Prosim povejte mi, kaj bi naredile, če bi vam hči potožila, da ji ena sošolka ne da in en da miru. Hči hodi v 5.r. osemletke, torej je dovolj stara, da se brani sama, saj se, pa sošolka ne odneha. Torej zeza jo pri vsaki nalogi rekoč, a ti je spet mami narisala, mami napisala, joj mamica ti pomaga, in spet nekaj hči lepo naredi, pove, zna in ona zopet spet je mamica mela del ane…Moja hči ji reče utihni, misliš, da sem ti in ona neha, a drugi dan je spet enako in moji hči se ne ljubi več ukvarjat z njo in je tiho, jo ignorira, to pa je še slabše in spet udriha in nagaja. Ne vem zakaj ima mene tako v mislih, hotela sem že klicati njeno mamo in ji povedati kaj zganja njena hči, pa ne vem, nekako si ne želim tega. Vse skupaj izgleda nedolžno kajne, toda, če ti nekdo vsak dan teži na tak način, se to meni čedalje bolj dozdeva kot verbalno nasilje.

Kaj storiti, naj grem do razredničarke, naj gre hči sama in ji potoži, z njo se razume,je odlična učiteljica, to mi še najprej hodi na misel, želim, da bi hči to sama rešila in da se ji to neha dogajat. Ali naj bomo tiho in je tod el šole??? Upam, da ne, vsaj meni se to ne zdi del vsakdana, da te nekdo prav lepo “zajebava”…moraš biti res tiho in to prenašat??? Po moje ne!

Svetujem vam, da greste k razredničarki. Ona naj potem pokliče na pogovor starše.

Naj ji enkrat “zabije” nekaj nazaj, npr. “a si mi favš, ker imam narejeno bolje od tebe?” Včasih tak tuš še najbolj zaleže, naj poskusi, če ne bo delovalo, pa potem kaj ostrejšega! Vsekakor pa ne dovoli, da tvoja hči to trpi, ker take navidezne malenkosti lahko človeku, posebej najstniku, precej zagrenijo življenje!

Se strinajm, naj ji vrne kakšno pikro nazaj. Žal to še najbolj zaleže.

Nekateri otroci so zelo zahrbtni in kot učitelj komaj opaziš, da nekdo zganja navidezno majhen teror nad sovrstnikom. Točno tak primer sem imela pred leti, ko sem učila v 1. letniku gimnazije.

Mi smo rešili problem na naslednji način:
Dijak je po pouku prišel do mene in sva skupaj stkala plan. Da ga sovrstniki ne bi obtožili “špecanja” (kar je zame čisto brezvezen izraz; izpostavljanje problema ni nič slabega, saj na tak način preprečimo marikatero nasilje, ki bi lahko preraslo), sem se naslednjo uro pojavila v razredu s sedežnim redom. Otroka, ki je bil “ogrožen” sem presedla čisto k meni (ker se je s tem strinjal). Otroka, ki pa je teroriziral pa sem posedla zelo daleč stran s še eno precej osebnostno močno osebo.

Btw. vsi ostali mladostniki so sedeli drugače kot prej, da ne bi slučajno kdo koga obtožil. Argument, ki sem ga uporagbila za nov sedežni red: “Učno in karakterno kvalitatitvna sprememba, ki jo bomo skupaj spremljali in po potrebi spreminjali.”

Pri drugih (“bolj opaznih nasilnih dejanjih”) sem dijaka opozorila na dejanje in ga takoj po uri naročila na “5 minutni” pogovor na 4 oči. Moram reči, da se dijki niso pritoževali nad sistemom.

Želim vam veliko uspeha.

Naj jo zabije “ja, moja mami ima čas zame, se z mano ukvarja, kaj je pa tvoja delala ta cajt? Ne kaj dosti, glede na to, kako imaš ti narejeno/znaš in kako se obnašaš!”

Lahko samo povem,da se je meni isto dogajalo in sem potožila mojemu očetu,ki se je na to samo smejal!Trpela sem kot pes!Zadeva se je vlekla dobre 4 leta,na koncu sva pristali pri šolskemu psihologu zaradi pretepa.Mislim da ,če zadeva predolgo traja je treba nekaj narediti tudi iz strani staršev.

po moje bi najbolj zaleglo, da se sami pomenita…ti in ta sošolka…bo bolj zaleglo kot z učiteljico…sama pa naši v takšnih in podobnih primerih priporočam, da “prijazno” odgovori – “samo da si (ti) srečna” 🙂
ali pa “kako mora bit tvoja mami vesela, če ve, da se tako lepo obnašaš/pogovarjaš”…nekaj v tem smislu

Hvala punce za nasvete! Sem jezna na to punco ja, poznam jo, poznam starše in bi ji res najraje kar sama osebno rekla kaj ji je, pa tega ne bom, ker tudi meni ne bi bilo okej, da bi kdo na tak način reševal konflikt, kar direktno na mojega otroka, brez moje vednosti. So velike punce ja, toda se vedno se mi nekak dozdeva, da je treba v takih primerih raje preko razredničarke in staršev.

Po vasem prebiranju sem se odločila, da bo hči danes rekla tej sošolki, ko ji bo spet nagajala, da jo jaz pozdravljam in sprašujem, če moram res poklicati njeno mamo, da ji povem, kako lepo se ona obnaša in naj takoj neha s takim obnašanjem. Kolikor jo poznam, se bo prestrašila in bo nehala. Če ne bo, ima pa hči nalogo, da stopi do svoje razredničarke in ji vse pove kot je meni, celo več, pove ji tudi, da sem jo jaz poslala k njen po nasvet in pomoč, da se to neha, nato bom videla reakcijo in če se vse skupaj še ne bo nehalo, bom zahtevala, da razredničarka pokliče v šolo starše in jim pove kaj se dogaja. Potem upam, da bo mir.

Res je vse to videti kot en mali mozaik, kateri bi se mnogim zdel brezvezni,nedolžen… za ne se sekirat, toda če ti to najeda dan na dan in če je tvoj otrok vzgojen kot mora biti, potem veš, da se to ne dela, da je to zalitev, sikaniranje, skratka, ti tega res ni potrebno prenašati in jaz kot starš sem dolžna otroka zavarovati pred takimi zadevami. Če bi se to nadaljevalo, se bojim, da bi moji hčeri prekipelo in bi jo udarila ob vsem tem dnevnem provociranju in na koncu bila ona kriva za vse.

Imaš čisto prav, poskusi tako, pa poročaj, kako se je razpletlo oz. kako bo punca reagirala!
LP