Ko s partnerjem preživljava veliko časa skupaj, na primer dopust ali ko je bila karantena, super funkcionirava. Ponavadi to pomeni, da imam jaz čas skrbet za gospodinjstvo in energijo, da se mu do neke mere tudi prilagajam. V vsakdanjem tempu, ko sem zaposlena s službo ter še delam dodatno usposabljanje ob delu, pa pride do konfliktov, predvsem jih začnem jaz. Dejstvo je, da je on zelo len za gospodinjenje in meni ostaja praktično vse za naredit. Ker ne maram nereda, potem naredim jaz, kar pripelje do tega, da sem izgorena in tečna. On načeloma plačuje vse položnice, zato nima slabe vesti, da ne gospodinji – ne razume, da jaz včasih ne rabim njegovega denarja, ampak njega, njegov čas in pomoč. Zna se mi tudi precej oddaljiti na račun dela in hodim zvečer utrujena sama spat, pogrešam njegov dotik. Ko sva na dopustu, teh težav ni, ker poiščem trenutke v dnevu, ko mi je dostopen. Ker se sicer pogosto počutim izgorena in čutim, da on to s svojo lenobo, trmo in samosvojim obnašanjem to še stopnjuje, sem začela izgubljati spoštovanje do njega. Pogovori v to smer ne zaležejo – mi je že vsaj 10x obljubil, da se bo spremenil, pa se ne. Ali lahko sploh še rešim to zvezo?

Spremenil se ne bo.Zato vzemi ali pusti.

Glede na to, da otrok še nimata, bo tudi ob otrocih ležal na kavču in gledal ostale, kaj delate?

Očitno je vzgojen po starohabsburško.

Moja hči bi rekla : Ni šans, da ga vzamem za svojega.

Se popolnoma strinjam z mnenjem Spremembe.

Omislita si pomoč v gospodinjstvu na tedenski ravni ali pa vsake dva tedna in bo velik del bremena padel iz tvojih ram.

Tebi vsaj položnice plača, no pri meni je pa še to na meni, s tem da je pri dveh šolarjih dal roke stran.

Daj ga na dopust za vedno.

Kaj pa je kaj takega pojedel, da misli, da mu ni treba?

Slabo vzgojen.Zelo slabo!

Kdor ni družinski, kdor ne sodeluje, naj ostane sam.

Za začetek predlagam morda bežen pregled knjige Johna Graya: Moški so z Marsa, ženske pa z Venere. Ni neko strašno globoko čtivo, niti ni nekaj, kar bo magično spremenilo tvoje življenje… Zna pa temeljito pretresti tvoj pogled na “normalnost” in te odrešiti zablod, ter te potolažiti v tem smislu, da še zdaleč nisi edina, ki doživlja, kar opisuješ. Ko sem namreč bral tvoje besede, sem razmišljal, ali si od tam plonkala enega izmed primerov.

Sem že zdavnaj prebrala to knjigo.Pa je treba to doživljati? Ni treba.

Če sodeluje samo s kavča – naj ostane na kavču.

Jaz grem pa tačas po drugega.

Ladje ki se potaplja ne mores vec resiti.

Ti zacni placevat pol poloznic on pa naj opravi pol dela.

Kje najdete moške, ki so pripravljeni plačevati vse položnice?

Tole s položnicami je treba diplomatsko, po žensko … 🙂

Ja, najprej hočete moške, ki niso navezani na primarno družino, da niso mamini sinkoti, potem jih pa hočete spreminjati, da so vaši sinkoti.

Potem boste lažje spremenili vedenje drugega, samo ta ne bo tako kul.

V naši družini imamo enega takega, ki par let že ni npr. posesal, pomil tla. Se lahko kregaš, daješ ultimate pa ne bo nič bolje. Za to mora biti moški že oblikovan iz mladih let, drugače ne bo nič. Jaz tudi ne maram sprotnih pospravljan. Moja domena je vse na enkrat. npr. celotno površino hiše na enkrat, potem pa drugi popravljajo redna dela, ko je na vrsti spet generalno pa vskočim jaz.

To sem pa verjetno pridobil v dijaških letih, kjer sem opravljal študentsko delo v trgovini in skladišču. Tam sem počistil toliko površine, da jo bom doma zelo težko.

… in ponovila isto napako. 🙂

Ne vem na kakšen način sta se že večkrat dogovorila, da bo začel sodelovat pri gospodinjstvu. Od nekoga, ki ni vajen skrbeti za gospodinjstvo, ni smiselno pričakovati, da bo sam videl delo.

Dogovorita se, za katere stvari bo on skrbel. Npr. vsak dan bo pospravil čisto posodo iz stroja in umazano v stroj ter zagnal stroj, ko bo poln. Posesal bo na ta in ta dan ipd. Vse kar se dogovorita zapišita, da bo lahko pogledal in preveril, kaj ima za naredit.

Pred dogovorom pa je nujno, da mu lepo (brez tečnarjenja in kritiziranja) poveš, da enostavno ne zmoreš več vsega in ga prosiš, da se dogovorita, katera dela bi lahko on prevzel in redno poskrbel, da so narejena. Najlažje boš ta pogovor opravila v mirnem tonu in brez obtožb v času dopusta, ko sta oba sproščena.

Če se bo strinjal s takim dogovorom in se ga nato sploh ne bo držal, potem res ne bo nikoli drugače.

Od njega nikoli nisem pričakovala, da bo vse pogospodinjil. Meni je ok, da počistim kopalnico, pomijem tla, zamenjam posteljnino – tisto, kar naredim 1x na teden. Kjer rabim pomoč, so vsakodnevne majhne stvari – da pospravi posodo v stroj, da obesi perilo… In da preprosto pospravi za sabo stvari. Imava pogovor, to naredi 1x, 2x, potem je pa spet isto. Lepo sem se poskušala pogovorit z njim, poskusila listke, poskusila sms-e v stilu “hej, prosim obesi perilo”, sem bila tudi huda, pa ne deluje, na dolgi rok nič. Bo naredil, če se mu bo dalo, če ne, pa pač ne.

Mene vsa zadeva dejansko niti ni toliko motila, ko sem imela dovolj časa in energije, da sem sama naredila vse. Težava se je zame pojavila takrat, ko sem pričela z izobraževanjem ob delu, ko me dejansko nič ni doma. Ko pridem zvečer domov, vse razmetano, on pa kot rožica na kavču. Mu povem, da rabim pomoč, da sem utrujena in kar ne dojame, ne sliši, me ne razume – njemu se zdi pač malo butasto, da sem sploh šla na dodatna izobraževanja in bi raje, da sem več doma, da ne bi bila utrujena. On vidi zadevo tako, da sem si sama naložila toliko stvari in sem pač sama kriva za utrujenost, poleg tega ga razmetano stanovanje ne moti, jaz pa vidim tako da mi ne pomaga in ne reagira ko vidi, da rabim pomoč.

Oba si želiva družino, si pa predstavljam, da bo vse padlo name.

No, dejstvo je, da ima v srži prav. Ti si si dejansko naložila delo preko svojih zmožnosti in sedaj pričakuješ, da je njegova dolžnost prevzeti več obveznosti. V bistvu je tvoje ravnanje moč strniti v nekakšen moto: jaz trpim in ti moraš sedaj trpeti z menoj, vsaj toliko kot jaz.

To je precej pogost pojav. Smisel zveze pa ni,da bi trpeli bolj, kot bi trpeli kot sami, temveč vsaj za odtenek manj.

Občutek imam, da si se ujela v eno izmed pasti kapitalizma: čustveni manjko poskušaš nadomestiti z neustreznimi nadomestki – v tvojem primeru z nekim izobraževanjem, za katerega misliš da bo kaj? Ali bo tvojemu partnerju (in tebi) kakovost življenja toliko boljša, da bi bilo vredno trpeti to kar opisuješ, če to primerjaš z drgo platjo, ki jo tudi sama opisuješ?

Meni to izobraževanje veliko pomeni, ker bom pridobila kompetence na delovnem mestu, delam pa rada. Če bi se on odločil za kaj podobnega, bi ga podpirala in mu pomagala. Pomoč v gospodinjstvu pa ne dojemam kot trpljenje. Jaz bi si predvsem želela, da v življenju na sploh delujeva kot tim, ne da je zveza dobra samo takrat, ko se jaz njemu v celoti prilagajam.

Pa saj so vsi več ali manj enaki, ko se “ukavčajo in usidirajo” za stenami nekega družinskega “familijo in potomce že imam” življenja, ko dosežejo nek ta svoj zadani cilj, ko so raztrosili svojo genetiko – ker mislijo, da se jim ni treba potem ne več trudit, niti kaj postoriti – ker bo današnja njegova izbrana  ženska pa ja vse naredila, ker po njihovem “mora” – saj zato jo je pa izbral – sploh ti mestni moški, ki jim tudi v prvotni družini ali v bloku ali pa okoli bajte ni bilo nikoli treba nič naredit, ker je en “operativec”  njihovdomači ali pa plačan  ( čistilke, vrtnarji) to naredil. Imajo zgled in navade taki od doma – od svojih.

Pišem pa iz izkušnje; sicer moj bivši mož je imel še posebno obe roki navznoter rad obrnjeni,kadar je prišlo do tematike “delo doma, oziroma delo okoli hiše, tudi kosilnice se mu ni dalo v roke prijet, je menil, da je pisarniško drgnjenje komolcev dovolj dobra protiutež temu, kar je bilo treba postoriti še za domačimi zidovi – sicer finančno res, ampak ni delil z družino, je egoistično denar vplačeval v življenske police tudi skrivoma za svojo starost samo zase, niti nič za otroke, samo za svojo rit.

V hiši delo ga pa sploh ni nikoli  v 15ih letih ni zanimalo, kupljena je bila  v neizgotovljeni PGF, je bilo vse treba še dokončat, se z obrtniki ukvarjat, jim včash tudi pod prste pogledat, da je bilo vse potem v delujočem in funkcionalnem stanju – meni ni bilo problema, sem se veliko naučila,  on pa niti ni vedel celo to, kateri števec za vodo ali elektriko na cesti je naš , kje je npr. glavni ventil za vodo za zapret, ipd…..ga to ni zanimalo, pač pisarniški komolčarski tip moškega s kravato in bleščečimi čevlji ( ni bil tak od začetka, je tak postal zadnjih 10 let, ko je karierno nastavljeno plezal) – je šel doma tudi mimo pregorene  žarnice, se je naredil, ” da ne vidi” in je namerno čakal, da sem ga prosila  morda 2x če bi zamenjal, da ni treba meni na lotro plezat, tatretjič se mi ni dalo več, ker  je  toliko čakal, da je potem lahko nergal,  da ga silim še doma delat-  sem raje sama naredila in je bilo manj nepotrebnega besedičenja v takih situacijah – brez pingpong igre torej. Pa kaj se hočeš prepirati, pregovarjati- škoda zdravja, pusti lahko posledice, ti kakšna avtoimuna bolezen od konstantnega stresa lahko izbruhne.  Ampak na koncu, če pa pride do razhoda, imaš pa pravico vse za nazaj za poračunat – tudi za lenobo, odnašanje njegove riti – saj nikakor ni prispeval enakovredno,  kot ti – pa nimajo finance tukaj nič zraven, da ne bo kdo rekel, da je desc nosil domov denar, da mora baba bit tiho in naredit – je ženska  finančno enako zmožna prispevat brez skrbi, tudi fizično delo za domačimi zidovi šteje od obeh, ali pa če se dogovorita, da ona vse naredi,  vse vogale okoli hiše zliže in zglonca in usposobi in tudi fizično vzdržuje, pa še otroke taksira na milijontavžnt njihovih obveznosti ( vse z veseljem, saj otroci oddelajo vse in jasno jim omogočiš, če ridno furajo svoje hobije in so oni prvotno  zadovoljni s svojimi uspehi in rezultati, saj je to dobra moralna, vztrajnostna in kondicijska šola za življenje); on pa kariero vztrajno dela in tako sledi svojim kariernim sanjam, željam in kariernim potrebam.  Samo naj potem tudiustrezno poplača, saj tudi njemu špilaš hišnico, čistilko in  vzdrževalko še česa drugega.

Včasih je veljalo: najprej štalca, pol pa kravca. Danes je nekako tako: kdor ni v stanju dobro shajati sam s seboj, ni zrel za zvezo.

Spremenil se je ovoj, ne pa tudi vsebina. Če rada delaš in če ti ta študij veliko pomeni… Go for it. A zapomni si: tebi veliko pomeni. Meni ne. Tvojemu partnerju očitno tudi ne.

Ko se je spečal s teboj, nisi imela te vrste izobrazbe. Torej je s teboj zaradi nekih drugih vrlin in ne zaradi tega.

Fazit: ker tebi nekaj pomeni, pričakuješ, da bo on mirno sprejel več dela za manj tistega, karkoli ga je že na tebi pritegnilo?!?

Se vam res to zdi samoumevno?!? No ja… Potem ni čudno, zakaj vsi delate za minimalca… Če vodstveni kadri tako razmišljajo in smatrajo, da morajo zaposleni delati več za manjše plačilo, ker oni pač denar potrebujejo za nekaj, kar jim tako veliko pomeni…

Vraga… Kdaj smo tako resignirali?

Zvezo niti nista imela zato reševati nimaš nič.

V zvezi sta dva in OBA SODELUJETA v njej namreč.

Ni kako bo nekdo “lažje” šel skozi v življenju, ker sta v paru, temveč da si bosta stala ob strani v dobrem in slabem. Tu pa avtorica imaš čudovito priložnost videti kaj njemu pomeni vajina zveza in kako on reagira v situacijah, ko ti ne moreš biti najboljša verzija sebe. Pa planirata družino? Good luck with that! Otrok je velika odgovornost in nemalokrat prevelik zalogaj za enega, zato pa sta 2 starša. Včasih še za 2 prevelik in če imata srečo, nekdo tretji vskoči in pomaga. Življenje ne teče by the book in marsikdaj bo šlo vse narobe kar lahko sploh gre in še kaj dodatnega. Takrat boš gladko izvisela, ker tvoj moški ne kaže prav nobenega znaka razumevanja, empatije in zmožnosti dati prednost tujim potrebam pred lastnimi – kar je smisel življenja nasploh, ne le v partnerstvu. Ne ves čas, ampak ko zagusti bo ta tvoj očitno potegnil črto. Že to, da za seboj ne zna pospraviti je en velik ne pri odločitvi s kom imeti družino. Če teh navad nima od prej in samo čaka, da bo čarobna vila od nekod priletela in vse uredila, si nasrkala draga moja. Da ne govorimo o kakšnih boleznih, ko ti dejansko ne bi zmogla. Pa nihče ni imun na to in ne ve kaj bo jutri prinesel. Dobro dobro razmisli s kom se greš družine, ker niso vsi primerni, pa če jih še tako ljubimo in mislimo, da so za nas ta pravi. V vlogi ljubimca, prijatelja morda že, a za bit dober oče in mož je potrebno ohoho več.

Izvrsten zapis. Bravo.

Več ali manj so vsi enaki BILI.

To je starohabsburška vzgoja, ki danes ne pali več.Imam dva sinova in imata oba mlado družino s predšolskimi otroki.Da ne bi ženama pomagala, se ukvarjala z otroki, tudi kdaj  kuhala, če je potrebno  in delala poleg službe vse, kar se doma dela – ja- potem bi lahko rekla, da je bila moja vzgoja ZANIČ.

Moj oče je šel včasih na “štamperle”, ko je šel zjutraj domov iz nočne.

Jaz pa majhna in sem spala doma, mama pa v jutranjo izmeno.

In ko je oče prišel zjutraj z zamudo domov, mu je jih je moja babica “nabrenkala”!

Da ima zdaj družino in tako naj se tudi vede!

Se popolnoma strinjam.Družina in žena sta potem prvi! Pika!

In ko bo kdo ležal na kavču, to ne bo samo eden.

OBA!

https://www.lepdan.si/vsebina/548/Pismo_moskega_%C2%BBcopatarja%C2%AB:_Jaz_sem_partner_svoji_zeni_in_ne_gost,_ki_zgolj_spi,_pride_jest_in_se_okopa?from=priporoceni

Tole bi si moral marsikdo prebrat. Sicer pa, če imate službo oz imata oba službo, si parkrat na teden plačajta hišno pomočnico in bo problem rešen.