedno je dejal, da je trava pod macesni najmehkejša postelja na vsem širnem svetu in da je pesem macesnov najslajša in najlepša pesem, ki jo je moč slišati. Ker sem imela starega očeta tako rada, sem si zapomnila vse, kar je bilo v zvezi z njim. Še posebno njegovo ljubezen do macesnove gmajnice, do mehke postelje …..
In pod macesni tudi dandanes najdem veliko svojega miru oz. bolje povedano, tam ga najpogosteje iščem. In ko sedem pod macesen, če je ta povrhu vsega še bordo rdeče cvetoč, ah, kaj mi drugega preostane, kot poslati nekam tiho zahvalo za te blažene trenutke.
Oja, Jani, pod macesni sem našla tudi nekaj najlepšega na svetu: svojo prvo ljubezen. Pod macesni sem se kot najstnica zazrla v najlepše oči na vsem širnem svetu, okušala najslajši poljub, kar jih je bilo v življenju kdaj moč dobiti in dati, izsanjala najlepše dekliške sanje, doživela nebesa na zemlji in prav pod macesni sem sama sebi prisegla, da ko bom ljubila, bom ljubila močno, strastno in večno.
No, vseh obljub izpod macesnov žal človek ne more držati. A kadarkoli ugledam kje jaso in po njej nametane macesne, pa tisto posebno mehkobo zelene trate, vsakokrat mi postane sprva toplo pri srcu, včasih pa se pojavi tudi tiha pozabljena sladkobna bolečina. In nazadnje tisti mir, tista tiha pesem, tista noro lepa pesem vetra v njihovih vrhovih, v kateri najdem vse, kar je bilo, kar je in kar naj bi še bilo.
Mariči
Ojla, muca, dobro jutro, dober dan,
muuuuuuuuuccccccciiiiiiiiccccccccaaaaaaa
naša. Kako smo te spet veseli. Si malo počivala,
si si kaj odpočila? Meni se zdi, kljub vsemu, kar
sem imela za postoriti, da sem si kar precej odpočila, da sem kot prerojena. O ko bi vam bilo dano biti tukaj z menoj, kako bi uživali, vem da bi, ne more biti drugače, kot da bi uživali. Pravkar je na TV Jonas in Lepo …. in ena od iger, s katerimi pride nekdo na oder je bila postaviti v pravilni vrstni red Minattijev verz: Nekoga moraš imeti rad. Ja, jaz imam rada vse, kar me obdaja, vse, kar poslušam, vse, kar vidim, vse, kar mi nudi misel, da živim in da se mi splača živeti.
Nekoga moraš imeti rad!
O seveda, seveda, nekoga je treba imeti rad, nekomu moramo podariti, kar je v nas samih.
Koga imate radi vi?
Mariči
zaupil v nebo,preklinjam dejanja,ki me ranijo..
v meni je moč
v meni vihar…
nočem bit tisti,ki na koncu mu bo hudo….itditd…no ja vsja približno..nekaj verzev prijetne pesmice..matr kaj držži!1
Kej hodiš, zajček, si se po gmajnici potepal, a?
Meni je pa dolgčas, tako pusto sivo vreme, jaz pa
sama doma, pospravljat se mi ne ljubi, po vrtu nimam
kaj početi, v meni pa vre želja po sprehodih, po vzbujeni
domišljiji, po klepetu s prijateji gmajnarji, pa očitno vse
počiva zaslužen odmorček!
Mariči
Eh, Mariči tuki sem ! Pa ni nikogar. Sem lenarila do sedaj te dni, danes mi tole vreme ustreza, da malo ponjufram po bajti. Ma, kaj, delo mi ne bo ušlo, vedno počaka. Zdajle se bom šele lotila kuhanja kosila, potem malo krpo vržem sem ter tja, pa bo. Sicer res uživam v brezdelju, pa vendar me nekako ne izpolnjuje. Raje imam, da se nekaj dogaja okoli mene, da se živi…ma smo čudni zajčki, vem. ..
Vem zato, ker bom v ponedeljek spet cvilila, joj spet delat, joj mene, joj !
Nikoli pravzaprav ni prav, hehe…
Oh ti, stvorenjce milo, sam da si še mal živo.
Vse je nekam pogagalo, mislim, da se pod
koutri tiščijo, sej, sej, sej se imajo s kom,
midve pa s cunajmi za orgazmi po hiši, ko
so naši gospodarji odsotni! Meni se ne ljubi
tudi pospravljati ne več. Bom šla, koj ko bo malo nehalo deževati, na sprehod, na en giro s našo kužiko! Sedla ne bom nikamor, ker je premokro, upam pa, da bo kakšna žival hotela z menoj navezati kakšno “neobvezno konverzacijo”, kaj meniš, zajček, a?
M.