Kako se je rešil zajček ???
Pa še ena nemška pripovedka o tem, kako se je zajček rešil.
Zajček, ti pa močno razmišljaj o tem, ker boš notri našel Veliko za svojo dušico, pa za svoj kožušček takisto !!!
—————————–
Deževalo je, kar naprej je deževalo in potok pod vasjo je narasel in je poplavil travnike. Pod staro vrbo pa je mirno sedel zajček, mulil travo in čakal, kaj bo. Voda je naraščala, zajčkov otoček se je manjšal in manjšal, dokler ni ostal suh le še košček zelenega mahovja pod staro vrbo.
Nedaleč vstran je bila kmetija in kmetič je stal na dvorišču, opazoval zajčka v stiski in se muzal. Spomnil se je: “Hej, to bo pečenka zame!” In je zaklical ženi v kuhinjo: “Hej, Polonca, prinesi mi krušne nečkè, nekaj bom ujel!”
Poiskal si je fižolovo preklo, postavil nečkè na vodo in odveslal proti zajčku pod vrbo.
V strašni stiski pa je zajček naredil, česar nikoli prej ni zmogel: splezal je po razpokanem vrbovem deblu in zlezel na vejo.
Ko je kmetič v nečkah priveslal do vrbe, je videl, da mu je pečenka ušla. Kaj pa zdaj? Mar je zaman veslal s preklo za zajcem? Ne! Splezal je za njim na vrbo!
Obupani zajček je zbral ves svoj pogum v svojem zajčjem srcu in se pognal v mogočnem skoku v …. ne, ne – ne v vodo, v nečkè !!
Potegnil je veter, ujel nečkè v vodni tok in po kratkem, srečnem potovanju je zajček pristal na drugem bregu. Poskočil je iz nečk na suho, majčkeno počakal, sedel na zadnje tačke in pomrdal na drugi breg lovcu na vrbi.
Srečno!
Kmetič je obsedel na vrbi in dolgo čakal, preden mu je Polonca preskrbela drug čolnič, da se je lahko vsaj vrnil domov, kose je že pod nosom obrisal za zajčjo pečenko.