Kako se lahko ženske slinite za nekim Turkom?
http://odkrito.svet24.si/clanek/govorice/seksi-vojak-burak-ozcivit-v-uniformi-625596 Točno takšnile bodo prišli po Dajanero in ostale Evropske ženske. Vsak tak bo imel po štiri Evropske ženske, katerih dolžnost bo, da bodo hodile za njimi in jim umivale noge.
Komentar iz Žurnala24.
Ni odpiralka foruma, je odpiralka teme, ti si tudi kake vrste odpiralka?😁 Drugače, rada daš noge narazen, ko že omenjaš? Pa si tako, po domače povedano, dobra za nategnit al bol švoh?😁😁😁
[/quote]
Lej ga zmazka f.ukfehtarskega, samo da baba nekaj napiše, kot fukfehtari, lol. Ma ti si res en ubog moron, samo da se še ne moreš odločiti, ali bi radodajke hvalil ali grajal; v bistvu ponavadi jamraš ko propadla pederčina, kako je vse zblojeno in sfuzlano, ampak ti garant babje sfuzlanosti ne znašp izkoristiti. Nimaš resursov in si dalje od šovinističnega stila “mala bi dala noge narazen” ne potegne. Pa še to upaš samo na forumu pisati, v reali ti bo dec od kakšne gobec razbil, zato si v resničnosti tiho kot rit ha ha..
Imam v družbi ženske, ki padajo na tega Turka in me je sram zanje. Obnašajo se kot pubertetnice. In to njihovi moški poslušajo. Sem ženska in me je sram zanje. In še huje, one bi zdaj kar v Istanbul letele, ker dejansko verjamejo, da je tam tako kot v telenoveli.
V tem primeru dam moškim čisto prav, da se križajo nad pripadnicami našega spola. Da bi se moški kdaj tako napalili na fiktivni lik, še nisem doživela.
Lej ga zmazka f.ukfehtarskega, samo da baba nekaj napiše, kot fukfehtari, lol. Ma ti si res en ubog moron, samo da se še ne moreš odločiti, ali bi radodajke hvalil ali grajal; v bistvu ponavadi jamraš ko propadla pederčina, kako je vse zblojeno in sfuzlano, ampak ti garant babje sfuzlanosti ne znašp izkoristiti. Nimaš resursov in si dalje od šovinističnega stila “mala bi dala noge narazen” ne potegne. Pa še to upaš samo na forumu pisati, v reali ti bo dec od kakšne gobec razbil, zato si v resničnosti tiho kot rit ha ha..
[/quote]Tudi, če si danes muslimanka General in so glupe zahodnjakinje, boš težko ti razumela zajebancijo, tega v dnevnem varstvu še niste jemali.😁😁😁😁
Odkrižani
Sto let po pokolih v Otomanskem cesarstvu asirski kristjani spet doživljajo genocid. Ta bi utegnil biti dokončen.
Jezus na križu in mrtvaška glava na vetrobranskem steklu. Pripadnika krščanske obrambne milice Dveh Navša na patrulji med krajem Alkoš in položaji Islamske države na severozahodu Iraka.
Jezus na križu in mrtvaška glava na vetrobranskem steklu. Pripadnika krščanske obrambne milice Dveh Navša na patrulji med krajem Alkoš in položaji Islamske države na severozahodu Iraka.
© Erik Valenčič
Asirske kristjane sem prvič srečal v Ankavi na severu Iraka decembra 2006; takrat sva s fotografom Matejem Leskovškom za Mladino poročala o razmerah v iraškem Kurdistanu. Za pomoč pri opravljanju dela sva najela lokalnega »fikserja«, to je prevajalca in vodnika. Njegovo ime mi je že davno ušlo iz spomina, ne bom pa pozabil pogovora ob prvem srečanju. »Ne, nisem Kurd, Asirec sem,« je dejal. Bil sem prepričan, da sem narobe slišal. »Aha, iz Sirije si?« sem vprašal in potihoma negodoval, kaj, za vraga, mi bo fikser iz Sirije v Iraku. Nasmehnil se je in me vljudno popravil: »Ne, ne, prijatelj moj. Od tu sem, ampak moji ljudje so Asirci.« Vrglo bi me na rit, če ne bi že sedel. »Čakaj malo … Asirci? Iz tistih časov kot … Feničani in Sumerci?« Pokimal je in potrpežljivo čakal na nove izbruhe neznanja. »Vau,« sem se lovil. »O vas sem se učil v osnovni šoli. Pa … čestitam, da ste preživeli do zdaj, mislim, glede na vse skupaj.« V njegovih očeh se je prikazala žalost, ki je takrat še nisem dobro razumel. Rekel je: »Da. Ampak ne vem, koliko časa bomo še obstali tukaj.«
Ankava je severno predmestje Erbila, ki velja za glavno mesto iraškega Kurdistana. Tja je v letih 2006 in 2007 pribežalo več deset tisoč asirskih kristjanov iz srednjega in južnega Iraka. V državi je bila sektaška vojna med arabskimi šiiti in suniti na vrhuncu. Kristjani, ujeti med obe vojskujoči se strani (obe sta se surovo znašali nad njimi), so iskali varnejše zavetje pri Kurdih. Številni so takrat še gojili upanje, da se bodo lahko v bližnji prihodnosti vrnili na domove, in so še vedno verjeli v obljube svetovnih voditeljev o demokraciji in svobodi. Tega upanja danes ni več. Zgorelo je v ognju sektaške in medetnične vojne, ki jo je v zadnjih letih podžgala predvsem samooklicana Islamska država. Požar se je vmes razširil še v sosednjo Sirijo in tudi tam resno ogrozil obstoj asirske krščanske skupnosti. Uničenih je bilo nešteto krajev neprecenljivega zgodovinskega pomena za celotno človeštvo, muzejev in verskih objektov. Nazadnje so svetovne agencije 20. januarja poročale, da so pripadniki Islamske države uničili najstarejši samostan v Iraku Mar Elia (sv. Elije) pri Mosulu; tam je stal od 6. stoletja.
Gre za brezkompromisen pregon Asircev z njihove zemlje, kjer so živeli 7000 let. Namen takšnega uničevanja objektov in celotnih krajev je jasen: tudi če bi se Asirci lahko kdaj vrnili domov, se ne bi imeli kam. Kmalu po zavzetju Mosula junija 2014 so se na domovih kristjanov pojavili grafiti: »Spreobrnite se [v islam], odidite ali pa umrite.« In ljudje so odšli, večina izmed njih karseda daleč stran od tega pekla: v zahodno Evropo, Severno Ameriko in Avstralijo. Leta 2003, ko se je začela druga zalivska vojna, je bilo v Iraku še poldrugi milijon asirskih kristjanov. Zdaj jih je le še nekaj več kot 300 tisoč. Preganjanje tega ljudstva, enega najstarejših na svetu, ljudstva prvotnih kristjanov, ki je do danes ohranilo aramejščino (znano tudi kot Jezusov jezik), je mogoče opisati samo z eno besedo. Ta beseda je GENOCID.
Sedem tisoč let smo služili človeštvu s svojo kulturno dediščino, ohranili smo Jezusov jezik in zdaj bo svet dovolil, da izginemo, pravi Benjamin Šmail, iraški asirski politik.
Od Sablje do sablje
Obstoj asirskih kristjanov je bil v zgodovini že nemalokrat ogrožen. Poskušali so preživeti od pokola do pokola. Ko so, denimo, leta 1743 perzijski vojaki vkorakali v pokrajino Ninive (današnji severozahodni Irak), so od 150 menihov v samostanu sv. Elije zahtevali, naj se spreobrnejo v islam. Ker tega niso storili, so jih pobili. Toda prav sodobna zgodovina se je izkazala za najpogubnejšo. Leta 1915 se je v tedanjem Otomanskem cesarstvu zgodil pogrom nad kristjani. Turčija ne prizna, da bi šlo za genocid, toda zgodovinska dejstva navajajo, da je bilo med pobitimi samo Armencev več kot milijon. A statistika te človeške tragedije se tu ne konča: pobitih je bilo tudi okoli 300 tisoč Asircev. Pokol, ki so ga nad njimi izvedli otomanski vojaki in kurdska plemena, sami imenujejo »sejfo«. Beseda izvira iz aramejščine in pomeni »sablja«. Nekdaj bogata in zelo razširjena asirska skupnost na ozemlju današnje jugovzhodne Turčije je bila zdesetkana in za njo so kot nekakšna spominska znamenja ostala le še imena nekaterih krajev. Eno večjih tamkajšnjih mest z okoli 90 tisoč prebivalci se imenuje Mardin. Beseda izvira iz sirjaško-aramejskega narečja in pomeni »trdnjava«. Danes v Mardinu živi le še okoli 300 Asircev oziroma Sirjakov, kot se imenujejo tu. Njihova nekdanja mesta in vasi zdaj pripadajo Kurdom, ti pa številne starodavne cerkve in samostane uporabljajo za hleve.
Preživeli so po letu 1915 zbežali proti jugu, k sonarodnjakom na ozemljih današnjega Iraka in Sirije. Niso prišli kot tujci. Mosul v osrčju pokrajine Ninive je bil vedno kraj izjemnega pomena za asirsko predkrščansko in krščansko civilizacijo. Toda tudi ti dve državi sta se z leti izkazali za past za kristjane. Leta 1933 je sledil še en pokol, ki so ga v severnih iraških provincah Duhok in Mosul izpeljali iraška vojska in kurdska plemena. Pobitih je bilo več tisoč Asircev in uničenih ter izropanih 63 njihovih krajev. Režima stranke Baas v Iraku in Siriji sta v drugi polovici 20. stoletja nadaljevala zatiranje asirskih kristjanov s politiko arabizacije. Zatiranje je bilo kruto, toda kristjani v Iraku se radi šalijo: »Sadam Husein je bil pravičen. Res je bil tiran, ampak je vse zatiral enako.« Njegovemu padcu je sledila katastrofa resnično bibličnih razsežnosti. Za asirske kristjane pomeni obuditev njihovih najhujših zgodovinskih travm: od brezobzirnega uničevanja kulturne dediščine do obglavljanja ljudi z dolgimi sabljami, ki ga kažejo posnetki Islamske države iz Mosula in od drugod.
»Svet nas je izdal«
»Kmalu po padcu Sadamovega režima se je za nas začela mora,« je dejal Srud Makdasi, poslanec v kurdskem regionalnem parlamentu, v katerem imajo Asirci zagotovljenih pet sedežev. »Kristjani smo se znašli pod velikim pritiskom. Znani so napadi na naše svete objekte, ki jih je izvajala Al Kaida, in pa umor mosulskega nadškofa Paulosa Faradža Raha leta 2008, vendar so bile največja grožnja za kristjane kriminalne združbe, ki so ugrabljale in pobijale naše ljudi v Bagdadu in drugih mestih. V zmedi, ki je nastala, smo bili najšibkejši člen zaradi miroljubnosti. Z vsakim letom smo bliže izginotju s svojega ozemlja. Islamska država je pregnala 200 tisoč kristjanov iz Mosula in njegove okolice. Prvič v zgodovini se je zgodilo, da tam ne živi več noben kristjan, da v Mosulu cerkveni zvonovi ne zvonijo več …«
»Seveda smo podpirali padec Sadamovega režima,« je nadaljeval Benjamin Šmail, nekdanji poslanec v istem parlamentu. »Osebno sem bil predstavnik Asircev na tajnih pogovorih z Američani v Turčiji leta 2002. Takrat so nam obljubljali marsikaj: svobodo, človekove pravice, demokracijo … A nazadnje so nas izdali. Nobena iraška vlada ni pokazala volje za ohranjanje krščanstva na tem ozemlju, kar nas niti ne preseneča; muslimane dobro poznamo. Toda zakaj nam je hrbet obrnil preostali svet, predvsem tisti del sveta, ki je iste vere kot mi? Sedem tisoč let smo služili človeštvu s svojo kulturno dediščino, ohranili smo Jezusov jezik in zdaj bo svet dovolil, da izginemo?«
Duhovnik Džibrail iz kraja Alkoš nedaleč od meje s Sirijo na severu je pritrdil: »Nadaljevanje vojne v Iraku je v prid tujim silam, kot so ZDA, Velika Britanija, Francija, Turčija, Savdska Arabija, Iran in tako naprej. Zaradi njihovih interesov imamo v Iraku vojno in terorizem. Te države so si našo razdelile kot torto in jim ni mar za smrt ljudi, ni jim mar za izginotje dediščine mezopotamskih civilizacij, ki pripada vsem nam. Mar jim je edino za njihovo mednarodno ekonomijo. Toda bog … bog vidi vse.«
Večina Asircev, s katerimi sem se pogovarjal, razume trenutno dogajanje na Bližnjem vzhodu, predvsem kar zadeva vzpon Islamske države, kot »zelo grdo igro mednarodnih sil«.
Z izginotjem Asircev oziroma asirskih kristjanov bo Bližnji vzhod izgubil pomemben del svoje identitete.
Eksodus
V pogovoru s Šmailom sem navrgel naivno tolažbo: »No, vsaj Kurdi vas tokrat branijo.« »Ni tako preprosto,« je jezno zmajal z glavo. »Kurdi nas ne obravnavajo kot enakovredne državljane. Oblasti izkoriščajo našo stisko. Veliko večino pomoči, ki nam je namenjena, poberejo zase. Poleg tega jemljejo zemljo, ki je v naši lasti. Vzemiva za primer Ankavo. To je bila včasih večja vas, način življenja je bil vezan na kmetijstvo. Zdaj so tu v imenu napredka zrasli stanovanjski bloki, pisarniška poslopja in hoteli, a mi od tega nimamo nič, samo identiteto izgubljamo. Težava je seveda tudi politična – če nimaš zemlje, nimaš pravic.« Nato je povedal šalo, ki orisuje kurdski pogled na razmere: Kurd in Asirec se prepirata, čigava je zemlja na severu Iraka. Asirec vztraja, da so njegovi predniki tu živeli od vekomaj, o čemer pričajo tudi številne arheološke najdbe. »Prav, naj bo,« reče nazadnje Kurd. »Kar je pod zemljo, je Asirija, toda kar je na njej, je Kurdistan.«
Nikjer ni bilo bolj očitno, da si Kurdi prisvajajo asirsko zemljo, kot v kraju Alkoš, ki je po trditvah župana Basina Bela »zadnji večji kraj v Ninivah, v katerem še živijo [izključno] kristjani«. Položaji Islamske države so 15 kilometrov stran, zato je okoli Alkoša in med vasmi ogromno nadzornih točk pešmerge, kurdske vojske. Na teh točkah je moč videti nekaj, česar drugje ni, in sicer velike posterje kurdskega predsednika Masuda Barzanija. Drugod ni tolikšne potrebe po ikonografiji, tukaj pač. S temi posterji vojaki domačinom sporočajo, da je to ozemlje del Kurdistana in s tem last kurdskih oblasti. Na območju sicer delujejo asirske obrambne milice, kot sta Zaščitne enote Niniv in Dveh navša, vendar so, kot priznavajo tudi njihovi pripadniki, prešibke, da bi igrale pomembno vlogo v vojni ali nadzirale del ozemlja.
Ker Asirci izgubljajo dediščino in zemljo, hočejo zapustiti domove, številni za vedno. »Duhovnik je med mašo dejal, da če se razmere do poletja ne bodo izboljšale, lahko vsi gremo,« je povedal Gali, fant iz Niniv, ki je z družino že drugi božič in novo leto zapored pričakal v begunskem taborišču Šlama 1 pri Ankavi, kjer je nagnetena množica ljudi. Predmestje je bilo ponovno lepo in praznično okrašeno, vendar je bilo v zraku čutiti napetost. Cerkve so varovali pripadniki pešmerge in zasebni varnostniki. V svetu kristjani za božične praznike pričakujejo darila, na Bližnjem vzhodu pa napade. In res so se zgodili v kraju Kamišli na severovzhodu Sirije. Napadene so bile dve asirski restavraciji in bencinska črpalka. Čeprav vse kaže na Islamsko državo, Asirci ne vedo, ali morda za temi dejanji ne stoji kdo drug. Vse, kar vedo, je, da bo ta vojna še dolgo trajala in da je ne morejo preživeti, zato je bolje, če odidejo. »Toda če odidemo, bomo v treh generacijah izgubili jezik in kulturo. Je torej to naš konec?« se sprašuje Makdasi.
Z izginotjem Asircev oziroma asirskih kristjanov bo Bližnji vzhod izgubil pomemben del svoje identitete. Vprašanje, ki si ga moramo zastaviti mi, pa je: če se je človeštvo pripravljeno odpovedati svoji zibelki s takšno bolestno ravnodušnostjo, si sploh zasluži še karkoli drugega kot nagrobnik?
Deli!
Naj izdajalke končajo kot je končala Pippa Bacca.
Leta 1591 je bil za bosanskega beglerbega ali drugače rečeno za vojaškega poveljnika Bosne imenovan Hasan paša Predojević. Kot je razvidno že iz samega priimka je šlo v njegovem primeru za tipičnega poturčenca. Danes bi temu rekli Bošnjak, čeprav prav naš izraz poturčenec najlepše pove, da gre za Slovana, ki se je poturčil in sprejel muslimansko vero. Takšnih je bila dejansko tudi večina tistih »Turkov«, ki so redno vdirali v slovenske dežele v 15. in 16. stoletju. Hasan paša je imel velike ambicije zasesti celotno Vojno krajino in potem še Slovenijo (Kranjsko in Štajersko). Leta 1592 je najprej zasedel utrdbo v Bihaču blizu reke Une, na sami meji Vojne krajine. Tako je pred njim ostal le še Sisek ob sotočju rek Kolpe in Save. Če bi osvojil še to trdnjavo, bi Hrvaška za Turke ne predstavljala več nikakršnih težav in Hasan paši bi se na stežaj odprla pot v Slovenijo. Zasedba Slovenije pa bi pomenila hkrati tudi odprto pot na zahod, v Italijo in proti Rimu, sedežu krščanstva in papeža.
15. junija 1593 se je Hasan paša Predojević s svojo številno armado približal utrdbi Sisek. Njegova vojska je štela 18.000 rednih vojakov in čez 20.000 spahij ter pripadnikov ostale pomožne vojske. Skupaj torej blizu 40.000 mož. Turki so se utaborili na desnem bregu reke Kolpe in na trdnjavo usmerili svoje topove ter jo pričeli oblegati. Obleganje Siseka je trajalo že sedem dni in pomoči ni bilo od nikoder. Na dan svetega Ahaca, 22. junija 1593 pa je končno prispela pomoč iz Slovenije. Grof Andrej Turjaški je med tem zbral svojo slovensko vojsko, ki se ji je pridružilo nekaj Hrvatov in Nemcev. Skupaj je Turjaški razpolagal z nekaj manj kot 5.000 vojaki (viri poročajo o najmanj 4.000 in največ 5.000 vojakih).
Hasan paša Predojević je bil dobro obveščen o prihodu armade grofa Andreja Turjaškega. Vedel je tudi kako številčna in močna je slovenska vojska. Zanašal se je na svojo premoč in ni hotel upoštevati nasveta izkušenega Mehmi bega. Prepričan v gladko zmago je popeljal glavnino svojih čet čez most na levi breg reke Kolpe. Okrog poldneva so slovenske čete prispele do Siseka in takoj je prišlo do strašne in krvave bitke. Turjaški je najprej poslal v boj oklepne konjenike pod vodstvom znanega slovenskega viteza Adama Ravbarja. Ravbarjeva konjenica je silovito udarila na turške čete in jih potisnila proti mostu in reki Kolpi. Andrej Turjaški je takoj, ko je opazil da se Turki umikajo, poslal v boj svoje strelce z arkebuzami, ki so dokončno strli turški odpor.
Med turškimi četami je prišlo najprej do nereda, potem pa do prave panike. Vsi so hoteli čimprej na desni breg reke Kolpe. Takrat je nanje udarila še posadka iz Siseka. Ker je bil most čez reko premajhen, da bi mogli Turki hitro čezenj, poleg tega pa je bil dobesedno zasut s kroglami arkebuzarjev, jih je ogromno skočilo v Kolpo in poskušalo rešiti svojo glavo s plavanjem na drugi breg. Pri tem jih je ogromno utonilo. Med utopljenci je bil tudi njihov poveljnik Hasan paša Predojević. Bitka je trajala eno samo uro, padlo pa je okrog 10.000 Turkov. Preostali Turki so zapustili svoj tabor in reševali svoja življenja v brezglavem begu.
Andreja Turjaškega in njegove viteze ter vojake je pričakal obilen plen. Zaplenili so 39 topov, od tega 9 velikih, 10 turških zastav, kopico orožja in čelad z zlatimi ter srebrnimi ornamenti, dragulje in zlato, šotor Hasan paše z številnimi dragocenostmi in tudi njegov plašč. Ljubljanski škof Hren je potem iz Hasan paševega plašča dal napraviti mašni plašč za ljubljansko stolnico. Danes se ta plašč nahaja v Narodnem muzeju v Ljubljani.
Zmaga Andreja Turjaškega je rešila Slovenijo in vso srednjo Evropo pred grozečo turško nevarnostjo. Novica o bleščečem uspehu je hitro obkrožila krščanski svet. Cesar Rudolf II. je zanjo zvedel v Pragi in dal zmagi na čast takoj zapeti pesem Te Deum. Grof Turjaški pa je prejel tudi posebno priznanje v pismu, ki mu ga je iz Rima poslal sam papež Clement VIII., z zahvalo za izbojevano zmago.
Po bitki pri Siseku, Turki z izjemo manjših vdorov, več niso ogrožali Slovenije