Hvala vsem, ki ste mi z nasveti pomagale. Vzgoja mi očitno ne gre dobro od rok. Zanima me kako povedati otroku, da nečesa ne sme, da ne more z menoj na WC, da ne morem z njim v naročju kuhati. Ne bi rada cel dan ponavljala:”Ne, ne smeš”, po drugi strani je pa nujno. Kje je meja, da se otroku prepoved sporoči na njemu prijazen način? Skrbna mi je že dala nasvet, ki ga izvajam – o uspehu bom poročala. Kako izgleda to pri Vas?

Realnost:
– včasih sediva skupaj na WC-ju. Mali na kahli, jaz na školjki.
– včasih sediva skupaj na WC-ju. Jaz na školjki, mali v naročju (če ne smrdi)
– včasih kuhava skupaj – preklada fižol, krompir , meša juho iz mojega naročja, z mojo pomočjo nalije mleko v lonec, reže jabolko s plastičnim nožem, pritisne na gumb mešalca…. (ne sme ga pa držati..)
– mali pripravlja mizo (sedaj, ko doseže odnese na mizo (eno pa po eno) žlice, vilice, nože….)
– če kaj polije, briše sam

V glavnem: najbolje je tako, da ga vklopim v tisto, kar delam.
Sprijazniti se moraš s tem, da čas ni merodajna komponenta. Ne moreš na hitro skuhat, pa da se mali sam zabavlja, ker se začne čez čas dolgočasiti in počne nezaželjena opravila (meče kuhinjske krpe na tla, riše nevemkje, trga časopise…..pleza na mizo

Hm,
tudi pri nas se srečujemo s tem problemom. Mali bi pač rad bil vsepovsod zraven in ne ve, da mama ali ata kaj ne zmoreta ipd. Mulo je star 18M in je vedno z menoj na stranišču, sploh če zaprem vrata za seboj – takoj priteče. Kuhal in pomival bi tudi najraje v mojem naročju. Pa ne gre. Ko gredo lonci na štedilnik, je že pri meni in dvigne roke, da ga dvignem. Dvignem ga in mu razložim, kaj se kje kuha, pogleda v lonce in postavim na tla z besedami, da bova malo kasneje spet pogledala, zdaj bom pa še malo kuhala sama, on pa naj se gre malo igrat. Da smo do tega prišli, je trajalo kakšen mesec. Ves čas sem mu potrpežljivo prigovarjala in poskušala upoštevati njegove želje. Zadnje čase zato tudi kuham takšne reči, ki ne cvrčijo, da se ne bi opekel itn.
Na stranišču je pač zraven, sede na tla in čaka, da je vse skupaj mimo. Sva se že navadila – mali, da ne sili vame, jaz pa, da še tam nisem sama :-))

LP Neja

Pri nas delava z 22-mesečnico skoraj vse skupaj, če se seveda ne zamoti s svojimi igrami oz. če se da. Na wc-ju sva obvezno obe, tudi če zaprem vrata pride za mano, se usede na tla in ponavadi pove “mami lula na skolki jes pa na kahi”, sedaj jo navajam, da se zaklenem, ko grem na veliko potrebo, ker res rabim mir in takrat se zamoti s svojimi igračami. Zraven je tudi ko si perem lase in mi podaja glavnik, brisačo, pripravi fen,…. Ko kuham dam njej plastične posode za shranjevanje ali ta manjše kovinske ter žlice, tlačilko za krompir ipd., ponavadi vzame tudi sama iz omare in kuha (zaenkrat sicer kar na tleh, ker še nima svoje kuhinje – jo bo dobila za r.d.). Ko pomivam posodo dobi obvezno tudi ona svoje rokavice in gobico in potem malo pomiva po stanovanju, če res želi ji primaknem stol h koritu in ji dajem za pomit ta male žličke in posodice, ki se ne razbijejo. Ko sesam pustim tudi njej,….In tako je pri vseh rečeh, ki jih lahko brez nevarnosti počne. Če želi kaj kar za njo ni varno, je preveč moteče,…, ji poskusim lepo razložit zakaj je tako. Npr. kuhati za mojim štedilnikom ne more, ker se lahko opeče in jo bo bolelo (povem npr., da še bolj kot če se udari ko pade), hoditi po mizi ne sme, ker je za na mizo hrana, pijača, kakšne igre in knjiga in miza mora biti čista, hodi pa se po tleh. Zajtrk, kosilo in večerja se je za mizo, malica pa lahko tudi na kavču ali svojem stolčku, ker pač glavne obroke jemo skupaj. Iz predala, kjer imam svojo kozmetiko in ostale pripomočke in ima tudi ona svoje špangice, elastike lahko jemlje le svoje stvari, ker moje so nevarne zanjo oz. so samo za mamice,…..

Mislim, da je važno, da otroku vsako stvar razložiš zakaj je tako, zakaj česa ne sme, zakaj je nevarno, kakšne so posledice in kaj lahko in kaj ne. Ne boš verjela ampak že pri 18-tih mesecih marsikaj razumejo, ko pa isto ponoviš večkrat pa sploh. Najslabše je če mu kaj prepoveš brez razlage oz. z besedami “ker sem jaz tako rekla” ipd.

Vse to je popolmona normalno, ne vem zakaj bi pri teh stvareh postavljala meje. Ko bo dovolj zrel, ti ne boš smela na wc, ko bo lulal ali kakal. Kar se pa kuhe tiče, pa pri nas vse počnemo skupaj; mogoče mu zraven pulta pristavi stol, da bo lahko opazoval, mu olupi korenček in se bo zamotil, seveda pa ne preblizu štedilnika. To je le faza v razvou, ki kaj hitro mine.

Lp, serga

Namesto, da nenehno trobis “Ne, tega pa ne smes…” poskusi povedati kaj sme v dani situaciji… npr. cecka po mizi… pa namesto, da se na trepalnice meces in vpijes “Po mizi ne smes risat”, reces: “Risemo po papirju..”
Ponijas mu alternative… preusmerjas… izogibas se “NE” zapovedim… raje ponavljaj pozitivne… itd…

Ja, saj, nekaj je “teorija”, drugo pa praksa… Veliko lazje in hitreje je reci Ne, kot pa iskati primerne besede… Ampak, ce se zacnes zavedati, kolikokrat na dan samo negiras…. :))

Ja, to, da ga poskusas vkljuciti v vsa opravila, tudi pomaga… pa naj gre s teboj na WC… kaj je to kaj takega… Nas ravno zaradi nenehne prisotnosti na straniscu ve, da s elula in kaka v stranisce… in je strasno ponosen, ker sedaj to pocne (vcasih) tudi sam.. tako kot mami in ati… da je ze tako velik….

Ni ti potrebno z njim v narocju kuhati… das ga v stolcek zraven pulta… pa kaj v roke… ali pa na tla in lonce zraven… in kuhle… da kao on tudi kuha tako kot mami… Nas je skoraj dve leti star, pa si zraven prinese prucko, da lahko vidi dobro na pult… pa potem daje narezano zelenjavo v lonec (pa zraven lonca, pa na tla…hehehe)… zraven se kaj v usta smukne.. kaksna cebula, da je potem cisto paf, ker pece…hehehe… Pa cisto je nor na mikser… pa ko sekljam, rezem… dobi svojo desko in (desertni) noz… pa en krompir, da ga obdeluje… Ali pa mu za tisti cas, ko jaz hitim kuhat, dam kaj za risat, slano testo za oblikovat… saj ves, interes je kratkotrajen…
Samo stran ga ne podi, ker se te bo se bolj oklepal… Otroci se najvec naucijo z opazovanjem in posnemanjem…
Veliko potrplenja… S.

Svea je super povedala! Tako je pri nas od nekdaj, se pravi, da večino stvari počnemo skupaj. Zdaj že uspemo kdaj pa kdaj solo lulat in kakat, dolgo smo imeli brezpogojno družbo. Pa se še kdaj zgodi, da se prireži v WC – “a bova skupi jujaja?” Ja, pa bova, a ne. “Ka pa tai deja? A kaka? Žuži tud kakov!” Običajno res spravi kak bobek iz sebe.

Drugače – če sem si prav zapomnila, ima dečko leto in pol?? – daj mu v roke cunjo za prah, daj mu v roke čisto gobico ali “pomivalko”, daj mu metlo, smetišnico in naj pomaga! Daj mu pručko ali stol k mizi, daj mu top nož in naj seklja zelenjavo. Ker smo imeli prej plin, ga k štedilniku nisem pustila, razen če je bil privezan v prima papi, ker sem se bala opeklin na odprtem plamenu. To mu je ostalo do danes, tako da k štedilniku ga je treba dvignit, da pomeša in prekontrolira vsebino loncev ter ponev. Dvignit – potem pa dol. Ne z njim v naročju kuhat – to je za oba lahko zelo nevarno. Otrok mimogrede potegne za lonec, poparita se lahko oba!!! Sicer pa ga vključi v čimveč opravil. Ne, ne boš naredila v petih minutah, boš v pol ure, ampak zaposlena bosta OBA. Preoblačenje postelj – ni lepše zabave. Namesto 15 minut traja celo uro, ampak veselje je neizmerno. Sesanje – odlično! Še sosedovi pajki uidejo! Miksanje jajc za biskvit – kuhinjski kot je imel “krasen rumen vzorec” na steni 🙁 Potem je mož kupil podstavek za mikser in zaprto posodo :)) Od ene forumovke je dobil v dar leseno kuhinjsko “orodje”: valjar, kladivo za meso, kuhalnico, ter tisto “tlačilko” za pire. Vse pridno uporablja, jaz sem primaknila še nekaj posode in kuhava, da se kar kadi. Kak teden nazaj je ugotovil, da so njegovi pripomočki veliko manjši od mojih. “Zaka pa?” “Ker si tudi ti še malo manjši od mene!” Z odgovorom je bil zadovoljen, se mora pa tudi njegovo “orodje” obvezno v pomivaču prat!

Velja isto za moža!!! Skupno “šraufanje”, skupno beljenje (hah!), skupno pranje avta….

Jaz sem nekaj časa non-stop “NE!” tulila, ker je že pri 8 mes veselo racal okrog in skušal omare odpirat. Na koncu sem šla sama sebi na živce, ampak 10 mesečnik si bolj slabo pomaga z razlago “veš, to ne smeš, ker strese” in podobno. Pri letu in pol razlage “palijo”. “To ne smemo delat, ker peče in potem boli – jokamo!” “Ne morem te ves čas nosit, si že velik fantek, imaš nogice, mene pa hrbet boli.” “Joj, glej, pomagaj mi korenček narezat, potem se bova pa igrala”. Tudi če daš njemu čisto drugo delo, kot ga opravljaš sama – važno, da je zaposlen in da se čuti vključenega. Nič hudega, če bo vsakih pet minut prišel k tebi, naš to včasih še vedno počne. Če le ne počnem česa smrtno nevarnega (prelivanje vrele juhe ali olja npr), se sklonim k njemu, ga počoham, stisnem in potem običajno že hiti po svojih “opravkih”. Je moral le preverit, če sem še tukaj in njegova 😉

Ne, ni ga treba “izolirat”! Če ga odložiš iz naročja, še ne pomeni, da ga izključiš iz svojega življenja. Kje pa! Samo dovoli mu in vzpodbudi ga, da se postavi na svoje noge in se nauči spretnosti, ki mu bodo kasneje veliko koristile.

Tudi naš je bil najbolj vesel, če je kuhal z mano … Pa sem kmalu to ukinila … Z zaposlitvijo – punce so ti zgoraj krasno napisale.

Mojemu sem jaz vedno vse razložila, tako kot je … tudi, ko je bil čisto majhen. Pa seveda, kaj sem mu tudi dovolila – naš recimo ni nikoli odpiral omar, predalov … ker sem mu določila omaro, kjer imam plastične posode zložene. Tisto je lahko uporabljal, delal s posodami kar je hotel …

Res sem velikokrat potrebovala kar nekaj časa, da sem določeno posodico našla:), vsako sem ponavadi pred uporabo še “pod vodo vrgla”, a se je splačalo!

Konec koncev ugotoviš, kako je lepo malček želi sodelovati s teboj, da ga opazuješ, da on spremlja tvoja dejanja … To verjetno ugotoviš šele takrat kot sem jaz; ko dva večja otroka s težavo naredita postanek v kuhinji, pomagata ti le, če se slučajno zmotita,mali 23-mesečnik pa se ti veselo neprestano mota pod nogami.

LP A in veliko izkoriščenih skupnih trenutkov vam želim.