Ne vem, kako povedati doma
Če ne razumeš, kar bereš, je vse nakladanje. “Izdam” se tudi s tem, da homoseksualnost označim za deviacijo. Morda je potreben kak slovar tujk, pa ti pisanje ne bo več nakladanje v prazno (glavo)
[/quote]Nisi odgovorila na vprašanje? Sicer pa od puhlega zapisa,”mi normalni” niti nisem pričakovala. Le preizkušam te.
Jst poznam kar neki poročenih žensk ki tkole postran sanjajo o tem kolk bi se božale z žensko, jo poljubljale in jo vsaj enkrat orng začutile. Ena od teh je tud to uresničla in pol zbežala od moža in pobrala otroka in se odselila k tej ljubici ki je zdej njena partnerka.
Zdej je zlo srečna četudi jo je vso ožje in širše sorodstvo zavrnilo, pa tud večina prjatlov je ne pozna več. Jst sem ji reku da zdej vsaj vid kdo jo ima u resnic rad.
Men je rekla da ji je pomembna njena sreča ker je sam tko lahk tudi dobra mati svojmu otroku in tud dobra partnerka svoji partnerki.
Hočem rečt. Dost jih je skritih za nekim na videz normalnim družinskim življenjem, u resnic pa ni tko kolkr je videti na prvi vtis.
To, da ima avtor takšne probleme priznati jasno kaže, da se sam sebe sramuje in da tudi sam meni, da njegovo početje ni najbolj normalno.
Verjamem, da je že problem, kako sploh povedati. Reči,…, da četudi je bilo na stotine in stotine njegovih prednikov normalno usmerjenih (logično, saj sicer tudi njega nebi bilo), da so trpeli lakote, vojne, bolezni,…, pa so vseeno uspeli preživeti potomce in jim je bilo na smrtni postelji vsaj to v zadoščenje, da on se pa na vsa ta odrekanja in žrtvovanja požvižga , ker on ga pač rad faše, je verjetno res težko.
Seveda lahko vse skupaj malo zavije, se sklicuje na moderno družbo, vendar pa bi tudi to zopet pomenilo njegovo nadaljnjo laž- naj reče bobu bob. Ja, mama se bo na polno spraševala, kje je zamočila, foter se bo verjetno pogreznil v zemljo od sramu in se bo ogibal družbe, prijateljev, da ga kdo kaj ne vpraša,…
Najbolje je, da enostavno poveš kaj si, kaj počneš, kako in s kom. Starši, ki so te od majhnega financirali si enostavno ne zaslužijo nadaljnjega poslušanja tvojih laži.
Povej tako kot je, mama ti je že povedala, da bo sprejela in da s tem ni nič narobe. Tebi pa se bo odvalil kamen od srca in nič več ti ne bo treba tega skrivat. Svoboden boš in bolj sproščen. Ni treba vsem tega razlagat, ampak staršem, ki te imajo radi in veš da je tako prav. To je tako kot če si zaljubljen v nekoga in veš da te srce ne vara šele takrat, ko on izve in potrdi, da si tudi ti njemu všeč. Gre za neko pomiritev, da veš pri čem si in ker poznaš mnenje mame okoli tega se lahko nadejaš k pozitivnemu izidu.
Z mamo sta se oddaljila, ker je ugotovila, da ji ne zaupaš. To boli in ne to, da si gej. Ker v resnici ve.
Kislo jabolko je to, v katerega bi bilo pomembno zagristi za tvoj wellbeing. A le, ko boš sam na to pripravljen. Gotovo bodo vprašanja, jok in vse źivo. Zdilat boš moral s čustvi od drugih. Poskusi najti oporo, morda kakšen terapevt. Včasih je za partnerja to breme, da prevzame vlogo terapevta. Gotovo la ti bo stal ob strani…
Hvala, da si tako iskrena.
In da govoriš.
Razlagaš. Pojasniš.
Tako je nam lažje razumeti, česar ne razumemo.
Od daleč sprejmeš, čisto v redu je, ko gledaš druge. Ko pa je nekdo od tvojih, potem je drugače. Resno se vprašaš o tem, kakšno stališče zavzeti. In to ni lahko, kajti zmede je na obeh straneh veliko. Nekaj moti, pa ne veš kaj. Če bi ve, vi- zlahka sprejeli svojo drugačnost (in nekaterim to uspeva), bi šlo lažje. A začutiš neko motnjo in ne veš kaj je to. Iziti pa se mora vse, čutenje in um. Motnje so pa še druge tiste od zunaj, reakcije ljudi in tiste, ki jih ustvarjate med seboj. Med seboj imate tudi težave v odnosu, prav take kot jih imamo mi, “ta navadni”.
Dve skrajnosti:
1. Poznam par, fanta, ki se res odlično ujameta, zame sta idealna geja. Se ne pačita med govorjenjem, med seboj sta v prijetnem odnosu, ljubezen se kar širi okrog njiju.
2. Poznam tudi gospo (55let), ki v imenu “sprejmite nas, drugačne” zlorablja mlajše punce (23). To mi je pa grozno.
še jim nisem povedala, stara sem 24
nikoli nobenega fanta nisem imela, ženske (lezbijke) pa spoznavam redko oz poznam le dve
bo pa hudo ko povem, ker imam staromodne starše, ki na prikrit način želijo, da izpolnim njihove želje za moje življenje, sem hkrati edinka, so prikriti homofobi (tistega tipa ”saj nimam proti njim nič, ampak…”), pa iz majhnega kraja sem, kjer neke homosex. skupnosti ni.
sanjam pa o dnevu, da se odselim in lahko živim, kot pač menim, da je prav. takrat jim verjetno povem. kaj bo to in kake so možnosti pa nimam pojma
Joj, meni kot mami bi srce počilo, če se mi otrok ne bi upal zaupat. Edina stvar na tem svetu, ki mi je res najbolj pomembna, je sreča mojih otrok, ne glede na to s kom bi jo delili in to otroka vesta že od malega. Na to, v koga se zaljubiš pač ne moreš vplivat. Najlepše je, če ti ta oseba ljubezen vrača.
Tisti bolj konzervativni starši, pa bi mogoče na začetku rabili več časa, ampak če jim sreča otroka kaj pomeni, bi tudi to dejstvo sprejeli.
Težko razumem, da si kdorkoli jemlje pravico obsojati.
To kar pa avtor začetne teme piše, da mu mama pomaga, da bi se ji zaupal, on pa še vedno zanika vse skupaj, pa že meji na bolezen.