Kako naj pomagam prijatelju
Anonimno 9662, 04.09.2024 ob 18:23
Pred cca 6 leti je pustil ženo. Nato menjaval ženske kot za šalo. Ena je bila neumna, druga prelahka, naslednja brez smisla za humor, ni bila dobra v postelji…
Sedaj ko jih ima 50 je spoznal, da je imel z ženo vse. Zaveda se, da je naredil napako. Vsako primerja z svojo ženo. To vidimo tudi vsi prijatelji. Vidno propada. Svetoval sem mu naj se potrudi in proba osvojit ženo nazaj. Zjokal se mi je in priznal, da je to vse kar si želi, a žal se ji ne upa pogledati v oči. Ve da jo je z svojimi neumnimi dejanji zelo prizadel.
Kaj lahko za prijatelja naredim? Kako mu lahko pomagam, da vsaj nima občutka krivde. Žalovanje ga bo uničilo.
pustil je v redu žensko in se skurbal. Sedaj mu je pa žal, ker je na suhem.
Bo moral svojo karmo kar sam požret.
Pa ne bi ga vzela nazaj, pod nobenim pogojem.
Nimaš kaj, Če si bo kaj naredil, si bo. Njegove odločitve so bile in naj jih kot odrasel odgovorno sprejme. Ne pa da zdaj cvili, ko vidi, da je zaje***
Zapis vašega prijatelja se me je močno dotaknil. Lahko mu pokažete mojo zgodbo, ki je podobna, v kolikor mu pomaga misel, da ni sam v tem. Lahko tudi stopi v kontakt z mano.
Jaz pa sem stara 35 let in sem 10 let nazaj naredila to napako. Vse kar lahko rečem je, da je bila to lastna naivnost, nezrelost ter predvsem precenjevanje. Nisem se zavedala, do kam realno sežem. Mislila sem, da obstaja zunaj nekaj lepšega, boljšega. Saj je dejansko obstajalo še bolj atraktivno od takratnega partnerja, vendar jaz tem moškim nisem mogla parirati. Ko sem bila z enim takim, mi je lepo nastavil ogledalo. Začela sem misliti na bivšega partnerja in se prijela za glavo, kaj sem naredila. Vse bolj sem razmišljala o njem. Sebe sem precenjevala, njega pa podcenjevala. On si je kmalu našo novo s katero je bil srečen, jaz pa sem ostala sama, žalostna, z življenjsko lekcijo. Po tem sem nekaj let tavala, iskala na silo nekaj za tolažbo, se vrgla v hobije, ampak vedno po malo me je pa grizljalo in me je še do predkratkim. Noben kasneje mu ni segel do kolen. Mislim, da je vaš prijatelj naredil isto napako. Žal je to res neka življenjska šola. S tem moramo živeti.
Jaz danes pišem svoje občutke na list, ko mi je težko. Pogovarjam se o tem s somišljeniki, če tako nanese. Berem, hodim, športam. Živim naprej. Se pa spopadam s pritiski okolice in družba me malo čudno gleda, ker mi ni uspelo ustvariti družine in sama hodim okoli. Nimaš kaj, noben nima vsega, tudi poročeni in vezani ne.
Dejanja imajo posledice ja. Fascinantno da je to pri 50ih šele se naučil. Kako mu pomagaš? Pojasni mu da je odrasel moški, ki se je prostovoljno odločal kakor se je in naj sedaj živi s tem. In ne nič ne pogreša bivše. Nobene ljubezni ne čuti. Čuti samo obupanost, ker nobene “popolne” ne dobi in bi šel rad nazaj na udobno. Ne bi bil srečen tam. Samo komot bi bil. Strah ga grabi. Stara se, sam. To ga jebe. Ne ljubezen do bivše. Bi morala biti res ruknjena da ga vzame nazaj. Če si pravi prijatelj mu boš direkt povedal naj se ne ukvarja toliko samo sam s sabo. Ne vrti se svet okoli njega. Je pač sebičen kreten. In sedaj mu je življenje ceno izstavilo. Naj jo plača k dedc.
Baby913, 05.09.2024 ob 16:33
Zapis vašega prijatelja se me je močno dotaknil. Lahko mu pokažete mojo zgodbo, ki je podobna, v kolikor mu pomaga misel, da ni sam v tem. Lahko tudi stopi v kontakt z mano.
Jaz pa sem stara 35 let in sem 10 let nazaj naredila to napako. Vse kar lahko rečem je, da je bila to lastna naivnost, nezrelost ter predvsem precenjevanje. Nisem se zavedala, do kam realno sežem. Mislila sem, da obstaja zunaj nekaj lepšega, boljšega. Saj je dejansko obstajalo še bolj atraktivno od takratnega partnerja, vendar jaz tem moškim nisem mogla parirati. Ko sem bila z enim takim, mi je lepo nastavil ogledalo. Začela sem misliti na bivšega partnerja in se prijela za glavo, kaj sem naredila. Vse bolj sem razmišljala o njem. Sebe sem precenjevala, njega pa podcenjevala. On si je kmalu našo novo s katero je bil srečen, jaz pa sem ostala sama, žalostna, z življenjsko lekcijo. Po tem sem nekaj let tavala, iskala na silo nekaj za tolažbo, se vrgla v hobije, ampak vedno po malo me je pa grizljalo in me je še do predkratkim. Noben kasneje mu ni segel do kolen. Mislim, da je vaš prijatelj naredil isto napako. Žal je to res neka življenjska šola. S tem moramo živeti.
Jaz danes pišem svoje občutke na list, ko mi je težko. Pogovarjam se o tem s somišljeniki, če tako nanese. Berem, hodim, športam. Živim naprej. Se pa spopadam s pritiski okolice in družba me malo čudno gleda, ker mi ni uspelo ustvariti družine in sama hodim okoli. Nimaš kaj, noben nima vsega, tudi poročeni in vezani ne.
Amalk očitno nisi imela rada bivšega, če si ga pustila ker se ti je zdel premalo. Če to ne bi naredila, bi bila lahko z njim, ampak bi bila nezadovoljna, vedno z občutkom da imaš premalo . Danes vidiš da so bili novi slabši, ampak očitno moraš najti pravega. Tega nisi še našla. Tudi bivši ni bil pravi.
ja160, 05.09.2024 ob 17:09
Dejanja imajo posledice ja. Fascinantno da je to pri 50ih šele se naučil. Kako mu pomagaš? Pojasni mu da je odrasel moški, ki se je prostovoljno odločal kakor se je in naj sedaj živi s tem. In ne nič ne pogreša bivše. Nobene ljubezni ne čuti. Čuti samo obupanost, ker nobene “popolne” ne dobi in bi šel rad nazaj na udobno. Ne bi bil srečen tam. Samo komot bi bil. Strah ga grabi. Stara se, sam. To ga jebe. Ne ljubezen do bivše. Bi morala biti res ruknjena da ga vzame nazaj. Če si pravi prijatelj mu boš direkt povedal naj se ne ukvarja toliko samo sam s sabo. Ne vrti se svet okoli njega. Je pač sebičen kreten. In sedaj mu je življenje ceno izstavilo. Naj jo plača k dedc.
Res je tole, bravo , s strinjam