da bi šel z mano na štiri predavanja neke skupine 4 predavateljev, ki delujejo pod okriljem patra C. Gostečnika. (mojega moža namreč)
Povabilo na predavanja je bilo objavljeno v decemberski številki našega občinskega časopisa. Organizator je sicer zakonska skupina, ki deluje v okviru cerkve, vendar za udeležbo absolutno ni pomembno, ali si veren ali ne. Tudi iz programa ni razvidno, da bi bila stvar ne vem kako hudo krščansko orientirana, pač pa gre za take naslove, kot na primer: odgovornosa starševstvo in partnerstvo, razumevanje otroka in mladostnika, mladostnik in droge, ter samomor, … skratka, meni se zdi zelo zelo aktualno. Zdi se mi, da v naglici, ki jo živiva, nujno rabiva en tak odklop, da malo presekava vse skupaj in preanalizirava.
Nadalje je problem tudi v tem, da je pod povabilo podpisan en par, ki sta zelo veliko v cerkvi, sicer pa sta po mnenju mojega moža do vsega preveč kritična, skratka, on jih ne “obrajta” preveč. Prva njegova reakcija je bila: poglej, poglej, kako sta ta dva pametna. Zdaj bosta pa še druge učila odgovornega partnerstva in starševstva. To je rekel pred svojimi starši, potem sta se pa še njegova starša obesila na to, da ta dva si pa res upata in mislita, da sta “tabol”,… vse dokler nisem jaz rekla, da se mi zdi zadeva v redu in da bi najbrž marsikomu koristila. Menim, da so razumeli, da bosta onadva vodila predavanje in da sploh niso prebrali, da je to le z njune strani napisano vabilo.
Potem sem nekaj dni kasneje objavila, da bom šla (bila sem ravno malo jezna naj – ni bilo taktično, vem in obžalujem, ampak tako zdaj je) z njim ali brez njega. Debato sva nadaljevala včeraj zvečer, ko me je spraševal, če res mislim, da imava težave in da potrebujeva tovrstno lekcijo in če res mislim, da ne znava vzgajati otrok. Sprašujem se, ali res ne vidi, da stvari nisi črno bele… Na srečo sem bila take volje, da sem mu humorno odgovarjala in se nisva spričkala.
Naj povem še to, da sva bila preteklo leto na predavanju Zdenke Zalokar Divjak in se je tudi po svoje kar upiral, da bi šel, na koncu pa je imel o vsem več povedati kot jaz. Razlagal je celo, da bi morali očetje biti v večji meri prisotni. Problem je najverjetneje tudi v tem, da se ne mara kazati naokrog, da hodi na “ženske seanse”, saj je v našem okolišu bolj v navadi, da gre “ta prav dec” zvečer malo v gostilno. Boji se tudi, da bo moral o svojih oz. najinih težavah na glas spregovoriti, pa to definitivno ne bo treba, vsaj po zagotovilu tega fanta, ki je pšodpisan pod vabilo. Zadeva bo izgledala tako, da bo najprej malo teorije, potem bo pa ta teorija pojasnjena s praktičnimi primeri (igra vlog). Pravi tudi, da bom po predavanju mislila, da je edina prava stvar to, kar bom tam slišala. Jaz pa nsprotno mislim, da lahko kritično presodiš in pobereš tisto, kar je zate dobro, ostalo pa pač oddide mimo tebe…
Res mislim, da rabiva nekaj takega. Kakšno je vaše mnenje? Ali imate kakšen dober recept ali idejo? Kako se na take zadeve odzovejo vaši možje in fantje?
Pa hvala, ker ste prebrale.

Pri nas je bilo nekoč obratno. Na nič kar je dišalo po ”cerkvenem” me nihče ni mogel zvleči… Sem globoko verna, vendar ne maram cerkve kot institucije (razen reda frančiškanov in kapucinov)…

Sedaj sem se sama od sebe spremenila, čeprav me moj dragi nikoli ni silil v to.

Mislim, da tudi tvoj potrebuje čas. Pa ga pelji na podobno predavanje izven okvira verske skupnosti. Mogoče bo pa potem šel.

LP Sloncek

Postavi mu kot izziv – ne morem soditi, če ne pozna. Mislim, da ga ni človeka, ki bi bil vesel, da ga lahko “obtožiš”, da je poln predsodkov, ker zadevam niti ne da priložnosti.
Moj vsekakor vem, da bi “padel” na to foro :)))) sam ne mu tega povedat 🙂

Aja, pa povedala bi mu, da bi meni to zelo veliko pomenilo.
T.

seveda spet prehitro tipkam: NE MORE SODITI, ČE NE POZNA …

Osebno patra Gostenicčnika ne poznam, sem pa prebrala nekaj njegovih knjig. Pri nas se dobijo v knjižnici. Mogoče se jih sposodiš pa bo kaj iz njih prebral?
LP
N.

Moj niti pod razno ne bi šel; čeprav bi bila takega predavanja potrebna!

Moj ne bi šel. Je že “reda radi” proti takim in drugačnim predavanjem. To je pač ena njegovih lastnosti, ki sem jih sprejela, saj je drugače super človek. Zato ga ne silim niti mu ne govorim o teh stvareh. Če me je kaj zanimalo, sem šla sama (npr. šola za starše pod okriljem patra Christiana), njemu pa sem potem ob primernih prilikah poročala o primerih iz predavanj.

Jaz se spomnim kako skeptičen je bil moj mož, ko sva se želela cerkveno poročit in je bilo za dovoljenje potrebno, da obiskuješ nek tečaj za bodoče zakonce, ki ga je organizirala Cerkev. Saj sem bila tudi jaz, sem mislila, kako bodo samo moraliziral in te ne vem kaj učili, je bilo pa tako zabavno in ZARES POUČNO, res lepi in realni nasveti kako prebroditi razne teževe v zakonu. Kljub temu, da so bil govorci tudi župniki se sploh ni poznalo da so in kar malo nama je bilo žal, da se je tako hitro poznalo. Sva pa takrat sklenila, da bova po parih leti spet kar šla malo pogledat ali pa na kakšno tako predavanje.
Res ne vem kako bi ga ti pripravila na to. Mogoče mu lahko rečeš, da gresta samo pogledat in če mu ne bo o.k. oditeta (če se da seveda)
Verjetno mu moraš povedat, da ne misliš da imata težave ampak da želiš, da sta nanje vsaj malo pripravljena (slej ko prej se namreč kakšna pripravi)

A te lahko vprašam kje bo to predavanje in če se lahko prijavi kdorkoli?

Predavanja bodo v Žirovnici, so plačila prosta, zaželjeni so prostovoljni prispevki. Načeloma lahko pride kdorkoli, sicer menim, da je prvenstveno namenjeno našim občanom, kar pa se ne bo preverjalo. Če te bo še kaj zanimalo, mi pošlji vpreašanje, ti bom (če ne prej, po praznikih) odgovorila. Predavanja so v februarju.
Sicer se pa tudi jaz spomnim, kako težko je šel k župniku na pol ure pogovora, pa kako je bil proti oklicu, da je potem župnik nama ustregel in na škofijo javil, da bo poroka brez oklica ker je pač razlog tak, da mu je treba ugoditi (čeprav dejansko ni bilo nobenega razloga razen njegove želje). Menim, da je malo obremenjen z javnim mnenjem, čeprav tega ne bo za vse na svetu priznal.
Tak pač je in takega ga moram jemati. Je pa v našem okolju nekako “nemoško”, če hodiš na takale predavanja. V družini ima glede tega zelo “dober” zgled, zato ga po svoje razumem.
Najbrž ga bom prosila, da greva skupaj na prvo predavanje, potem pa presodiva, ali bova nadaljevala ali ne.
MOram počakati na ugoden trenutek…..
Hvala vsem za odgovore.

Če imata priliko, samo pejta, ker Gostečnik pove tako za vsakega nekaj. Vsak ampak res vsak se najde v njegovih predavanjih /cerkvenih pridigah. Čisto nalahno in nevsiljivo ti porka na vest, da potem res razmišljaš. Jaz bi ga prosila, naj to naredi zame, če zase noče. Nekja ti pa lahko ustreže.

Jaz bi mojemu (ki btw. verjetno niti slišati ne bi hotel za kak tečaj) poskušala dopovedati, da nisva slaba starša in zakonca – prav nasprotno, da sva dobra starša, dober par, ki se trudi biti še boljša! In, roko na srce, vsem bi taki tečaji kdaj prav prišli!
Mene zanima prvo predavanje, pa dvomim, da bom mojega spravila zraven. Kaj pa, če ju pustiva doma in greva sami, ali še bolje – se zmenimo in gremo skupaj? Pa bomo vsi skupaj “v zobeh”?
Uspešno prepričevanje in LP,
T.