Odvisno kako gledaš. Enim je naporno vse. Pač več odgovornost in skrbi za nekoga drugega je. To je pa vse. Pač ne moreš svoj egoizem furat dalje

Ja tako je .tut mi smo mel otroke,pasmo zraven še zidal hišo ,mel kmetijo ,delal ko živina pa smo preživel.zdaj mamo že vnuke in svet gre naprej..sam mi nismo jamral pa stokal ampak delal..preveč..če bi bla še enkrat mlada ,bi delala drugače..prwmal smo užival

Ne 13 let, lahko rečem kar 33 let.

Midva sva v dvoje furala 10 let. Doživela, si privoščila in izkoristila vse, kar se pač počne v dvoje, od potovanj do masaž, izletov, gledališča… Prav tako sva uživala v miru, spala po mili volji, gledala skupaj serije in filme dokler sva želela….

Ko sva se odločila za otroka, sva komaj čakala, da bomo počeli stvari skupaj v troje. In nikoli nama ni bilo naporno v smislu, da bi nama bilo žal, ker zdaj pa več ne moreva spati xy ur ali nečesa početi. Nisva imela občutka, da se česu odpovedujeva. Malo sva prilagodila destinacije in aktivnosti in še vedno počela vse, kar imava rada. Čas zase sva vedno našla, vsak večer je bil in je še vedno najin, tudi, ko smo vsi trije skupaj, je to nekako najin čas – ko je bila dojenčica je ona spala v vozičku zunaj, midva pa sva se družila, pogovarjala, delala načrte, ko je rasla, sva jo pustila, da se igra, raziskuje, midva pa sva izkoristila trenutke zase, zdaj ko je stara 4,5 je tega časa za naju vse več… nikoli nisva igrala nekih animatorjev in se zna sama igrat. Ko rabi pomoč ali družbo pride k nama, ogromno stvari počnemo skupaj in je prav zabavno.

Pridejo dnevi, ko je vsega veliko in si utrujen, zaskrbljen, bolj pod stresom, kakor kakšen drug dan. Ampak to velja za vse ljudi, ne samo za tiste, ki imamo otroke. Vsak ima kdaj ubijalski dan, teden, mesec… Eni imajo take službe, drugi bolne starše, tretji kaj drugega… vsakemu je kdaj kaj naporno. Tako, da ne bi rekla, da je imeti otroka nek napor. Razen, če ga ne želiš. Takrat pa ja.

Imeti otroke je ok drugače kot če si brez. Naporno ne vem. Ampak, da bi pa jemala varuško zato, da bo z otroci potem je bolje da jih nimam. Pač predno se odločiš za otroke ali pa psa se moraš zavedati da to ima določene posledice. Potrebno je prilagoditi življenje. Po službi imaš določene obveznosti ni kot pri 20-tih ko se en spmni gremo na kavo in potem se ta kava zavleče do 8-mih zvečer. Dopusti so drugačni, vikendi tudi ampak če se za to odločiš to potem tako vzameš. Naporna je tudi šola pa služba,… pa če se odločimo za eno službo potem to tudi sprejmemo.

Odvisno od tega koliko kompliciraš….

Naporno je, kolikor ti sam kompliciraš. Imam 3 otroke. Če smo družina, se tudi skupaj družimo. Vzela sem jih povsod, na sprehod, na izlet, na morje… Imam pa tudi svoj prosti čas, ker sem jih tako navadila. Po kosilu spijem kavico, takrat berem (meni to zadostuje, bog ne daj, da me kdo moti), če sem hotela na službeno žurko, je takrat mož malo popazil. Itak je nekega prilagajanja samo prvih 13-15 let. Če pa misliš, da je to predolgo, pa jih raje ne imej in uživaj v samskem življenju. Kajti, če ti začne tiktakati biološka ura (če si premisliš), po 35.letu je prepozno. Sploh, če bo partnerju preluštno (da mu ne bo do otrok).

Milenijci in generacija Z so generacije, ki jim je vse pred nos prinešeno, to niso samostojne generacije, ki so sposobne same preživeti in jasno nimajo otrok, če še sebe niso sposobni preživeti, kako bodo otroka?

Ne vem, od kje vam fantazije, da je imeti otroke naporno. Že 4 milijone let obstaja človeštvo. Če bi že v preteklosti tako razmišljali, nas danes ne bi bilo več. Zato pa imamo v EU negativni prirast.

Točno tako, Tanasa..

Imele smo samo 105 dni porodniske, mnoge takrat še brez pralnih strojev. Ženskam z velikim oprsjem so se v službi čez par ur na haljah pokazale velike mokre zaplate… Borile smo se, da ste danes leto dni doma, imate plenice za enkratno uporabo, pa oblačila, goro nezdravih instant otroskih živil, ki podpirajo vašo lenobo, otrokom pa podlago za nezdrav razvoj.

Pa kdo pravi, da ti je žal? Priznati, da je starševstvo naporno, ne pomeni, da ti je žal, da si starš. A lahko to dvoje ločite?? Še vedno ne bi zamenjal za prej brez otroka, si pa priznaš, da je pač naporno in velikokrat izčrpavajoče. Še če je otrok okej in zdrav. Če je pa bolan ali ima hude probleme v šoli, je pa sploh kriza. Potem je pa dejansko hudo naporno.

Nikjer nisem niti omenila, da bi bilo komu žal, da je starš??

Dejstvo je, da večina teh, ki so najbolj glasni glede naporov starševstva, opisujejo to, da več nimajo svobode, da ne morejo početi xy stvari, da se morajo odpovedati ne vem čemu vse, da ne morejo spat, ko bi radi, da se morajo prilagajat otroku, da nimajo časa zase, da so se izgubili (karkoli to pomeni)… Rabijo pomoč pri najbolj osnovnih stvareh, ker nič ne morejo, ker imajo otroka, rabijo vikend varstva, da si oddahnejo (od česa že), rabijo čas zase, ker je biti starš tako težko…  O teh govori avtor teme.

Pač so dnevi, ki so naporni in dnevi, ki niso. Če imaš otroke ali pa ne. Vsakemu je lahko jasno, da če imaš otroke bodo pač situacije, ki bodo bolj ali manj naporne. Nič novega in nič presenetljivega, no… Hkrati se ti spremenijo prioritete in ti kaj drugega, ki ti je bilo prej težko, zdaj ne predstavlja nobenega problema in mogoče niti ni več pomembno… Na splošno gledano pa imeti otroka nekomu, ki je nanj pripravljen in si ga zares želi ter ga ima s pravo osebo, ni napor, ampak veselje, sreča, užitek in nekaj za kar si hvaležen tudi v trenutkih, ko je težko.

Jaz sem ga imela po 40 in sem uživala do šole nenormalno. Potem malo manj, ker se ni hotel učiti. AMPAK najlepša leta mojega lajfa. Pa sama sem ga gor spravila. Je šel z mano povsod, v trgovino, zdravniku, ni da ni. Povsod je lepo pridno počakal. Priden ko vrag, je pa res, da sem se mu povsem posvetila, bila sva vsak dan zunaj po več ur, na vseh otroških prireditvah, no takrat so še bile. Tako, da je bilo super.

Pač naporne ste ve svetnice, ki opisujete starševstvo kot eno samo veselje. Ja, če si si noro želela otroka, bila na umetnih oploditvah, delala na tem leta, bila nesrečna, ker otroka ni bilo, potem pa zanosiš, verjamem, da ti ni nič naporno. Ampak za vse ostale ljudi, ki so bili prej v zvezah in so imeli nek določen način življenja, je jasno, da se to podre in da ni več poležavanj, uživanj z nogami na kavču in knjigo v roki, potovanj, restavracij, gledališč… zadeve se spremenijo in niso vedno in povsod samo čisti božji blagoslov. Isto kot nekatere svetnice opisujete nosečnost. Sama sreča in veselje, nosečnica žari bla bla bla. Ne, nekatere imajo bolečine, zatekanja, hude slabosti, porod je lahko velika travma. To ne pomeni, da je človek razvajen, ker pred 80 leti so pa imeli 12 otrok, od tega jim jih je 5 umrlo, cele dneve so garali  in nihče ni jamral.

Samo nehajte že trobit, kako je imeti otroka ena sama sreča in veselje in da kdor tako ne čuti in je kdaj tudi utrujen, brezvoljen, neprespan… je pač razvajen. Ni!!!

Zame je otrok ena velika sreča. Jutri ima 20 let.

In kje sem jaz napisala, da je kdorkoli razvajen? Ali, da nisi nikoli utrujen, da ni nikoli težko?

In ne, nismo nobene svetnice ženske, ki svojega otroka čutimo kot srečo in v starševstvu uživamo ter nam kot celota ne predstavlja nekega napora. Niti niso ti občutki rezervirani samo za tiste, ki so hodile na umetne oploditve in se leta trudile za otroka.

Zakaj je tebi tako blazen napor je pa tvoja stvar. Gnojnico zlivat na tiste, ki nam je očitno lažje v tej vlogi, ti ne bo nič pomagalo…

Imeti otroka načeloma ni naporno. Se ti res zdi, da je težko naprimer okopat enega otroka, pa ga oblečt, mu dat za jest itd? Še manj naporno je z njim zlagati kocke, tekati zunaj z žogo, brati pravljico, se iti vojno žgečkanja na kavču….. Naporna je skrb, vsaj meni. Jim daš lego kocke, pa razmišljaš, ali so že dovolj “pametni” , da ne bo katera pristala zataknjena v nosu? Med jedjo razmišljaš, ali boš znal ukrepati, če se eden od njih začne dušiti. Greš na wc, pa poslušaš, ali so pridni, ali bo kateri padel s kavča dovolj nerodno, da bodo hude posledice. Gre v šolo, pa te skrbi, da ga bo en norec zbil na prehodu, te stiska pri srcu, ali bo imel prijatelje, ali bo žtlrtev medvrstniškega nasilja, žrtev spletnega nasilja, pa si ne bo upal povedat, grejo s šolo na bazen, gledaš na telefon v strahu, da ti sporočijo, da je utonil, gre v sredno šolo in prvič ven s kolegi. Se ga bo napil? Bo vzel droge? Bo sedel v avto nekomu, ki je nekaj popil in bo sredi noči policija potrkala na vrata z novico o katastrofi….. Si najde partnerico/partnerja, gre na svoje, ti je nekoliko lažje, a vseeno: kaj če mu/ji bo zlomil/a srce, pa se ne bo znal pobrati, kaj če bo imel bolne otroke, gre na dopust na drugi konec planeta, pa tuhtaš, ali bodo srečno prispeli, ima zdravstvene težave več časa, pa te skrbi, da je kaj resnega…. ne konča se. Nikdar. Seveda ga vzgojiš z vso ljubeznijo in skrbjo, privzgojiš dobre navade, vrednote, samozavest in tako naprej, a vseeno ni vse v vzgoji. On ni moja marioneta, ampak se sam odloča o svojih dejanjih, včasih tudi zgreši pravo pot. Nikoli ne veš. Marsikdo reče, nima smisla se toliko obremenjevati, a se, do neke mere, vedno. Ne moreš si pomagat. In vendar ga moraš pustiti, da vzleti, gre in dela po svoje, da se zaleti v razočaranje, v napake in čeprav je nujno, je to zelo težko gledati. Nikdar nisi več brez skrbi. To je tisto, kar je težko in hkrati tako lepo, da bi vse ponovil še enkrat.

Pa samo mimogrede, vedno, ko poslušam nekje razpravo glede tega, kdaj imeti otroke in se kakšna mamica čeljusti, kako je fino, ker je imela otroke pri 18 in je sedaj, ko so odrasli še mlada in lahko žura, si mislim svoje. Figo žura, morda kakšna, ki ji ni mar, a v večini ne. Nikdar več nisi povsem svoboden in brez skrbi, zato mladina, najprej zažurajte in imejte raje otroke kako leto kasneje.

Ko to vse čitam sploh ne morem verjet kaj pišete. Mislim , da nobeden skoraj nima več kot enega ali dva otroka. Pa vam jaz povem ker imam tri in sedaj že štiri vnukinje. Jaz nisem imela z njimi nobeni težav ko so bili mali smo šli povsod morje, toplice, smučanje izleti vse ni povsod zraven  bili nagajivi a tudi pridni. Moram reči da sem zraven treh otrok imela tudi starše moževe za katere je trebalo skrbet in kuhat, prat in čistit v zameno pa so se skupaj igrali in učili. Vse te predhodne komenterje, vsaj nekej pa bi jih kar brisala saj so tako neumni kot mislim vsaj njihovi ustvarjalci. Vsak pameten človek ve kaj je materinstvo in očetovstvo  in seveda odgovornosti, ki ti jo to prinaša. Sedaj sem babica in z veseljem pomagam in ne malo veliko pa mi ni žal, od kuhanja, pranja čuvanja pa še in še….

HJA 968

NO MISLIM!  glej lezbika motena.  tebi gre to.  jaz ti nisem kriv če si smorala igrazt z atekovim luelkom. če so te zlorabljali.  kaj pa ti pišeš?! kaj si fukjena ti.  mislim, kaj bi ti rada prasica zanirkna. kaj ti govoriš?  pa užas no.  sja jaz vem, da te je zabolelo zelo. saj razumem.  ampak taki  odgovor ej.  tebe pa bi blo res treba zbrisat od tukaj. ti pa si umska bolnica.  saj si si lepo sama napisala, to kar is mene obtožila, to velja lih zate.   lih zate to velja.  ti sploh bolje da nimaš otrok, ker si res bolana v glavo.  ti pa imaš res probleme. pa ne vem če sme že prebra ltukaj , takšen odziv kot od tebe sedaj.  ti res rabiš pomoč.  če ne bo z leti pa bo z tableti.  saj jaz vem da si umska, telesna revica.  saj je uredu. saj bo.  buci buci buci.  plidna , zdaj pa lepo piđamo gor pa ajat.  pa počasi lepo. počasi.   ne hitet, veš da nisi lih najbolj.  revica umska.  saj vem da si fauš, da bi ti tudi imela otroke.  saj vem.  pač , boš v drugem življenju.

Dragi moji, če želimo razpravljati o tej temi, moramo najprej razumeti, da je imeti otroka, ali več otrok, odvisno od dobrih ali slabih partnerskih odnosih in od socialnih razmer, v katere se otrok rodi.

Vsekakor pa se moramo zavedati, da je tisto prvo, ki pogojuje ali je imeti otroka, ga vzgajati, skrbeti zanj, ga podpirati v stiskah,  naporno ali ne, zrelost staršev, da težave premagujejo, ter veliko veliko ljubezni in potrpljenja.

Da, starševstvo je naporna stvar, ne glede ali si bogat ali reven. Pomembno je, da si odgovoren človek, tako do otroka, družine in družbe v kateri živiš.

Je,

Ampak kaj, kar je zares vrednega v življenju, pa ni?

Je naporno, je pa hkrati tudi čudovito, izpolnjujoče, prava dogodivščina,

kako naj človek naredi bilanco, ne moreš, ker ima pri vsakemu človeku posamezna postavka svojo težo.

Meni odpovedati se pohajanju, ko sem imela tri majhne otroke, je bilo naravno, nekomu se zmeša. In nič ni zato narobe z njim, samo tak bo sprejemal drugačne odločitve glede potomstva verjetno…to je itak čisto preveč siroka tema za en takle čvek

Ampak reči, da ni naporno, je pa laž.

Kak ste bogi vsi v zloveniji

Bla, bla, bla…

In kje sem jaz napisala, da je kdorkoli razvajen? Ali, da nisi nikoli utrujen, da ni nikoli težko?

Torej je tudi težko in ja, si večkrat utrujen! Samo to je bilo vprašanje. Ali je starševstvo tudi naporno.  In ja, je tudi naporno! Ja, pizda no, pa saj ti ne bo svetniški sij z glave padel, če to priznaš. Nihče ne pravi, da nam je ljubše nenaporno življenje brez otrok kot kdaj tudi naporno z otroki. Nihče ne pravi, da bi zamenjali z nekom brez otrok. Samo priznat to, da zna biti življenje z otrokom tudi naporno, pa vam nikakor ne gre, ali kako? A boš s piedestala super matere padla, če si kdaj dovoliš to priznat?

Verjamem pa, da obstajajo tudi ženske, ki čisto vse podredijo starševstvu. Pozabijo na partnerstvo, svoje hobije, nase… helikoptersko so usmerjene vedno in zgolj samo na otroka. In ko gre iz gnezda, če ga sploh pusti iti, je konec z njenim življenjem in zapade v depresijo. Menda nisi ena teh? Ker tem pa verjamem, da je vse božji blagoslov, samo da se vrti okoli otroka.

Zna biti tudi naporno (jok, bolezen, trma, jezikanje…), a lepi trenutki pretehtajo. Se je pa treba za otroka odločit, ko si se že znorel, doživel kaj in nimaš občutka, da se čemu odpoveduješ. Pri 35. sem zvečer raje zlagala kocke, brala pravljice, risala kot pa žurirala. Če bi obdobje brezskrbnosti predolgo vlekla, bi se verjetno naveličala. Saj še vedno lahko marsikam greš, a prilagodiš in uživaš v tem, ko uživa tudi otrok. Dela je res več, a nekako gre, se privadiš. Moja mama je bila občasno varuška, a le za bolj nujne primere.