Kako ne bi …
Prijatelji, dobro jutro. Lepo sončno jutro!
Spet se počasi vračamo v tisti vsakdan, ki
ga bomo zaživeli v ponedeljek. Jutri še nedeljsko
kosilo, juhica, meso, krompirček, solata …….pa malo
sladice, tako so meni ukazali in jaz bom spekla rabarbarin zavitek …. V ponedeljek pa spet na delo. Morda niti ne bo slabo, vrniti se tja, kjer preživimo toliko ur, toliko dni, mesecev, let, morda si nas naši sodelvci spet želijo videti (eh, želje pobožne, a?). Pa vendar, ponedeljek bo prav kmalu in takrat bo napetost spet začela rasti, iz dneva v dan bo večja, zmanjkovalo bo časa, ki mi je zdaj pokonjen, dan v dar in v katerem jaz tako močno uživam.
Pijem kavico in prebiram tiste prečudovite misli, za katere si sleherno jutro vzamem čas in ob njih tudi sama malce razmislim. Tokrat se mi je knjiga Gledam modro, vidim plavo R.Kerževana odprla na strani 165, ki govori o ženskah. In ker je moje srce prepolno ljubezni, se me je dojela prav tista 1001 njegova misel in modrost, prav 1001, ki govori o …… na, preberite si jo sami:
“Kako ne bi ljubil ženske, ki sem jo srečal ob široki reki in se je smejala, ko sem slekel svoja prašna popotna oblačila. In je prala. Kako ne bi ljubil njenih čistih rok, ko mi zvečer zaprejo blatne veke, in njenih vlažnih ustnic, ko mi čez suha lica slinijo milijone brazd, osušenih od vetrov strupenih. Vsak bi ljubil tako žensko. Ljubim jo.”
Ali mo prečudovito zapisal to surovoco modrost ljubezeni do ženske, ki je bila eno z naturo. Predstavljam si jo, to žensko, boso v vodi, s širokom krilom, katerega rob se je namakl v potok, z razpuščenimi lasmi in kapljicami vode na licih, z zavihanimi rokavi in z odpetimi tremi gumbi srajce, ki so pokrivale njene polne prsi. In ko ga ugleda, njega, ki se je v potoku hotel odžejati in izprati prah s svojega telesa, s v njiju obeh prebudi živalska strast in nuja ….. Normalno, da jo je ljubil. Ni moglo biti drugače. Moral jo je ljubiti in moral je to svojo izkušnjo tudi zapisati. In meni jo je bilo prav prijetno prebrati. Srčno upam, prijatelji, da tudi vam in da boste danes, v tem mokrem jutru, v sončnih žarkih, ki le s težavo prebijajo jutranjo sivino, našli nekaj te strasti tudi zase.
Lepo jutro, prijatelji!
Mariči
Še lepa misel iz med.over.neta, da vam bo
dan lepši:
Zavestno bodite tista ljubezen, ki ste!
in še ena:
Svoboda pomeni, da ob nobenem času ne čutimo obveze delati nekaj, česar v resnici nočemo delati!
Mariči
Madona…pa še res je!!
Mi je všeč tale misel..Zavestno bodite tista ljubezen,ki ste!!
Dons mi vse šteka..madona če se mi ne bo pc zrušil.Vse hrsti,pa kar nekej melje..msn se mi sploh ne odpre..madona madona.Kaj bo sedaj??Pmoje bo treba na novo mail odpret!!
Očitno bo šlo vse v cugrunt!!
Da, kako ne bi ljubil ljubljeno? Ljubljeno, ki je ne
poznaš, ki jo samo zaznaš, prvič vidiš, a v človeku
vzbudi tisto davno pozabljeno željo, tisto, za kar je
človek mislil, da je že mimo? Kako ne bi ……. ljubil človeka, katerega oči pozivajo k temu? Kako ne bi ….. ljubil človeka, ki ti je pripravljen ponuditi tisti delček svoje ljubezni, ki jo prav ta trenutek krvavo potrebueš? Kako ne bi ……. ljubil, če si ljubiti sposoben? Kako ne bi ……. ljubil, če celo telo vpije po eni sami ljubezni? Kako ne bi …….. le kako ne bi …… ljubil, dokler ljubiti moreš??
Mariči
Jaz pa še bom, sam momram malo domislit to
ljubezen in to ljubljene, verjemi! Tisto vsakdanje,
tisto ni nič ta pravo. Bom skušala nekaj ustvariti
v dežju, ko pravi muca, da se je v dežju tako lepo
mokro poljubljati! Tudi meni se to zdi, pa v dveh
biti pod eno pelerino, to tudi ni slabo, verjemi!
M.
Seveda, saj pravijo, da se ljudje po vremenu
ravnamo. No, sej mene ni sicer to vreme
dotolklo, me pa malce jezi, ker v vrtu nisem
postorila vseh tistih reči, kot sem jih želela.
Ampak, nič ne de, je več dni kot klobas, verjemi zajček. Bo še dan, ko ne bom jedla klobas, bom pa kaj v zemljo vtikala ali pa iz nje vlekla, verjemi! In svoj čar ima tudi to pomikanje v zemljo in pukanje iz nje, res, čisto svojstven čar. Drugače pa, zdejle piha, dežuje in pravkar sem tiščala nos na šipo, tako, kot pravi muca. In ko sem gledala gor v nebo, me je kar malo poneslo. Pa pogledam spet dol, pa na cesti soseda z dežnikom vsa začudena gleda gor v okno in seveda v moje neumno početje. Revica uboga, sploh ji ni jasno, da obstajajo na tem norem svetu tudi taki norčki, kot sem ja – da s trikrat predolgim nosom rine v šipo in zija v nebo, heh, heh, heh!
M.
