kako se imate v sluzbi?
Že 10 let delam v enem dokaj znanem podjetju. Že nekaj časa se odločam, da si poiščem kaj boljšega oz. bolje plačanega. Imam univerzitetno izobrazbo, in imam 5 let delovne dobe. V teh letih sem si nabrala ogromno izkušenj, delam vse po spisku in to v dokaj uglednem podjetju, katerega ima večina za nekaj svetega. Danes mi je spet prekipelo, ker zopet nisem dobila dela plače, ki se izplačuje na roke, hkrati pa imam prikazanega minimalca. Torej delam za borih 150 000 SIT.
Ne vem kaj naj naredim. Naj še naprej delam za plunc v morje in uživam v službi, ali naj si poiščem bolje plačano delo. Skrbi me, da bi bile tam razmere čisto čudne.
Kako ste vi zadovoljne s svojimi službami?
Jaz sem delala pri eni ugledni slovenski druzini v njihovem kao druzinskem podjetju oz skupku vecih podjetij. Ravno tako kot ti, sem delala vse po spisku, za manj kot ti. Velikokrat sem prihajala dve uri prej in ostajala po vec ur pozneje, nadure nikoli placane, vikendi tudi ne. Lep cas sem se ubadala z mislijo, da si poiscem novo sluzbo in se nikakor nisem mogla odlocit.
Enkrat pa sem imela dovolj in sem rekla, da za minimalca ne bom vec delala in konec. Dala sem odpoved, cez en mesec sem imela novo sluzbo.
Vsec mi je bilo in prejsnje in tole delo, pa sta popolnoma razlicna. Placa pa je tudi popolnoma razlicna :)))
Delala sem v državni firmi, res super služba, delo zanimivo, vse o.k. kar se je dela in tudi plače tikalo. Ampak – sodelavci! Tako grozni ljudje, da se mi je skoraj zmešalo; padla sem v težko depresijo. Če ne bi odšla od tam, bi si gotovo kaj naredila. Zmeraj pravim – če tehtaš med plačo in med dobrimi odnosi na delovnem mestu sploh nimaš kaj premišljevat!
Pri svojih 43. letih sem si našla sanjsko službo. Plača super 200.000 neto, V.stopnja v pogodbi, delam pa vse od A do Ž, ker sem v privatni firmi. Delo je težko in zelo odgovorno. Sem desna roka direktorja. Delam že tri leta in sem zadovoljna. Upam, da je to tudi zadnja služba pred penzijo. Vendar tega nikoli ne veš, posebno v teh težkih časih.
Ampak za dežjem posije vedno sonce.
V svojih več kot 25 letih delovne dobe sem menjala 4 službe. Vedno na bolje.
Torej, upanje je vedno tu.
Da, zdaj hodim z veseljem v službo.
Dejstvo je, da jaz z veseljem hodim v službo. Direktorja vsake toliko časa kaj piči, da ima krajše tečno obdobje, ampak večinoma je vse ok. Dela veliko, raznovrstno, rada ga delam. Ampak v zadnjih 4 letih se je obseg dela vsaj popeteril,plača je vedno enaka. Če bi vsaj tisto, kar mi pripada na roko dobila, tako pa neprestano moram opominjati, da potem lez 4 mesece dobim. Nadure naj bi bile plačane, vendar imamo ze 2 letno zamudo. Resnično ne vem, kako si bom ob taki plači enkrat kupila stanovanje in ustvarila družino 🙁
Ni pa problem v denarju, ker direktor si privošči marsikaj ….
Tudi pri nas je podobna situacija. Precej znana ugledna ( na ven) družba , notri pa gnilo. Plače nam skozi nekaj popravljajo, seveda na dol. Tako so tudi odnosi čisto na psu. To je moja 2 služba v kateri sem 12 let. Skupaj pa imam 15 let delovne dobe. Vedno bolj razmišljam o zamenjavi, vedar me je strah da bo še slabše. Skratka s službo žal nisem več zadovljna. Upamo da vsaj ne bo šlo na slabše, čeprav tudi pri nas kaže da tonemo kot Titanik
Tudi meni je čedalje hujše v službi. Se mi zdi da so se mi začeli preveč vtikati v moje privatno življenje, ki ga ne dam . Pa čedalje več podjeb….. se je pojavilo. Se že ubadam z iskanjem druge zaposlitve. Ker , ko enkrat prideš v fazo, da ti je zjutraj težko vstati, da sovražiš nedelje zvečer, ker veš da je kmalu ponedeljek-nov delovni dan, da komaj čakaš petek , da zaključiš,…. Ma ni debate.
Velikokrat pa tudi denar ne odtehta zadovoljstvo v službi, vsaj meni ne.
Ej, Joži, mi sva pa že dve, ki sva na istem zaradi sodelavcev samo, da sem si jaz že uredila drugje službo in že delam cca. 1 mes. ti povem, da se mi je oddahnilo. V prejšnjo službo sem hodila z težavo, ni se mi ljubilo sploh hodit v službo. Kakšne so to muke, mati mojaaa… Tako, da te popolnoma štekam.
lp, in najdi si službo, da boš z veseljem hodila delati!
V podobni situaciji sem se znašla pred 10 leti. Pa mi je pritisk narasel v mesecu bilanc, ko sem imela 100 nadur, plača pa je bila višja za slabih 10 jurjev, kao stimulacije. In sem rekla nasvidenje, šla na cesto, 14 dni sem bila v luftu, potem sem dobila pa drugo službo, v kateri sem sicer ostala samo 1,5 meseca, ker sem potem dobila to, kjer sem še zdaj, ampak, če takrat ne bi naredila tistega koraka, bi me še zdaj nategovali tam, kjer kao ni bilo denarja, šef in mamica pa sta le kako imela vsak svoj novi avto, pa še kaj…. Ne pustite se jim!!!
no, ste me potolažile, ker tudi meni ni lahko v službi, seveda pa vsem želim čim več zadovoljstva v službi
efektivno delam 8 ur, res vedno samo zjutraj, vendar je tisith 8 ur tako nabitih, da stalno hitimo, kaj je to pol urni odmor za malico sploh ne vemo. Damo res vse od sebe, da bi vse štimalo, pa se vseeno nadrjeni spotakne ob vsako malenkost in kaže s prstom take stvari, ki bi jih tudi otrok sam videl skratka – ima nas za bedake – ali vsaj tako izpade – zelo zelo težek karakter je
ker je delo z ljudmi vseh 8 ur non stop, moraš imeti jeklene živce, ker moram biti prijazni in nikomur reči ne, ker je privat firma, kar povleče tudi to, da moramo pri vsej gužvi na koncu še čistit – ne samo za sabo, tudi za strankami
nad plačo se ne pritožujem, je pa zagotovo zaslužena, tako da se tudi ne počutim, da mi je kaj podarjeno
ma nikjer niso samo rožic, oz. redkokje
zakaj ostajam – zaradi določenih odnosov z delodajalcem, ker sem vsak dan ob 15:00 konec (redkokdaj se kaj podajša, no za 10 – 15 minut skoraj vsak dan) in ker lahko, ko stopim skozi vrata, službo do konca odmislim (čeprav je včasih težko, ker ti ni jasno s čim si si zaslužil opazke – včasih prav zlobne), poleg tega imam vse vikende in praznike prosto
dopust pa zaenkrat tako, kot delodjalec določi (tu pa tam, kak dan, ko je malo dela (to se zgodi včasih poleti, ker so ljudje na dopustih – imamo delo z ljudmi)
prednost je tudi ta, da grem lahko peš v službo
veliko je prednosti, vendar živčki pa trpijo (pa nisem občutljiva)
hvala za ta post, sem si malo dušo olajšala
Halooooo,
delala sem oboje (v tovarni in pisarni). Tudi delo v pisarnah ni tako idilično, ampak v tovarni vsaj po končanem šihtu, pustiš šihta v službi in ga ne nosiš domov.
Trenutno delam v pisarni pa se nisem v življenju še nikoli počutila manj vredno. Zmerjanje, posmeh, pošilajanje v k…, vtikanje v osebno življenje, ko odidem na dopust, me vsak dan kličejo večkrat, ko pridem nazaj, mi grozijo z odpovedjo zaradi nesposobnosti…sranje na kvadrat. Za vsako stvar, ki jo napišem, sem 100 odstotno odgovorna. Ker smo v določeni zadevi zamudili rok, mi vsak mesec od plače trgajo…ja, lepa plača, ampak delo nosim domov in vse skrbi. Dvakrat sem poskušala s samomorom. Imam dve rani na želodcu, eno na dvajseterniku. Pred službo bruham ins e tresem. Mož se bo v kratkem odselil. Ne vem, kaj je tukaj tako luštno. Službe drugje ne dobim, ker imam tak profil. Ker so mi plačali en tečaj, sem na njih vezana najmanj eno leto, drugače bi morala vračati denar pa ne vem, od kod naj ga vzamem. Šla sem že do odvetnika pa mi je rekel, da se mi ne splača tožarit, ker ne bom dobila prič, ker trajajo postopki predolgo.. Službe ne morem kar pustiti, ker odplačujem kredit. Pridno iščem in pišem prošnje, pa nič ne najdem.
:(((((
ne delam v pisarni in je daaaaleč proč od tega, da grejemo stole
morda tudi ne bi bilo slabo, če bi ti prišla v katero od naših služb, kjer po tvoje “grejemo” stole (sicer take službe definitivno so, kjer se dela manj za solidno plačo, pa se tisti ponavadi nič kaj pretirano ne pritožujejo) – mogoče bi spremenila svoje mnenje, včasih je težko soditi, še bolj pa nepošteno soditi, če ne poznaš ozadja
Štajerka napisal
> Ker , ko enkrat prideš v fazo, da ti
> je zjutraj težko vstati, da sovražiš nedelje zvečer, ker veš da
> je kmalu ponedeljek-nov delovni dan, da komaj čakaš petek , da
> zaključiš,…. Ma ni debate.
>
> Velikokrat pa tudi denar ne odtehta zadovoljstvo v službi, vsaj
> meni ne.
Se strinjam, tako je bilo meni – neizmerno težko sem čakala vikende in se obenem že v petek bala nedelje, ko sem vedela da prihaja nov teden in z njim vsa tista groza. Z mano vred je trpela vsa družina in prijatelji. Natančno ne morem o tem govoriti, ker me že spomin na tisti čas vrže iz tira. Zato sem prilepila link, ki opisuje skoraj enak moj takratni žalostnen položaj. Pri meni se je srečno končalo, lahko se pa ne bi.
Da bi bili ljudje drug do drugega malo bolj človeški samo to nam vsem želim.