Vsak dan grem v službo, od pon. do petka. V službi sem v rekordnem času, ulice Maribora so kot izumrle, kot a je mesto napadla nevidna sila. Verjamem, da polovica meščanov dneve res preživlja dobesedno doma. V službi imam stike s 5-6 sodelavci, smo vsak v svoji pisarni. Mejlov je trikrat manj kot ponavadi, vsaj takih resne narave. Če grem v trgovino po malico, si nadenem rokavice in masko. Ko se peljem domov, se ponovno čudim praznim cestam v času, ko je ponavadi prometna konica.

Vse se mi zdi tako, kot da živim v nekem drugem času, kot da se je ljudem naenkrat zmešalo in se skrivajo drug pred drugim, jaz pa sem še vedno vsak dan na delovnem mestu, kot en čudak.

Zagotovo so vsakdanjiki nas, ki še vedno hodimo v službo, zelo podobni.
Odtujenost med ljudmi je normalno povečana. Saj ni da je prej ni bilo, sedaj je potencirana. Srhljivo je, da si lahko “na muhi” samo če kihneš. Zdravnika v tem primeru bolje da ne pokličeš, ker boš po defaultu v 14 dnevni karanteni, preventivno itak.
Opažaš spremembe v ljudeh, sodelavcih, znancih, sorodnikih – pokažejo drugačne obraze, vzorce obnašanja do sedaj neznane. Pač strah, psihoza, medijsko bombardiranje so naredili svoje. Sprašujem se, kako se šele spremeni človek, če dobesedno divja vojna, letijo bombe.
Morda bi celotno situacijo lahko poimenovali po tistem filmu “Eyes wide shut” – imamo odprte oči, a se trudimo ne videti, ne opažati detajlov.
Smo v nekem budno-otopelem stanju. Čustvenem in fizičnem. Nekdo več, nekdo manj.
Dokončno prebujenje se bo prej ali slej zgodilo, za vse.
Zagotovo pa takrat, ko bo ESM ali kdo drug (saj je vseeno) zahteval vračilo sredstev in ko bo v praksi uveljavil svoje pogoje. Ti pa niso in ne bodo v našo korist.

Lepo je. Tale pandemija je nekako prebudila človeka v ljudeh. Pogovori niso več zgolj površinski, pač pa veliko bolj pristni, kot bi se vsak med nami zavedal, kako minljivo je naše bivanje. Medsosedska pomoč, klici starih prijateljev, druzinski trenutki, v katerih smo si naenkrat bolj blizu in manj samoumevni. Nekaj strahu pred negotovostjo, kaj prinašajo prihajajoči dnevi in nekaj hvaleznosti za to, da nam je dano začutiti blizino, ozavestiti obilje, v katerem zivimo. Kar naenkrat so dopoldanski in popoldanski sprehodi postali ritual.

Pri delu se čuti neka umirjenost, časovni pritiski so naenkrat popustili in tudi v poslovno zivljenje se je prikradlo nekaj onkeaj običajnega politično korektnega formalizma. Veliko je naenkrat razumevanja osebnih okoliščin, ki so kar naenkrat postale relevanten dejavnik sicer sluzbenega vsakdana. Lepo je, skorajda romantično. Tisti, ki delamo, se nekako zavedamo, da je treba pljuniti v roke in dati vse od sebe, da bi se kolesje gospodarstva vrtelo brez zastojev povsod tam, kjer druzba ta trenutek to najbolj potrebuje. Kar daje več smisla tudi opravilom, ki smo se jim še pred dvema tednoma izogibali in otepali, prošnje pa pospremili z očitnim zavijanjem z očmi. Zdaj pa se naenkrat zavedamo, kako malo je vćasih treba, da je sočloveku lazje, udobneje in mu olajša delo, odločitve. Vse skupaj je sila zanimiva izkušnja, v kateri spoznavam sebe in druge skozi neko drugačno prizmo, ki je nisem bil vajen. In moram priznati, da mi je nadvse ljubo to, kar opazam, kar občutim in kar prejemam.