kako razložiti, da ne bo več videla…..
dedka in babice dvanajstletni deklici, ki je nanju kar navezana, ker sta jo pazila, ko je bila mala, kasneje je tud bla veliko vikendov pri njih, kako?
Prišla sem do spoznanja, da moram prekinit odnose s svojo primarno družino, ki mi povzroča pshični in telesni odpor zaradi zlorab v otroštvu. Svojih občutkov si nisem priznala, nisem si priznala, da me izčrpujejo, da samo nadaljujem tradicijo, ponavljam vzorce šibke matere. A šibkost ni izgovor. Pri nas je prišlo tako daleč, da sem bila samo še agresivna in zdaj to odpravljam. Najlažje je narediti nič, to je delala moja mati. Našla nešteto izgovorov, zelo uspešno je vzdrževala krinko družine, da ji ni treba biti zdaj sama.
S hčero sta bila onadva dobra, rada ju ima. Vem, da bo prizadeta. A moram to naredit. Kako? Lepo prosim za kak nasvet.
1. Ti pojdi na kakšne terapije k psihiatru, če imaš težave. Največja napaka je za svoje psihične težave kriviti druge, namesto da stvari pri sebi razčistiš.
2. Zakaj bi morala hčerka prekiniti DOBRE!!! odnose s starima staršema, če imaš TI problem z njima.
Na vso zadevo gledaš izredno egoistično….
lp,
N.
Poglej, če sta dedek in babica do tvoje hčerke dobra, ne vem zakaj bi ona morala prekiniti stike? 12 let, že ni več tako majhna punčka, se lahko sami zmenijo in kam grejo. Ali pa jo tja pelje mož. Samo brez razlage(da ti pa jih ne želiš videti) pa tudi tukaj ne bi šlo, saj verjetno ti ne bi želela da hčerka potem govori od njiju.
Kaprice, pa sebicnost in se taksnih izrazov je padalo po tebi…
Jaz te razumem, sem sla skozi isto. Kolikor vem, psihistri svetujejo v teh primerih prekinitev stikov. In temu, drage moje predhodnice, se ne rece kaprica, ampak nuja. Tudi za to, da lahko postanes/ostanes boljsi stars svojim otrokom. Verjamem pa, da kdor ni dozivel zlorab in mora se v odrasli dobi ziveti z njihovimi posledicami, to tezko razume.
Poleg tega ne verjamem zelo, da ima lahko kdo, ki je zlorabljal svoje lastne otroke, do vnukov zdrav odnos.
Ljudje se ne spremenijo in ni na nsa da jih spreminjamo, jih ne moremo, tudi ce bi hoteli. Mati in oce, ki sta se verbalni in fizicno izzivljaja nad svojimi otroki, se nista spremenila. Hoditi k njima pomeni odpirati stare rane.
Ja, vsak mora zase poskrbeti sam in ne kriviti drugihza svoje probleme. Samo treba se je tudi odstaniti od vira zla, da lahko ozdravis. Drugace ne vem, ce sploh imas moznosti.
Kako razloziti hcerki? Ali obstaja moznost, da ima hcerka stike s starima starsema brez tvoje prisotnosti, ampak pod nadzorom neke druge osebe, ki ji zaupas? Morda bi premislila o tej moznosti…. Drugace pa, jaz bi razlozila hcerki, da sta tvoja starsa s tabo slabo ravnala, ko si bila majhna in si zaro tezko hodila k njima, sedaj pa ugotovila, da ne mores vec, da prevec boli. Da obiski zelo slabo vplivajo nate.
Predvsem je odvisno za kakšno vrsto zlorab je šlo. Če ne gre za fizično zlorabo, temveč psihično, potem absolutno odsvetujem, da preprečiš stike tvoji hčerki, ker se očitno oni med sabo razumejo. S tem ji boš sama povzročila prishično škodo, ker razumela tega sedaj zagotovo ne bo, pa če ji še tako pojasnjuješ. Glede na to, da je v zgodnjih najstniških letih, se lahko zgodi, da bo razvila uporništvo in bo šla k njima brez tvoje vednosti. Težave razrešuj na kakšen drug način.
Če je šlo pa za fizično zlorabo, potem pa se s tvojim načinom razmišljanja strinjam in bo psihična škoda punčke, če prekineš stike, manjša kot potencialna fizična zloraba.
Sama si napisala, da babica in dedek lepo skrbita za hčerko. Hčerki morda kaj slabega govorita o tebi? Pusti ji babico in dedka, ne bi bilo lepo, da bi ji to vzela, zaradi svojih lastnih težav.
Vladka
Neumnost….. jaz sem imela ob očetu hudo otroštvo in mi je psihiater zelo pomagal. Ja, v najslabšem primeru prekiniti stike, ampak to res v najslabšem primeru….
Pomembno je, da sam pri sebi razčistiš in se postaviš na noge. Moji mami sem oprostila, da se nikoli ni postavila za mene (pozabila itak ne bom nikoli), ampak s tem dejanjem sem sebi zelo, zelo olajšala življenje. Veliko lažje živim in to je najbolj pomembno. Treba se je soočati s problemi, razčistiti stvari pri sebi, določiti prioritete, cilje in jih poskušati doživeti, ne pa se vrteti v krogu in smiliti samemu sebi, kako so drugi krivi, da ne zadihaš….. Vsak odrasel je sam svoje sreče kovač in je res treba veliko, veliko moči, da dosežeš točko, ko si pripravljen oprostiti, ampak vse se da, če najdeš kanček volje v sebi po boljšem, kvalitetnejšem življenju…..
Danes mi niti na pamet ne pade, da bi z mamo prekinila odnose, še bolj sva povezani, saj se o preteklosti znava dokaj odkrito pogovarjati in me celo posluša (česar prej veliko let ni zmogla) oz. jaz sem bila do nje zmeraj polna sovraštva, jeze, sedaj pa se mirno pogovarjava…… Tudi očetu sem na voljo, vendar on nima prepogoste želje (čeprav pride pogledati vnuka, na rojstne dneve….), se pa zaradi tega že dolgo več ne sekiram in se v življenju srečnejša kot kadarkoli prej……
lp,
N.
Ja, Nats*, lepo zate, da to funkcionira. Zame pac ne bi. Na “priblizno vem” pa je, da se odloci, katero pot bo izbrala. Vsaka ni za vse.
Jaz sem svoj vir zla odsekala. Zame je bila to edina resitev. In temu, prosim te, ne reci neumnost, ker poznas samo svojo situacijo, moje ali situacije koga drugega pa ne.
res ne razumem, zakaj bi morala preprečevati odnose hčerki z dedkom in babico, sploh če se dobro razumejo.
svoje težave in vzorce vedenja, ki si jih prevzela od mame, boš morala rešiti sama in tu nikakor ne mešaj odnosov svojega otroka, do tvojih staršev.
sama si postavi meje zase in se tega drži, pa čeprav je včasih težko, ne vpletaj pa v to otroka, razen če se mešata v vzgojo.
Pozdravljena,približno vem!
Jaz te vsekakor podpiram v tem,saj sem sama bila na istem.Enak primer kot je tvoj.Tudi moji otroci sprašujejo zakaj ne vidijo več dedka in babico,pa sem jim razložila na njihovi ravni.
Tudi do njih se ni obnašala tako,kot do sestrinih otrok,je in dela razlike.Moji
otroci niso nič vredni,sestrini pa vse.Haloooo,otroci niso nič krivi.
Imam raje,da nimajo stikov s starimi starši,kot pa da vsakič poslušajo litanije,kolk sem slaba,pa nič vredna. Ne hvala,to sem poslušala že kot otrok
in nočem in ne želim da gredo moji otroci skozi to.Preveč boli in izoblikuje se le slaba samopodoba.
Za nadaljne življenje to ni plus,kvečjemu slabo,kajti danes preživijo in se uveljavijo močne osebe.Manj močne osebe,pa na žalost vsi potovčejo,taka je današnja družba.Izločijo te že starši,potem sorodniki in nazadnje okolica in že veljaš za “čudaka”.Nihče se pa ne vpraša,kaj te do tega privede??
Jaz vsekakor ti dam prav,če čutiš da to moraš narediti,naredi za svoj notranji mir in za svojo samopodobo.To bo zate le PLUS.
Verjamem,da se boš odločila,da bo zate prav ,ne glede na vse odgovore tu gor.
lp,mamiMaja
Hm, težka tema, ni pa enega univerzalnega recepta, ki bi bil za vse ravno pravšnji. Sama imam dva otroka in od svojih starih staršev poznata le dedka po očetovi strani. Moj oče je umrl že davno pred njunim rojstvom, babici od obeh pa sta še živi, ampak odsotni. Moje mame nista nikoli poznala in mislim, da bo tako kar ostalo. Jaz bi se bala biti sama z njo, povzročila je preveč gorja in otrok ji nikakor ne zaupam. Sin ima štiri leta in pol in je v tem času točno 1x dala pobudo, če ga lahko vidi – ko sva se slučajno srečali pri moji babici, njeni mami. Ko sem odklonila, je spet na dan privrel izbruh. Tak, ki sem jih videla že neštetokrat prej, samo zdaj se znam ubraniti. Znam ubraniti svoje telo, kar sem se le s težavo naučila. Druga babica je sina poznala do njegovega sedmega meseca, ko smo se odselili iz njene hiše. Razlog za selitev je bilo psihično nasilje, na koncu je nad nama z njenim sinom (najinega sina pa sem imela v naročju) dvignila nož. Ne, tega ne razumem, pa naj še toliko predeljujem sama ali s strokovnjakom. Do takih zadev sem popolnoma netolerantna in tega bom obvarovala svoja otroka. Posledice svojih odločitev bova z možem nosila sama. Zaenkrat ni nobenih vprašanj, vem pa, da bodo prišla. Kako povedati? Realno! 12 letnica je dovolj velika punca, da bo razumela. Morda bo kljubovala vajini (odločitev mora biti skupna obema staršema) odločitvi, ampak verjemi, prej ali slej uvidijo bistvo in zelo dobro ločijo zrno od plev.
Srečno!
Sem že v strokovni obravnavi. Pravtako vem, da je cerkev z razlago 4. božje zapovedi (ljubi svoje starše no matter what) dala smernice psihiatriji, ki je domnevala, da le odpustki vodijo k srečnemu in polnemu življenju. Dokazano pa je, da odpuščanje in siljenje z ljubeznijo škoduje duševnemu in telesnemu zdravju.
Ker se nisem odločila čez noč, ker vem, da moram prekiniti stike, se lahko samo grenko nasmehnem prvim odgovorom oz. reakcijam. Saj ne vedo, kaj delajo. Kar je dobro zame, je dobro za mojo hčero. Kar moram nujno naredit, je dobro za mojo hčero. Nihče je ne more voziti tja, itak bi lahko šla sama, peš. A ji ne bom dovolila. Zahteva se popolna prekinitev stikov. Tudi z brati in sestrami. Kasneje se bom povezala z bratom in sestro, zdaj se moram najprej postaviti na noge. Vsak mora reševati sebe. Vsak mora videti sam, da ima problem, da bo pripravljen prisluhniti drugemu. Nobenemu drugemu niste odgovorne, le sebi in svojim otrokom do osamosvojitve. Zagotoviti jim morate varno in srečno otroštvo, stari starši, bratje, sestre so odrasli ljudje, na katere ne more nič vplivati, nihče jih ne more spremeniti, zato tudi odgovoren ni nihče za njihovo duševno zdravje. Nočeta se spremeniti, zdravita se odkar pomnim, paše jima tako, ni jima sile, dokler je na zunaj vse ok, praznovanja, obiski…….naj imata kakor hočeta.
Lepo pa prosim, da napišete svoje izkušnje oz. vedenja o tem, kako hčeri stati ob strani v teh trenutkih oz. kako narediti, da bo najlažje meni in moji družini.
S to potezo boš ubila dve muhi na en mah. Obe bosta napačni.
Prvič: to, kar podzavestno ali mogoče celo zavestno hočeš narediti svojim staršem, je maščevanje. Maščevanje nikoli ne pomeni osebnostne rasti, ampak le nazadovanje, tebi in tvoji okolici bo prineslo samo gorje.
Drugič: za to maščevanje hočeš izrabiti svojo hčerko, kar ni nič drugega, kot ponovna huda zloraba, ki se bo na ta način prek tebe nadaljujevala v naslednjo generacijo.
Če hočeš prekiniti verigo slabe karme, se moraš tega lotiti drugače. Nujno rabiš duhovnega terapevta, družinskega svetovalca ali psihologa.
Nimam časa vsem odgovarjat. Maščevanje…samo do sem sem prebrala…..demi, sploh kaj veš o zlorabljenih otrocih? Si prebrala kako knjigo o tem? Se vključila v kak program zdravljenja? Stroka si je enotna – še Ruglelj:-), da je treba prekiniti.
Nisem nameravala debatirati o pravilnosti moje odločitve, želela sem le kako informacijo, ki bi mi pomagala, da bi lahko pomagala hčeri.
Nimam izkušnje z tako velikim otrokom. Vem pa, da mi je mama nekoč – ampak to JE bil plod njene kaprice – prepovedala obiske pri babici po očetovi strani. Ampak ta babica je bila moja prava mama in obiskov seveda nisem prekinila. Nekaj časa sem jo obiskovala na skrivaj, potem pa niti to ne več, ni se mi zdelo pomembno več skrivati. Res pa sem imela nekoliko več let od tvoje hčerke (16) in sem bila psihično sesuta, za vsak udarec, ki sem ga dobila mi je bilo že vseeno saj sem samo čakala na svoj konec.
Kako bi se jaz pogovarjala s hčerko? Realno, res predvsem realno. Povej zakaj tako. Prosi jo, če ti da čas in poskuša razumeti. Povej ji, da ona ni nič kriva, da je težava v odnosu na relaciji ti – tvoji starši. Da pa to morate nujno storiti (prekiniti stike), da bo vaša družina srečnejša. Sama sem bila včeraj na zelo zanimivem predavanju ge. Damjane Šmid o stiski otroka, tudi o stiski zaradi ločitve – gospa je zelo prijazna in pripravljena pomagati z nasveti, morda se obrni nanjo preko maila, ti bo lahko več svetovala. Deluje preko Zavoda Modrin iz Železnikov. Mail je pa [email protected].
Sicer pa tisti, ki zagovarjajo, da je mama ena sama – res je. Samo samo dejstvo, da neka ženska rodi otroka še ne pomeni, da je tudi res mama kakršna naj bi mama bila.
Približno vem, želim ti veliko sreče in moči, da se skoplješ iz stiske. Tam nekje tudi nate čaka mavrica in verjamem, da ti bo uspelo!
LP
Vsekakor vem dovolj, da prepoznam posesivno mamo, ko jo srečam.
Dovolj si napisala sama: stari starši se s tvojo hčerko dobro razumejo in ona rada hodi k njim, zato bi jim to rada odvzela (=maščevanje). Ne moti te, da bo hčerka prizadeta, rada bi samo nasvet, kako naj ji to poveš, zato da boš lahko stvar izpeljala tako, da ne boš ti izpadla grda (=zloraba, ker te hčerkina čustva brigajo le toliko, kolikor mečejo senco nate).
Pozdravljena, približno vem !
Hčeri boš najbolje pomagala z odkritostjo,resnico in prav tako tudi sama sebi.
SEm bila na istem ,kako otrokom povedati”tako delikatno stvar”.Pa še preden sem jo,so deževali odgovori babi je čudna,skoz govori o tebi kako si slaba,pa da se zmišljujem stvari,ki niso resnične(saj itak starši ne bodo priznali svoje krivde o zlorabi,niso krivi nikoli oni,ker kao tega niso vedeli… pa koga farbajo,mene ne). V njihovih očeh sem krivec jaz,ki sem bila otrok in ne odrasla oseba.Vsi pa vemo,da otrok ni ničesar kriv,saj je najbolj nedolžno bitje in verjame človeku kar koli,saj ga ima rad!!!
To je začaran krog,tudi jaz sem hodila v skupino zlorabljenih žensk pa spoznaš marsikaj,kar prej nisi.Vidiš drug pogled na situacijo.
Predvsem bodi odkrita s hčero,to je začetek.Kako se bo odvijalo,bosta pa sproti razglabljale,kajti naprej se ne da napovedat dogodkov – so nepredvidljivi.
Vse lepo in prav Vama želim,
mamiMaja
ŽN in ostale, ki kaj veste o tem in me ne obsojate, hvala. Demi in podobne, zaradi vas in celotne družbe, ki ne pomaga v primeru zlorab, ki govori, da se otroci nimajo pravice vmešavati v partnerski odnost, ki govorijo, da mora vsaka družina pri sebi razčistiti in se ne vtikujejo in ne izpostavljajo in ki menijo, da imajo otroci pravico le ljubiti in trpeti, zaradi vas se vleče tudi po dvajset ali več let, da človek vidi, da ponavlja vzorce, da je nič narediti pametno in lažje kot pa se izpstaviti, da je lažje potisniti v sebe, si reči, ni blo prav, ok, gremo dalje, jaz pa nisem tak in tega nikoli ne bom naredil svojim otrokom…………..a žalosta novica je, da smo isti kot starši, vsega kar smo se naučili v primarni družiini, vse ponavljamo.
Mene se obsojanja niso dotaknila, trdno stojim za tem, vem pa, da jih bo veliko, ki še niso padle na dno, raje potisnilo vse skupaj spet v podzavest, si ne bojo dovolile razmišljati in vrtati po sebi, če je slučajno kaj narobe z njimi. Demi, seješ strah, da bojo žrtve ponovno žrtve. In ne bojo upale po pomoč, k nekomu, ki ga je treba pogledati v obraz in mu na glas povedati, kaj te muči.
Še enkrat preberi za sabo, pa boš videla, da sem ti hotela natančno to povedati.
Odločaj in odloči se zase, kakor misliš, da je prav, vendar ima dvanajstletnica moralno pravico, da se sama odloči, ali bo še videvala stare starše ali ne. Čez tri leta bo imela zakonsko in ne samo moralne pravice, da se poroči! Dopusti ji možnost odločanja zase, samo to te prosim.