Nisem potrpežljiva. Vse bi rada takoj uredila. Če moram karkoli urediti in je vikend vmes, postanem neučakana in živčna.

Če me nekdo namerno prizadane, vem da ni dobro takoj odreagirati, ampak se je  dobro ohladiti in potem trezno odreagirati ali pa sploh NE odreagirati.

Kako naj se naučim, potrpežljivosti?

Da ne bom na dejanja preveč čustveno odreagirala?

Da se bom naučila, ‘ohladiti’ in šelecnato  odreagirati?

Če ti je morda v tolažbo, nisi edina. Včasih pomaga, da si zavestno rečem, da se bom s tem ukvarjala kasneje in dam na to do listo. Včasih si rečem, da se je kdaj zadeva že uredila sama od sebe. Včasih grem narest en krog okoli doma, službe. Bom tudi sama vesela kakšnega uporabnega nasveta.

Hmmm, v bistvu ne vem, ker res nimam teh težav. Sem ena od tistih, ki me res redko kaj znervira in imam “živce na tri štuke”, kot pravi moj mož.

Mogoče se začnite ukvarjat z nečim, kar od vas terja potrpljenje. Recimo barvanje mandal, šivanje gobelina, ustvarjanje nakita…

Fino bi bilo tudi odkrit od kod izvira vaša nepotrpežljivost. So vas kot otroka vedno priganjali, vas strašili, kaj boste zamudili, če ne boste tega ali onega naredili takoj… Če najdete izvor, bo tudi rešitev lažje poiskat.

Sicer pa verjetno z veliko močne volje in samozavedanja. Torej, ko opazite, da se nervirate zaradi nečesa po nepotrebnem, se ustavite, zadihajte, spijte kozarec vode, karkoli vas pač pomiri…

Moj predlog je enostaven; razmisli o učinkih in posledicah lastnega hitrega reagiranja. In potem se svojih zaključkov drži. To naredi vsakič, ko te popade da bi na hitro… karkoli.

Mislim da potrpežljivost ni nujno vedno in za vsakogar najboljša izbira. Zato najprej razmislek če je to zate primeren način reagiranja. In če je… se moraš le še vsakič najprej spomniti na to. Potem pa sčasoma pride v kri.

Meditacija!

Če ne gre zlepa gre pa z grda in te lajf sam nauči.

Že iz tvojega zapisa se bere, da si se odločila da boš taka. Zdaj se odloči da ne boš. Mi imamo šefico tako kot si ti. Najbolj nagnusno bitje kar sem jih spoznal! Ne posluša do konca, skače v besedo, menja teme brez končanja prve, tebi dokončuje stavke in podobno. Na sestankih smo nehali govoriti, ker z njo pogovor sploh ni mogoč. Samo ona in ona. MI se zmenimo sami po sestanku brez nje. Še govori zelo glasno. Nihče noče sedeti zraven nje, ker skoraj oglušiš na tisto uho na njeni strani.

Ženska sploh ne premisli, ampak takoj reagira. Kot zoprna čivava. Težka in neprijetna oseba s katero se nihče ne druži. Tudi prijateljev nima in visi na možu in otroku.  Se mi smili njen mož.

Jaz sem taka, kot vaša šefica. Ampak nimam moža in otrok.

Vzemi se v roke in se izboljšaj. Pri nas se nihče ne ukvarja z njo, ker je tako težka. Zelo zamerljiva. Veliko strankam smo se že zamerili zaradi njenega prehitrega negativnega odziva in užaljenosti. Največjo stranko smo prav zaradi nje izgubili.

Ne zaveda se, da se v našem kšeftu vsi poznamo med sabo. Po 6 letih dela pri nas zdaj že vsi vedo kakšna je. Težko bo drugje dobila službo.

Prepoznala sem se v tem opisu. Ma, ste mi bili že dlje časa sumljivi, da ste bolj sproščeni, ko mene ni poleg.

za tistega zgoraj,  ki piše …. zoprna čivava …

To je fak. Moj mož je tak. Včasih bi ga tako klofutnila okrog kepe da bi se dva dni pobiral. Govori hitro, nepremišljeno, v mislih prehiteva jezik, skače od ene teme k drugi in ne pusti ljudi, da povejo svoje do konca. In samo jaz, meni, moje. Sem že parkrat popizdila nanj. Ampak ker ni potrpežljiv in slabo prenese kritiko na lasten račun se še bolj razp***. Meni sicer ne upa tako zelo, ker ga je malo strah 🙂 Jaz ga kar postavim na mesto in ve, da z mano ni zajebancije. Ostali se mu pač pustijo. Prijatelji itak ne živijo z njim, tistih par ur druženja pa pač nekako preživijo. Skratka: je zelo nestrpen človek. Če bi imel 6 rok, bi z vsemi naenkrat delal. Če bi imel 6 jezikov, bi z vsemi šestimi naenkrat lapal. Možgane ima pa sam ene. Pa še tisti so bolj na nizkih obratih. Saj od tu pa tudi ta nestrpnost. Malo je že karakter, ampak ene stvari ti pa z leti in izkušnjami postanejo bolj jasne. Eni se pa iz tega nič ne naučijo. Še nič, kar si naredil “na horuk”, ni bilo v redu.

Ja, taka je naša šefica. Človek na vodstvenem položaju.

Kako zdržiš s svojim možem? Ti ni do mirnega življenja? Da bi se za vsako stvar prerekal s partnerko?? Jo pošljem nekam in spakiram otroke in gremo. Da se slučajno otroci ne navežejo takega obnašanja.

Eni smo v taki, izjemno napornih  zakonih, včasih prav za popizdit. Nikoli miru in tišine. Občasno se mi meša. Vprašanje koliko časa bom še zdržala?

In s čim te je tako očaral, da si sklenila prav z njim preživeti svoje življenje? S čim te je prepričal, da je on najboljši moški, kar si jih kdaj srečala, torej moški tvojega življenja? Naj uganem. Denar? Hiša?

Vprašanje za sunshine