Zanimiva debata, do sedaj se nisem še vključila, ker sem na ‘nasprotni’ strani. In me zanima, ivje, tvoje mnenje za mojo situacijo.
Dva otroka, biološka ura še ne tiktaka, jaz imam veliko željo, mož ne. On je zadovoljen tako kot je.
Koga poslušati v tem primeru. Po moje ne samo sebe, otrok ima pravico do obeh staršev, ki si ga želita. Po drugi strani pa ostajan jaz, sama z željo.

Služba mine, kariere ni več, ko te odpustijo, ko greš v penzijo te vsi pozabijo, če zares zboliš, najdejo boljšo zamenjavo… itd. Zaradi službe si lahko vesel, lahko ti zagreni življenje.

Torej kariera ni večna.

Otrok pa je za zmeraj, otrok te ne bo pozabil, odpustil, zamenjal…

Oh, vidim, da se je forum res spremenil oz. da sodelujejo drugi (oz. drugačni). Še pred dvema letoma bi dobila povsem drugačne odgovore.

Tudi jaz imam v “planu” tri otroke (mož v mojem primeru ni toliko prepričan o tem, vendar me podpira). Čeprav se tudi pri meni tu in tam pojavlja želja po karieri, dodatnem študiju, novih izzivih na drugih področjih, pa mislim, da so otroci na prvem mestu. Ker ti veliko več dajo, kot pa vzamejo. Pa itak, če bi si študij res želela, bi ga tudi izpeljala (kljub več otrokom). Po drugi strani je pa danes bolj pomembno, da imaš več delovnih izkušenj kot pa doktorat…
Pomisli tudi na to, ko bodo otroci večji, varstva ne boš več toliko potrebovala, ker se bodo pomerkali sami oz. tudi za tvoje starše ne bo več tako naporno paziti nanje kot pa je v obdobju, ko so še v plenicah.

Koliko si pa stara? Morda pa vendarle lahko počakaš še kaka štiri leta (in vmes recimo že uspeš na področju kariere), pa še želja se bo bolj izrazila (v eno ali drugo smer).

vse dobro ti želim,
Toncka

Si si že sama odgovorila – otrok ima pravico do obeh staršev, ki si ga želita. Point odraslosti in zrelosti je, da smo sposobni želje tudi odložiti in se prilagoditi okoliščinam. Mali froci neutolažljivo jokajo, če ne dobijo tega, kar si želijo, odrasli naj bi znali se prilagajat.

Jaz otroka na tak način nikakor ne bi imela. Oz. da drugače povem – otroka bi imela le, če bi se res čutila pripravljeno na to (materialno in čustveno) IN če bi imela partnerja, ki bi bil na to ravno tako pripravljen. Edino takrat, sicer nikakor ne. Je pa imeti otroka malce preveč odgovorna stvar, da bi podlegali le željam ali muham, je treba še vse kaj prej zagotovit, da si otroka lahko privoščiš, tako v materialnem kot v čustvenem pogledu. Da o tem, da si ga partner ne želi, sploh ne govorim – mar si res želim takega očeta za otroka?

In zame neutolažljive želje po otroku pomenijo zgolj to, da si ženska (ali pa tudi moški) ne zna sama v sebi osmisliti in izpolniti življenja.

No pri nas pa je glih obratno.Jaz si želim še enega mož pa je trenutno proti.Imava pa že dva.Eden bo čez tri leta polnoleten.Mož je lepo povedal da ni trenutno pripravljen še na enega zato mu tudi nič ne težim,priznam pa da ga včasih malo frcnem in obrnem v kakšnem pogovoru to tudi omenim,drugače pa ne tečnarim ker vem da ,če bi privolil na prisilo bi se midva začela kregat tega pa nočem,ker se trenutno zelo super razumeva.No glih včeraj sem ga frcnila glede tega,ko sem pospravljala sem našla gorilnik za gretje vode (narejen je bil izrecno samo za otroka in se ga za kaj drugega ne da uporabiti.Tam sem grela vodo za ponoči za mleko in sem rekla da ga bi pospravila drugam saj ga tako ali tako trenutno ne potrebujem,pa je rekel da ne da se ga bo mogoče še kdaj nucalo(priznam da sem bila kar malo presenečena na ta odgovor)Sem mu v kibicu rekla če misli imeti še kakšnega,pa je planil v smeh.Tako da pustimo času čas,kaj pa veš kdaj se bo premislil.Stara sem pa 35.Jaz pa otroka nikoli ne bi imela zaradi želje svoje hčerke in sina ali nekoga drugega .Otroka si moraš želeti s dušo in srcem drugače je bolje da ga nimaš.

Hvala, ivje, za mnenje. Zanimivo pa je, ko si pisala amiciji, da bi lahko v prihodnosti zamerila možu in otrokom, ker ne bi uresničila svojih ciljev.Vidiš ravno to lahko nastane tudi v obrnjeni situaciji.Otroka si želim s srcem in dušo, kot je pisala zn, ravno tako sem želela prva dva.Pa ni moje življenje zato prav nič manj osmisljeno in izpolnjeno.

zn, tako nekako je pri nas, če bova kdaj imela še kakšnega bo to takrat , ko bo želja skupna.

srečno

Nisem brala, kaj so pisale druge. Jaz pravim takole: edina stvar, ki je pomembna pri odlocitvi ali se en otrok ali ne, je ta, da si ga ti in tvoj moz zelita. Vsi ostali razlogi so izgovori.

Amicija, res čudno razmišljanje. Hočeš namreč živeti življenje, ki si si ga izplanirala že kot dekle. Se poročiti, imeti 3 otroke, doštudirati in se zaposliti. Potem si se lotila plana. Glede na to, da praviš, da si ob zanositvi otroka niti želela nisi, pač pa si ga imela, ker je “bil čas za to”, potem si imela drugega samo zato, ker si si zadala nalogo “ne imeti edinca”, je čisto možno, da si se tudi poročila zato, ker je bil pač čas za poroko in ker si naletela na spodobnega semenodajalca, ali kako? In sedaj je spet čas za tretjega otroka po tvojem zamišljenem planu, ampak glej ga zlomka, tokrat se ravno tvoje srce, o katerem govoriš, da je ZA otroka, temu upira. Namreč po planu naj bi imela še enega otroka, vendar pa ga nekako nočeš, ne želiš. Zelo verjetno se tvoje lastno srce upira tvojemu vnaprej določenemu planu in kalkulacijam, ki si jih v življenju že naredila. Ravno obratno je, kot misliš. Ni res, da je srce za, pamet pa proti. Tvoj ratio bi rad izpolnil načrt, ki si ga je zadal, pa je srce odpovedalo. Upira se tvojemu načrtu in izpolnjevanju le-tega samo zato, da bi izpolnila neko staro zaobljubo. Mogoče misliš, da boš s tem, ko boš izpolnila svoj kalkulatorski načrt, tudi izpolnila in zapolnila svoje življenje. Da je samo ta otrok tisto, kar manjka, da bo tvoje življenje popolno, saj si si vendar tako zadala že čisto na začetku. In če ga ne boš imela, pravzaprav ne boš žalostna zato, ker tega otroka ne bo, pač pa samo zato, ker boš sama sebe imela za nesposobno izpolniti zadano nalogo. Misijo. Projekt. Razmisli, ali tvoje življenje morda ni res samo to. Projekt, ki ga izpolnjuješ. Razmisli, ali nisi tudi ti samo del te igre in ali morda ne živiš življenja, ki sploh ni tvoje, pač pa v njem igraš samo vlogo, ki si si jo sama nekoč zamisila.

Malo grobo povedano, vem. Ampak če imam prav, je to edini način, da se zdramiš in začneš živeti življenje, kakršnega si zares želiš. K temu, da imam prav, me napeljuje tudi tvoja navedba, da sta tvoja starša proti temu, da bi ti imela še enega otroka, saj varstvo potem odpade. Starša sta lahko kvečjemu proti temu, da bi varovala otroka, nikakor pa ne bi smela “biti proti temu, da bi vidva imela še enega otroka” oz. bi jima ti morala v trenutku, ko sta to rekla, postaviti jasne meje, kje se njune pravice končajo. Imeti ali ne imeti še enega otroka je zadeva tebe in tvojega moža. To, da dopuščaš, da starša izražata negativno mnenje o tvojem morebitnem še enem otroku, mi da misliti, da si jima tudi prej, ko si bila samska, dopuščala, da ti dirigirajo tvoje življenje. Ali se nisi morda poročila s tistim, ki sta ga starša sprejela, imela toliko otrok, kot sta dovolila starša, študirala tisto, kar je ustrezalo tudi njima ipd. Ali torej morda živiš življenje, ki so ti ga pravzaprav drugi izbrali oz. s katerim bi zadovoljila želje drugih ljudi? Razmisli.

ivje vsaka čast za te besede”življenje ni plan je le ena pot ki jo prehodimo”jaz bom pa samo dodal da je na tej poti treba tudi večkrat kaj preskočiti.
Amicija iz člankov sklepam da si izobražena,da pa razmišljaš v tej smeri da bi si mož lahko našo drugo že prej zaradi tega otroka,ali pa zdaj saj je vseenose mi zdi lahkomiselno.V tem primeru nekaj ne štima z vama,da bi se zaradi tega razšla.lepo mu razloži kako in kaj,kaj si želiš pa če je pravi moški,ki spoštuje svojo ženo bo to razumel. Pa brez zamere!

To, da si zamišlja, da jo mož lahko pusti zato, ker z njim ni imela treh otrok, kot mu je to obljubila na začetku, je po moje tudi posledica tega, da je njeno celotno življenje kalkulacija in plan. Da je partner vpleten v to življenje kot nekdo, ki tudi izpolnjuje svoj del naloge in ki ji vedno lahko oporeka, da svojega dela ni izpeljala. Vse je nekako površinsko, brez pravih, močnih čustev, brez resnične navezanosti in ljubezni. Zato se ji tudi zdi čisto verjetno in celo naravno, da bi jo mož lahko zapustil samo zato, ker ni imela z njim treh otrok. Zaradi nepopolnosti izvedbe zadanega plana.

Močno upam, da se motim. Zares. Če pa imam le prav, je skrajni čas za pogovor z dobrim psihologom, ki bo odkril, kdo pravzaprav spi v tebi ves ta čas. In ti bo pomagal, da boš videla, kdo si in kaj si pravzaprav zares želiš. Verjamem, da tega sedaj sploh ne veš.

ne mešaj jabolk in hrušk. Eno so OSEBNI cilji, na katere vplivaš edino ti sam. Otrok pa je pač stvar OBEH partnerjev. Otrok zame ni “osebni cilj” oz. je to le v strogem odnosu do drugega, se pravi partnerja in tu ne moreš mimo njegovih želja. In če eden partner za otroka ni, je odgovor NE. Ne moreš nekega živega bitja nekomu vsilit, medtem ko je zasledovanje ciljev v karieri ali hobijih popolnoma osebna stvar, ki se tiče le tebe same in za katere se samo ti odgovorna.
Za spočetje otroka pa potrebuješ tisti spermij in če ga tip da, ima pravico biti sam odločen, da to hoče. Sicer pa dobiš očete po sili, ki se potem za potomce ne brigajo – nastrada pa itak froc, samo zato ker se ženska ni mogla upret svojim nagonom.

Primerjati osebne cilje in spravljanje otrok na svet je čisto mimo, ker gre za dve popolnoma različni stvari. Kariera je tvoja stvar, otrok pa stvar obeh -sploh ne morem dojet, da enim to ni jasno oz.celo samoumevno.

No, saj si sama povedala – ko bo želja SKUPNA, ker otrok je skupna stvar in si ga morata OBA želet.

Dober dan,

zanimiva (in nadvse kulturna) razprava se je razvila in vsem hvala za mnenja.

Mislim, da niste nič grobi tisti, ki se vam zdi, da nekako ne živim svojega življenja, ker imam prav ta občutek včasih tudi jaz. Glede otrok, ki jih že imam, moža in stroke nimam nobenih obžalovanj, tudi najgloblje v sebi v vsakem trenutku najdem zadovoljstvo s temi odločitvami. Sem pa bolj racionalen kot čustven tip in imam težave z izražanjem želja. Ja, zalotim se, da naredim nekaj tako, kot vem, da si želi mož ali kot vem, da odobravajo starši. Samo po drugi strani se mi zdi pa trapasto, da bi nekaj naredila izključno zato, da bi se uprla drugim, še posebej, ker sem zadovoljna s tem, kar sem dosegla, z možem, otroci. Nenazadnje vsi sprejemajo kompromise v življenju.

Glede še enega otroka bom počakala, to je jasno, ampak v nekem trenutku bom morala reči bobu bob in si priznati, da ne gre več za čakanje, ampak za odločitev, da še enega otroka ne bo. Časa imam še kakšna 3 leta, mogoče 5.

xxy, glede mojih staršev pa nisem rekla, da so proti še enemu otroku, ker se v moje življenje direktno ne vmešavata, samo precej jasno sta dala vedeti, da varstva (za vse 3) v takem primeru ne bo. In ne, nisem se poročila tako, kot sta si onadva predstavljala, pravzaprav sploh ne vem, kako sta si predstavljala, ampak glede na to, kako zelo drugačen je moj mož od njiju, si takega zeta gotovo nista predstavljala.

Dobre smernice za razmišljanje ste mi dali, zlasti ivje in xxy, hvala.

LP
Amicija

Amicija, koliko pa sta stara prva dva otroka? Ali sta res še tako majhna, da jih morata varovati tvoja starša? Glede na to, da sta tako jasno dala vedeti, da morebiten še en otrok ne bo deležen njunega varstva, se postavlja vprašanje, ali sploh z veseljem varujeta prva dva otroka ali pa mogoče občutita varovanje kot vsiljeno z vaše strani. Kot breme, ki bi se ga rada čimprej znebila. Vem, da velikokrat sami stari starši predlagajo, da bi oni varovali vnuke, vendar verjemi, da velikokrat zato, ker to nekako občutijo kot svojo dolžnost. Seveda imajo radi svoje vnuke, hkrati pa jih varovanje obremenjuje bolj kot si to upajo priznati (celo sami sebi). Zato bi v tem primeru ti kot njihova hči morala videti, da jim to predstavlja veliko breme. Posebej sedaj, ko so tako reagirali na morebitnega tretjega otroka. Razmislite o vrtčevskem varstvu, tudi če se stara starša s tem navidezno ne strinjata. In ne glede na to, ali se boste odločili za še enega otroka ali ne.

“Ja, zalotim se, da naredim nekaj tako, kot vem, da si želi mož ali kot vem, da odobravajo starši. Samo po drugi strani se mi zdi pa trapasto, da bi nekaj naredila izključno zato, da bi se uprla drugim,”

Ne gre za to, da bi nekaj naredila samo zato, da bi se uprla drugim. Pomembno je vedeti, kaj si sami želimo in kaj sami hočemo narediti iz sebe ne glede na mnenje drugih. Če to vemo in se tudi prilagajamo drugim, ni nič narobe. Seveda je prilagajanje nujno v neki družbi, kjer več ljudi sobiva. Problem nastane, če že vse življenje sledimo željam drugih tako močno, da niti ne vemo, kaj si v resnici sami želimo. Takrat želje drugih postanejo naše lastne in ko drugim ustrežemo, imamo občutek, da je bila to tudi naša želja. Čeprav ni. Nekoč pozneje se morda izkaže, da smo svoje želje tako zelo zatrli in smo igrali vlogo pridne žene, gospodinje, matere, karieristke…samo zato, ker so nam od zunaj narekovali, da tako mora biti. In smo nekje daleč nazaj pravzaprav izgubili sami sebe, tako da sedaj sploh ne vemo, kdo in kaj smo, kaj želimo, kaj je naša lastna volja, kaj pa delamo samo zato, da zadovoljimo druge: da zadostimo mnenju drugih o nas samih. Nočemo razočarati drugih in se zato nekje na naši življenjski poti odrečemo sami sebi. Še vedno sem mnenja, da pri tebi sploh ne gre za to, ali imeti še enega otroka ali ne, pač pa verjetno veliko bolj za to, ali zadostiti zahtevam drugih ljudi ter svoji predstavi o tem, kakšno bi moralo izgledati “popolno življenje”. Bojiš se, da bi ti kdaj kasneje bilo žal, da nisi izpolnila v celoti tega, kar si si zadala že zdavnaj. In da si zato nekako “nepopolna” in v nekem smislu nevredna svojega partnerja, ki pa svoj del zaobljube očitno zadovoljivo izpolnjuje.

Draga Amicija, če prave želje po otroku ni, je ni in pika. Sama praviš, da si tudi prvih dveh otrok v bistvu nisi nikoli zares zaželela. Pač si jih imela, ker si tako načrtovala. (Jasno pa je, da si jih potem vzljubila in da jih imaš rada, kot bi se tudi s tretjim otrokom zgodilo, če bi se zanj odločila.) Če bi si torej čez nekaj let (ko bi bilo že prepozno) zaželela tretjega otroka, bi to bilo prvič, da bi si otroka zaželela. Zakaj bi se to pravzaprav zgodilo, če se prej nikoli ni? Misliš, da bi bila to res tvoja resnična želja ali pa samo želja po uresničitvi tvojega načrta? Če bi šlo za resnično željo, ki bi te razjedala dan in noč in bi si v resnici krvavo zaželela otroka (PRVIČ V ŽIVLJENJU), lahko to uresničiš tudi pri 40+ letih (mi smo našo dveletnico dobili pri mojih 42 letih). Zakaj pa ne, posebej če bo šlo za nekaj, česar v življenju nikoli nisi občutila. Če pa bo šlo samo za izpolnitev načrta, tega itak ne boš naredila. Ker bo srce govorilo drugače. Kot to govori zdaj. Srečno.

Pozdravljena ponovno, xxy,

Lepo povedano, na srečo ne čisto resnično. Moja starša ne pazita na otroke namesto vrtca, sploh ne, ampak v primerih bolezni, pa kdaj popoldne, pa nekajkrat letno prespita pri njiju. Ampak meni to resnično veliko odtehta. Se pa seveda da tudi brez tega. Kar zadeva željo po otrocih: nisem rekla, da sem se odločila za otroke, ker je bil tak plan in ga je bilo treba uresničiti, povem le, da sem si želela otrok z mojim možem in da sva se v nekem trenutku odločila, da bo to enkrat tedaj. Nisem pa umirala od želje po otroku ravno v tistem trenutku, tako kot npr. umira znanka, ki ji že nekaj let ne uspe zanositi. Pri otrocih je vedno tako, da ni čisto čisto pravi čas glede na okoliščine.

Si me pa glede let malo potolažila (in mi na nek način odgovorila, od kod tvoje prodorno razmišljanje), saj jih imam skoraj 10 manj od tebe.

Na sebi pa bo verjetno treba delati. Sama ali pri kakem strokovnjaku. In potem ugotoviti, kaj bi rada. V tem trenutku je ta želja osredotočena na spanje :))

Srečno tudi tebi.

Amicija, glede na glasne proteste tvojih staršev sem sklepala, da varujeta otroka ves čas. Če gre samo za bolezni in kdaj pa kdaj popoldan, je pa njuna reakcija res čudna. Očitno nista ravno med najbolj vnetimi babicami in dedki, če tako glasno protestirata, čeprav bi morebitnega vnuka pazila samo zelo občasno.:)) Jah, eni so za to, drugi ne. Vendar pa če je problem samo v tem, da ne bi hoteli paziti otroka kdaj pa kdaj tudi popoldan in ob boleznih, medtem ko bi otrok drugače hodil v vrtec, se seveda da tudi brez tega. Le zakaj bi te ta njun odnos tako zelo moril? Verjetno ne zaradi samega varovanja otroka, pač pa zato, ker sta proti.

Ja, glede let nikakor ni panike. Če bo želja, jo lahko uresničiš tudi veliko kasneje, nimaš na voljo samo parih let.:))

In še en plus, če se odločiš za otroka šele čez 10 let.:)) : takrat spanja ne boš več potrebovala toliko kot zdaj. Pomanjkanje spanja je mene najbolj morilo pri prvorojencu, ko sem bila stara 26 let in sem imela potrebo po kakšnih 10 urah spanja na dan.:) Pri 42 sem spala samo še 7 ur ponoči, več ni bilo variante, zdaj pri 44 še kakšnih 6,5 ur. Tako da se zbudim tudi ob sobotah in nedeljah prva (okoli 6.30 po novem, si skuham kavo in čakam, da se zbudi tamala). Evo, če drugega plusa ne najdeš za imeti otroka pri 40, to je gotovo plus.:))))) Lep pozdrav in vesele praznike.