Kako pomagati mami?
Žalostna sem. Mojo mamo , staro 81 let je pred 6 tedni zadela možganska kap. Kazalo je slabo, dobila še plučnico, a se je izvlekla. A je nepokretna, desno stran telesa ima omrtvičeno, govorit ne more. Srce se mi trga, ko se mi nasmehne z brezobimi usti.
Moja mama je bila vedno posebna. Vse je imela po nadzorom, polna življena in vedno aktivna, sedaj pa tako..nemočna in nebogljena. Zdravniki so strorili kar so mogli. In sedaj jo želijo dati iz bolnice, kar razumem. Mama je poskrbela že pred leti, da jo bodo sprejeli v dom starejših. Je prva na čakalni listi, a na žalost je tako, da mora nekdo umreti, da to mesto dobi. Klicali smo po celi Sloveniji, iskali veze,… Grozne so take situacije. Mama potrebuje popolno nego, zdravnik pa želi, da jo ena od naju, hčera, vzame k sebi. Le kako? Jaz imam dva osnovnošolca, še sobe nimam zanjo, niti fizično , niti psihično ne bi zmogla, kjub vsej ljubezni, ki jo čutim do nje. Tudi sestra nima pogojev za to, da bi jo vzela k sebi. Obe sva v službah… Zdravnik pa pritiska in pritiska… Srce se mi trga. Kje naj dobim negovalko, ki bo ob mami 24-ur? Poznate še kakšno organizacijo, ki se ukvarja s tem? Zdravnik nam je rekel, da negovalni oddelek v Sežani odpade …
Meni pa je dal zdravnik vedeti, da mame nimamo dovolj radi…
Pa ni tako, amapak enostavno ne bi zmogla…
V Ljublajni je Zavod za oskrbo na domu 01/ 23 96 502. Pokliči tja, pa vprašaj koga priporočajo na vašem koncu.
Imajo tudi mail: [email protected]
srečno!
Zdravo,
pred pol leta smo bili mi v podobni situaciji, šlo je za mojega očeta, ki je po ortopedski operaciji sicer preživel sepso, a je ostal nepokreten, na prehranjevalni sondi in na urinskem katetru.
Moja mami je sicer še živa, midva oba z bratom pa sva šla vsak na svoje in imava majhne otroke. Vedela sem nekaj: če očeta vzamemo domov, bo največje breme nege padlo na mamo, ki jo pesti srčno popuščanje (in še kaj). Razum tu govori, da doma ne bi mogli skrbeti za očeta.
V glavnem, očeta so iz Infekcijske klinike na hitro premestili na negovalni oddelek Bolnišnice Sežana, od tam pa so ga hoteli premestiti domov po koncu obdobja, ki še velja za “dovoljeno”, tj. cca po 2 mesecih, kar je sicer zelo dolgo. Takrat je na srečo začel veljati nov pravilnik glede odpusta iz bolnišnice, ki ti je dostopen na straneh ministrstva za delo, družino in socialne zadeve (pravilnik so pripravljali skupaj na tem ministrstvu in na ministrstvu za zdravje; http://www.sigov.si/mddsz/pdf/navodilo_odpust_bolnik.pdf). Našla sem še en pravilnik, če vam bo kaj v pomoč (http://www.sigov.si/mddsz/pdf/pravilnik_druz_pomoc.pdf; linka ne znam naredit aktivnega in se s tem zdaj ne bom ukvarjala – upam, da ne zameriš).
Tudi meni je zdravnik v Sežani rekel enako kot vam, citiram: “… jaz ne vem, kakšni ljudje ste, da očeta nimate radi, ga nočete vzeti domov…”. Mi je počil film in sem mu povedala, da se samo še preko odvetnikov pogovarjam z njim. No, pogovarjala sem se preko direktorice in zdravnika, ki je očetovega nadomeščal med dopustom. Ne vprašaj, spet se je ponovila ista zgodba z moralnim izsiljevanjem… Groza, res, me je minilo, da bi sploh še kdaj šla h kakemu zdravniku kadarkoli. Takrat sem v obupu napisala en mail na obe zgoraj omenjeni ministrstvi. Presenečena sem bila, ker se mi je z ministrstva za zdravje odzval državni sekretar Dorjan Marušič (še zdaj sekretar, kljub novi vladi) in po tistem smo imeli mir. Z ministrstva za socialo ni bilo glasu, z domovi za ostarele smo pa enako kot vi bili dosti na vezi, vendar smo bili recimo v Lj Šiška 156. v čakalni vrsti. No, pri nas se je situacija še dodatno zapletla, ker je imel oče v sebi bolnišnično bakterijo, to pa pomeni izolirno sobo, to pa še daljšo čakalno dobo za domove ostarelih. Pomaga, če poznaš koga na pravem mestu.
Pri vsem skupaj je hudo, ker razum in srce v taki situaciji vlečeta vsak v svojo smer. Jaz vem, da smo se mi pravilno odločili. Že samo obiskovanje bolnišnice dan za dnem zahteva od človeka veliko energije. Da ne izgubljam besed o psihičnem naporu, sploh na seansah z zdravniki, ki se obnašajo kot bogovi v belem…
Malo sem bila dolga. So ti že druge napisale bistvo: NE SE PUSTIT, INFORMIRAJ SE. Če rabiš še kakšno informacijo, se javi nazaj, pa se bova nekako povezali.
Lp,
Majda
Ob branju sem takoj pomislila na negovalni oddelek v sežanski bolnišnici. No, potem pa pišeš, da ne pride v poštev. Zakaj pa ne? Ne vem, no, kaj pa če sama pokličeš in vprašaš. Nona mojega moža je namreč po kapi ostala v negovalnem odd. v Sežani, kjer so zanjo lepo in dobro skrbeli. Po dobrem mesecu je odšla v dom starejših v Il. Bistrici.
lp n.
Kot ti je že lepo odgovorila Majda, sklicuj se na Navodilo o zagotavljanju zdravstvene in soc. varstvene obravnave v primerih odpusta iz bolnišnic…
Jaz vsakemu skopiram 2. in 3. stran, ki govori konkretno o tem. Očeta NE SMEJO odpustiti, če nega doma zanj ni zagotovljena. Ker pa v bolnicah še niso urejeni negovalni oddelki (prazne postelje sicer so, a ni osebja!), zdravniki na to “pozabijo”.
Kar se tiče domskega varstva: okolica LJ, Gorenjska in Primorska so vsi domovi 100 odstotno zasedeni. Poskusi morda Črni vrh nad Idrijo, ki ima precej majhno prednostno področje in veliko sprejema ljudi iz drugih občin (je pa kar drag) ali Gornji grad v Tuhinjski dolini (manj verjetno). Razen teh dveh je v Šmarjeških toplicah en privatni dom, ne vem pa kako je z zdravstveno oskrbo.
Upam, da se bo situacija čimprej dobro uredila in ne “padaj” na besede zdravnikov o “neljubezni”. Njih osebno tvoja situacija sploh ne zanima, hočejo prosto posteljo in po možnosti takoj in ne izbirajo besed, toliko pa so psihologi, da vejo na kaj otroci odreagirajo…
To seveda ne velja za vse zdravnike in verjetno tega sploh nobeden ne počne rad. Imajo tudi sami pritiske in da se čimprej rešijo frustrirajoče situacije, gredo pač po poti, ki najhitreje obeta…
Jaz bom pa malo drugačna:
Te popolnoma razumem, razumem pa tudi zdravnika. V bolnicah je malo prostora, vsak dan prihajajo novi in novi bolniki, nekateri zelo bolni in jih tudi na pol mrtve pošiljajo domov z “ni prostora”. In zakaj ni prostora v bolnicah? – Ja, tudi zaradi takšnih, ki več ne potrebujejo BOLNICE, ampak zgolj nego – to pa se lahko dobi tudi drugje – samo plačati je potrebno. Marsikdo pa gleda tudi na to, da v bolnici ni potrebno nič plačati.
Kako kruto je, ko vidiš, da svojca pripeljejo domov, njegovi otroci pa so zaklenili stanovanje/hišo in jih ni nikjer. Tudi starejši, včasih nepokretni ljudje, niso neumni. Ali si lahko predstavljate kako jih zaboli pri srcu? Dokler so lahko skrbeli za druge in jim “odnašali riti” do takrat so nekaj vredni, potem pa je bolje da umrejo….
Žalostno, zelo žalostno, ampak to se danes vsakodnevno dogaja. Vsi tisti pa, ki danes to delajo največkrat svojim staršem, pa ne pomislijo na to, da bodo mogoče in verjetno jutri oni na istem. S svojimi dejanji dajejo zgled svojim otrokom….
Potrpljenje in razumevanje stiske in bolezni človeka!!!
To je res, kar si napisala. Ampak! Če imaš koga od staršev doma na negi, moraš dobesedno nehat živet. Zakaj? Ker se potem vse vrti okrog njega! Nekateri starši res pričakujejo, da bodo otroci skrbeli za njih, ampak jaz gledam na to drugače: oni so skrbeli zame, ko sem bila majhna, jaz skrbim za svoje otroke, ko o majhni in ne pričakujem, da bodo oni zato (ti meni-jaz tebi) skrbeli zame na stara leta. Meni se to zdi sebično. Še bolj se mi zdi nesramno od zdravnika, da ti v obraz reče, da nimaš rad staršev. To nima nobene veze s tem.
Verjemi, da vem kaj govorim, ker je mojo dobro prijateljico doletelo najhujše: poročena, z enim otrokom je domov v 2,5-sobno stanovanje vzela mamo. V domovih za ostarele ni bilo prostora, vsak teden je klicarila in spraševala kako kaže s prostim mestom. Postala je čisto asocialna, mož se je odtujil (ven nista več hodila)… Ker je pač mama bila v domači oskrbi, se nobenemu (CSD) ni mudilo. Po 7. mesecih je počilo: mož se je odselil, ona pa je postala živčni bolnik. Od takrat je minilo eno leto, mama je še vedno doma, vendar vsak dan hodi patronažna 2x na dan, prijateljica pa je le senca sebe, kar je bila pred dvemi leti.
Res je, da niso vse zgodbe take kot ta, se pa veliko ne razlikujejo, v to sem prepričana. Zato sem se jaz odločila, da tega ne bom ne sebi ne svoji družini dovolila, da se zgodi. Naj ljudje govorijo karkoli (itak so vsi blaaaazno pametni, nihče pa nič ne naredi), moje življenje je tako, kot sem si ga ustvarila in želim, da tak tudi ostane.
Po zakonu o druzinskih razmerjih je clovek dolzan skrbeti za starse in jih celo prezivljati, ce tega sami niso sposobni.
In jaz bi take, ki razmisljajo tako kot nana, enostavno razdedinila, pa zdravo – njeno zivljenje je njeno, mamina lastnina je pa od mame. Jebiga, medgeneracijski dogovor mora veljat v obe smeri.
SG
Odzivam se na Vesnino sporočilo, ki pravi, da so ljudje marsikdaj dlje v bolnišnici zato, ker potrebujejo samo ustrezno nego, ne pa zdravstvene oskrbe.
Zanima me, kako komentiraš dejstvo, da je bil moj oče 156. v čakalni vrsti za sprejem v dom starejših občanov Ljubljana Šiška (s prehranjevalno sondo, urinskim katetrom, totalno nepokreten).
Zanima me tudi, kako komentiraš dejstvo, da so obiski patronažne omejeni in tudi pomoč zavoda za oskrbo na domu ni neomejena.
Zanima me seveda tudi, kako bi sprejela v svoj dom človeka z MRSA bolnišnično bakterijo.
Res me zanima.
Lep dan še naprej,
Majda
Prehranjevalna sonda: petkrat na dan zmiksas hrano in jo das v sondo – nobena znanost.
Urinski kateter se menja enkrat na tri mesece, vsak petletni otrok zna zamenjat vrecko, ko je polna.
MRSA je bolnisnicna okuzba in ne strah na sokolskem gradu, skoduje pa tistim, ki po mesece lezijo na intenzivnih negah in so polni raznih antibiotikov. Zdravemu cloveku brez imunskih pomanjkljivosti ne skoduje.
Patronazna sluzba in nega na domu je jasno omejena, obstajajo pa organizacije, ki tako nego nudijo, ampak jih je seveda treba placat. Ali pa, o groza, vzet dopust, potem pa zmanjka denarja in dopusta za smucanje. Ali spravit svojca v dom, ki ni ravno v Siski, pet metrov od doma, ampak mogoce celo v Metliki ali v Ljutomeru. Kadar je stiska huda, se to vedno da narest.
In tu smo pri glavnem problemu – da bi vsi radi vse zastonj od drzave, po moznosti tako, da ne bi placevali nikakrsnih davkov; zastonj varstvo otrok od tasc in mater, pa tako, da ne bi smele niti pisnit; me mika se nastevat, pa grem raje pocet kaj pametnejsega.
SG
Poznam primer, prijateljica je imela doma staro mamo (starše je imela žal že pokojne) pa je bila doma čez vikend, med tednom pa dopoldan v službi, popoldan pa doma. Prav tako njena družina.
Vzeti dopust je lepo reči, imaš ga tam ene 24 dni in če vsega porabiš samo za rihtanje osebe, ki doma potrebuje pomoč, boš doma en mesec. Kaj pa ostalih 11?
In kaj se je dogajalo, mama je velikokrat šla ven iz stanovanja, dokler niso menjali ključavnice se je izgubila ali v bloku, pri sosedih, tolkla po vseh vratih da naj jo rešijo, da mora iti, da gre domov na Primorsko (tam je bila doma ko je bila še otrok). Ko je bila doma je skozi okno vpila, da naj jo pridejo rešit, da so jo domači zaklenili. Ja, bili so v službi ali v šoli. Je hudo dementna oseba in take osebe potrebujejo strokovno pomoč.
In tako kot je opisala primer Nana, so se tudi pri njej družinski odnosi zelo poslabšali in tako so mamo končno potem sprejeli v dom. Pa ne mislit da pet minut stran, najprej je bila v privatnem domu, sedaj v “državnem” v Mariboru in se vsak teden vozijo k njej vsaj dvakrat na obisk! Pa dom ni zastonj, cena na mesec je 160.000 Sit. In kdo plačuje. Kar ima pokojnine mama, ostalo domači, pokojnine pa ima dobrih 80.000 tisoč…. A 160000 je zastojn?
Prav rada bi videla san giorgia kako skrbi za svoje starše ali stare starše?
Kot se velikokrat zgodi, je debata ušla od konkretnega k splošnemu (žal, nisem izjema). Ker pa se s starostjo in boleznijo in težavami, ki jih prinašata, vsak dan srečujem – poklicno in žal, v bližnji preteklosti tudi zasebno, mi ne da, da se ne bi še enkrat oglasila.
Sonda in kateter sta seveda tudi doma obvladljiva, ponavadi pa sta povezana s težko nepokretnostjo, kar prinese še dviganje, obračanje, posedanje, razgibavanje osebe, če ji seveda želiš nuditi optimalno nego.
To je po mojem mnenju nemogoče, da dela en sam človek, tudi če je doma, če je pa v službi, ima družino itd. pa nemogoče, tudi, če ima dopoldne “pomoč”.
Poleg tega se pri starejših včasih zgodi, da odklanjajo pomoč svojcev (intimna nega), medtem ko jo od tujega človeka lažje sprejmejo. Mislim, da ne gre za to, da bi tu kdorkoli rad kaj zastonj od države, saj je treba dom tudi plačati!
Nimam več časa, rada pa bi dodoala še to: te situacije so vedno zelo težke, zelo kompleksne in treba jih je poskušati reševati, ne vzbujati občutkov krivde.
Vsem, ki ste se oglasili, se zahvaljujem za nasvete in misli, pa naj bodo take ali drugačne. Vsa razmišljanja so popolnoma legitimna in moralne dileme neizbežne.
Mamo imam rada in zanjo želim najboljše, a zanjo ne fizično, in ne psihično nisem sposobna skrbet, niti ob podpori družine. Po razgovoru z zdravnikom sem se počutila kot najbolj nehvaležno bitje na svetu, ki za svojo mamo noče skrbet…
Pa res ni tako. Včeraj sem govorila s prijazno socialno delavko in medicinsko sestro, ki nudi pomoč na domu in razgovor z njo mi je še najbolje del. Odprla mi je nov pogled na razmerje med mamo in hčerjo, oziroma med starši in otroci, ki mi je olajšal srce in dušo in prav gotovo sem bom obrnila nanjo, ko bo mama nameščena v dom.
Ja, srečo imamo, ker je mamo že sama poskrbela za to, ko je pred 7 leti dala vlogo v dom, tako da je po vseh zagotovilih prva na čakalni listi. Ta čas bomo že nakako premostili, če drugače ne pa tako, da ji bomo preskrbeli strokovno nego na njenem domu, od nas pa bo dobila veliko, veliko ljubezni, ki nam jo je celo življenje razdajala sama.
Vsem vam pa želim lepo praznovanje in vse najlepša v prihajajočem letu. Pa veliko zdravja-kako hitro človek spozna, da ne gre le za frazo, ampak je to res tisto, kar je najpomembnejše..
Še enkrat se odzovem, potem pa konec z moje strani.
Prehranjevalna sonda – lahko reči tako, kot je zapisal san giorgio, vendar ko se enkrat zgodi, da se sonda stakne, hrana odlije v pljuča (se je zgodilo celo 19.4.2004 na Kliniki za infekcijske bolezni in vročinska stanja v Ljubljani!) in bolnik kar naenkrat dobi 39 stopinj vročine, vsi izvidi krvi in urina pa so v mejah normale, kdo odgovarja? Tisti, ki skrbi za svojca. A se sploh zavedaš, kakšna odgovornost je to?!?
In ko se premakne urinski kateter, pa tega ne opaziš, a sploh veš, kakšne so to bolečine? Tudi to se je zgodilo – KC Center za intenzivno terapijo, marec 2004!
Se vidi, da si iz foha, vseh nevarnosti in pasti oskrbe doma se očitno kot profi ne zavedaš.
Me pa veseli, da je janaj našla oporo v socialni delavki in medicinski sestri. Ker zdravniki v mojih očeh ostajajo bogovi v belem.
Lep dan,
Majda
Majda – tebi posebna hvala za vse kar si napisala, saj prav konktretne informacije so tiste, ki največ pomagajo. In tvoje mi bodo prišle prav, če bo potrebno pač skrajno ukrepanje. Upam, da ne zameriš, ker sem tvojo zgodbo, v pomoč drugim, ki se bodo znašli v podobnih težkih situacijah, prenesla še na sosednji forum, kjer sem bila prav tako deležna koristnih informacij. Pa srečno tebi in tvojim.