Zakaj me še zdaj pri 43 mučijo spomini na otroštvo, na prepire staršev, zakaj me še zdaj zaboli ko se spomnim očeta, ki pretepa mater, na grozno vzgojiteljico iz vrtca? zakaj ne morem opraviti s preteklostjo, pozabiti na njo in zaživeti normalno.Zakj še zdaj velikokrat ne morem spati in jočem ves dan zaradi dogodkov vdavni preteklosti. Sstarši se zdaj razumem ampak velikokrat se spomnim dogodkov iz preteklosti. Kaj mi svetujete?

Sprejemanje dela čudeže.

Sama sem dosti mlajša, podobne stvari so se dogajale, pa mislim, da sem opravila s tem.

Sicer sem dosti stvari dala skozi. Ti pa zaenkrat predlagam, da prebereš te dve knjigi. Malo drugače človek vidi, začne razmišljat…

Wayne W. Dyer – Življenje kot igra
Eckhart Tolle – Zdaj, resnično tvoj je samo ta trenutek

Meni sta pomagali med drugim tudi te dve knjigi. Se pa še z jogo ukvarjam, razvijam lep, zdrav odnos do sebe…

intenzivno sem delala na sebi zelo dolgo, naredila kar sem zmogla, sedaj je bolje, a občutki ničvrednosti, jok ob misli na to, da me še lastni starši niso mogli imeti radi, ipd ostajajo

kako sprejeti sebe? očitno se nisem, če se mi take misli pojavljajo…pač poskusiš sprejeti vsaj to, da nikoli ne bo ok..jbg

delaj na sebi, težko je na kratko opisati, kaj vse se naučiš in kako lahko splavaš, da vsaj za silo funkcioniraš, da se izogibaš situacijam, ki te potrejo, kako preusmerjati misli itd itd vso srečo

Najhitreje in najmanj boleče s pomočjo psihoterapevta. Nekaj lahko tudi sam, a je vse več ali manj tučkanje v podzavest in se potem čez nekaj let ponovi.

Zanimivo, kako ljudje z zelo podobimi izkusnjami drugace gledamo na stvari. Tudi jaz sem namrec imela oceta alkoholika, ki je leta pretepal mamo, pa nimam nobenih (zavestnih) travm zaradi tega. Ne vem, kako bi si lahko pomagala, ce bi jih imela in zakaj jih nimam. Mogoce zato, ker zavestno vem, da to nima nobene veze z mojim zivljenjem, je samo ena od stvari, ki so mi zgodile?

Verjetno si oseba,ki čustvuje drugače, kot mogoče avtorica posta. Da občutke ob takih dogodkih takrat potlačiš, zamižiš na eno oko, greš mimo. Kar je po eni strani dobro, po drugi pa tudi ne.

Sem seznanjena s teorijo “potlacenja”, mi pa ni jasno, zakaj bi morala brskat po sebi in iskat nekaj, kar je morda zakopano, ce v vsakdanjem zivljenju nimam nekih velikih problemov. Ljudje, ki OK sibajo skozi zivljenje, verjetno ne hodijo k psihoanalitikom, za vsak slucaj, ce je kje kaj potlacenega.

Ni nujno, da jih nimaš. Mogoče samo misliš, da jih nimaš. Je pa že to veliko vredno in da se verjetno počutiš čisto srečno in zadovoljno.

Jaz se ne, ampak na to gledam tako, da nihče ni vedno čist povsem zadovoljen. Imam čepo življenje, super fanta, materialno mi skoraj nič ne manjka, OK… no, bi lahk bilo bolje 🙂 Z ljudmi se znajdem – sem komunikativna, imam pa en problem, neko potrebo po ugajanju, vsi me imajo radi, ampak se mi potem kdaj zgodi, da moški spol kar rine vame in me ne pustijo pri miru, tudi če jim dam jasno vedet.

glje pojdi do terapevta. to je več vredno kot mojih 5 let brskanja po sebi, knjižnici, enostavno mi je ne nekaj točkah popolnoma odprla oči. z enim samm vprašanjem. človek je tako slep za svoje travme. slep kot krt.
zdaj si dovolj stara, da se lahjko drugače obnašaš kot deklica, ane.

sedaj mi je bolje, od tega je 5 let.
vedno pravim, da je to mojih najbolje investiranih 300€!!!

srečno!

Tudi jaz ne vem kako priti čez to. Sem približno istih let kot ti avtorica.
Doživljala nasilje in vsega takega. Kup knjig ni pomagal o tej temi. Psihotepraija pa mi je pomagala predvsem sprazniti denarnico. Tako, da močno pazi pri psihoterapevtih. Eni so res samo za praznjenje denarnic. Kako pa najti pravega terapevta pa žal ne vem. Se še ubadam s tem.

Nič ne pišeš o tem, kakšno življenje imaš sedaj.
Ker je to zelo pomembno.
Če imaš dobrega partnerja, s katerim se razumeta, službo in otroke, ter urejeno življenje, potem ne bi smela premišljevati o tem, kar je bilo, kar se ne da spremeniti in na kar nimaš več nobenega vpliva.