Kako se otroku pozna, če ga starši nikoli ne crkljajo, to je da ga ne vzamejo v naročje in se z njim ne “stiskajo” ali pa je to zelo zelo redko.
Otroku sicer nič ne manjka, živi v dobrih razmerah.

Je kdo, ki mu je kot otroku to manjkalo in zdaj v odrasli dobi čuti ta manjko?

Ni rečeno, da bo tak otrok ravno odrasel v sociopata, ampak v zdravo duševno uravnovešeno osebo gotovo ne bo. Vsak otrok potrebuje toplino, nekaj crkljanja, objem. Tisti starši, ki otroku tega ne nudijo ali mu niso sposobni nuditi, bolje, da ne bi bili starši.
Tak otrok bo odrasel v hladnega, brezčutnega človeka, ki tudi s svojimi lastnimi otroki ne bo znal drugače.

moj mož je bil tak otrok, ki ga niso nikoli crkljali… kako se to kaže zdaj?
v objemu se počuti neprijetno in utesnjeno, ne mara tega… včasih se mi nasloni na ramo ko gledava TV to je pa tudi vse 🙂
Z otroci se sicer crklja, ker pravi da je njemu tega noro manjkalo ko je bil otrok! Njegova mama trdi drugače, da on tega ni maral…

https://www.youtube.com/watch?v=NhPg2tRbV1U

Človeška bližina, crkljanje, pestovanje so nujni za normalen razvoj. Pred leti so to ugotavljali v romunskih sirotnišnicah, kjer so otroke (dojenčke) samo nahranili, ljubkoval jih ni pa nihče.
Vsi po vrsti so bili zaostali v duševnem razvoju, zadeva niti najmanj ni nedolžna.

mene so nekje po rojstvu mlajše sestre “odstavili” od crkljanja. pri treh letih. nekako po tem času nimam več v spominu, da bi me katerikoli od staršev objel, pobožal, polupčkal… za rojstni dan so bili lupčki na lica in to je bilo to.

odraščala sem čustveno zavrto in se po tem, ko sem se odselila od doma v skladu s svojimi potrebami začela dejansko spreminjat. tudi tako, da sem objela in poljubila starše, ko smo se poslavljali, zdaj dosti ljudi, ki so mi blizu pozdravljam z objemom in to mi je nekako čisto naravno.

za partnerja sem našla nekako podobno dušo, ki so jo menda tudi bolj hladno vzgajali in oba imava močno potrebo po telesnih stikih in bližini. tudi otroka vzgajava tako, da se ogromno žulimo in cartamo, mali to prav paše.

ne samo to. po drugi svetovni vojni so po sirotišnicah v evropi ugotavljali, da imajo otroci, ki jih nihče ne carta dosti višjo umrljivost in so prav razvili metodologijo (jasno, da v nemčiji), da so ugotovili, koliko “enot cartanja” en dojenček rabi

Zagotovo ni zdravo.
Upam,da ga pocrklja kdo drug

Mene so objemali, ujčkali, cerkljali in ljubčkali, skratka tu nisem imela nobenega pomanjkanja.

Moja starša se pa med seboj nista dotikala, kaj šele, da bi se objela ali poljubila! Mislim, da nikdar nisem videla starša, da bi se poljubila!
Danes se sicer vsega zavedam in vse mi je jasno, a nekje zadaj v podzavesti nosim občutek, da se za moža in ženo ne spodobi, da se objameta in poljubita.
Sem odprta oseba, sproščena, mi ni problem kogarkoli objeti, tudi zmožem se pred otroki in v javnosti objameva in poljubiva, otroke oba “mečkava”, a je zadaj vseeno še vedno nek občutek, da se tega ne dela, da mož in žena se ne objemata… vzorec od doma… hudičeva stvar… pazite, kakšne vzorce postavljate svojim otrokom!

To so čustveni zanemarjani otroci. Pogosto je ta hladnost povezana tudi z nezainteresiranostjo za otroka v smislu, kako se počuti, kaj razmišlja, vse je usmerjeno bolj v dosežke in ocene. Če je otrok priden, uspešen, odličen v šoli, so starši ponosni nanj in to je vse čustvo, ki ga dobi od staršev.
Kot odrasel potem svojo vrednost ocenjuje po tem, misli, da ga imajo ljudje radi le, če je dober, priden, uspešen … nima potrebne samozavesti, ne prepozna vzorcev ljubezni in neljubezni, težko mu je v partnerski zvezi, ker nima prave paradigme, ne zna prepoznati, komu je simpatičen, kdo pa je samo vljuden do njega. Nima dobre samopodobe, vedno se mu zdi, da je preslab, tako v poklicu kot zasebno. Zelo težko se postavi zase.

Enkrat je bila javna tribuna o tem, mogoče jo najdeš z iskalnikom. Jaz sem šele na stara leta ugotovila, kaj je narobe z mano. To čustveno zanemarjenost je težko prepoznati, če otrok sicer odrašča v urejenih razmerah ob formalno skrbnih starših (hodijo v šolo, vozijo ga na dejavnosti in dopust, je primerno hranjen, čist, oblečen … skratka, na zunaj mu nič ne manjka).

tako nekak je to tudi zgledalo pri meni in je potrebno vložit ogromno truda, da sem se spremenila.
in šele zdaj, pri 45 sem končno nekje tam, da lahko rečem, da sem zadovoljna z življenjem, z odnosi, ki jih imam, sama s sabo. ni prišlo to samo po sebi, sem rabila strokovno pomoč in sem vesela, da je bila na voljo ob pravem času

Človeka gane že živalski prizor potrebe bližine…

Neglede na to, ali ste bili deležni crkljanja kot otroci: znotraj vas je impulz, kako z drugim deliti bližino na način, ki je ljub tudi vam. Pokažite ga, naj vam ne bo nerodno. Ko ga prejmete, izrazite, da je dobrodošel.

In ko najdeš ljudi, pri katerih si ga deležen, postaneš odprt za sprejemanje. Takrat pride naslednja faza in na svoji poti začneš srečevati take, ki ga potrebujejo. Trši “kalibri” kot so, bolj ga pogrešajo v sebi. Topel in iskren objem vedno napolni oba, ki sta v njem udeležena.

Takšni odrastejo v psihiče, takih pa jih je v Sloveniji ogromno. Arogantni, brez čustev, brez topline, brez sočutja do sočloveka, samo hladni skos, bljakkkkk

Včasih razmišljam o tem, kako so otroci odraščali nekoč. Ponavadi je bilo pri hiši en kup otrok, eden za drugim. Revščina, pomanjkanje, lakota, prostorska stiska. Matere so bile izčrpane, živčne, pogosto so otroke pretepale, očetje še bolj, nihče jih ni crkljal. Morda jih je pocrkljala edino kakšna stara mama.
Kako so ti otroci zrasli? V kakšne osebe?

Povsod pa tudi ni bila revščina. Kolikor jaz gledam stare družinske fotografije (ženske še v dolgih oblekah, moški z ogromnimi brki :)) imajo zelo pogosto otroke po rokah. Verjetno je šlo na kmetih malo bolj na trdo, ampak majhne otroke so crkljali – če ne drugi, pa stari starši ali starejši sorojenci.
Je pa res, da so prej odrasli kot zdaj, prej so bili samostojni in prej so jih “odstavili” od crkljanja.

Morda v zavistne pijance?

Seveda je pretirano crkljanje vse prej kot koristno…

No, v hladne starše malo starejše generacije, kaj pa drugega.
Mene je crkljala stara mama. Pa ne pretirano. Pomembno je bilo tudi to, da si je vzela čas zame in se ukvarjala z mano.
Verjetno mi je podelila tudi kako po zadnji plati, če res ni šlo drugače, ampak tega se ne spomnim.
Spominov na starše do nekega 6., 7. leta sploh nimam, mogoče kaka posamezna epizoda, medtem ko ti o stari mami in njenih prijateljicah, pa o najinih dogodivščinah lahko napletem cele zgodbe.

Imam dva. En se skoz vlači po meni. Drug star 5 let sedaj pa odriva vsak poskus objema, ckrljanja. On vsak nedolžen objem obrne v ravsanje (za hec ne za res). Še v vrtcu, ko ga objamem za adijo me prime in me hoče kar podret na tla, da se vsako jutro kregava okoli tega objema. Res sem žalostna :(. Tudi doma mu rečem, naj se umiri pa da bi se rada malo pcrkljala z njim pa nič. Isti odnos ima z očetom.
Mirno se crklja edino zvečer v postelji (ker hodi sam spat je to zelo redko) in pa zvečer pred tv, kar pa je samo med vikendi.
Kot da se izogiba telesne bližine. Sicer sem jaz ista. Dotik “prenesem” samo od moža in otrok. Nahujše mi je za praznike, ki vsebujejo čestitanje in poljubljanje in objemanje. Ne hvala!

Niso bistveni samo objemi in crkljanje. Mogoče je v taki fazi, ne vsiljuj se mu, da ne boš dosegla obratnega efekta, da mu bodo dotiki zoprni. Pomembna je tudi čustvena naklonjenost, iskreno zanimanje za otroka, toplina, da ga poslušaš, ko ti kaj razlaga, da čuti, da ima vlogo v tvojem življenju in življenju očeta, da je pomemben. Pa si dajta petko ob slovesu, tudi to je telesni stik.

Tvojemu drugemu fantu je samo nerodno kazati nežnosti v javnosti. Pri čemer lahko na trenutke s svojim “Res sem žalostna.” narediš več škode kot koristi. Saj tudi ti sama pišeš, da dotike preseneseš samo v dokočenih okoliščinah in od določenih ljudi. Zato bi bilo, po mojem mnenju, treba takšne lastnosti upoštevati.

Bistveno pa je, da posledično ni prikrajšan za toliko bližine, kolikor jo potrebuje in želi.

Otrok ponavadi začne iskati neko pozornost, ponavadi z nagajanjem. Z malce opazovanja vidiš, da tem otrokom nekaj manjka, nimajo tistega občutka varnosti, velikokrat so zelo zaščitniški sami do sebe, ker čutijo, da se morajo sami braniti in poskrbeti zase. Tudi jih ne vidiš, da bi crkljali medvedka. Nekateri poskus objema zavračajo, nekateri so najprej presenečeni nad tem, da jih je nekdo objel oziroma vzel v naročje, potem pa se tako privijejo k tebi, kot da bi hoteli v objemu ostati za vedno in uživati vsak trenutek, ki je v njihovem življenju redkost. Tako v otroštvu. Kako se to pokaže v odrasli dobi, pa so že opisali.

Si se kdaj kaj poskusila pogovorit z njim, kako se on počuti glede tega?
Pa v vrtcu bi mu lahko bil kdo rekel, da objemanje je za dojenčke in se hoče pokazat kot “že velik”. Tudi takšne se dogajajo.

Odlična stran na to temo https://drjonicewebb.com/

To pusti na otroku in kasneje odraslemu hude posledice. Vpliva na socializacijo, empatijo in navezovanje na druge, zaupanje… namreč otroci, ki so bili zanemarjeni čustveno in fizično, imajo zelo nizko vsebnost določenih hormonov, ki so odgovorni za zgoraj omenjene lastnosti. Prav tako imajo povišano vrednost kortizola – hormon stresa… kot odrasli razmišljajo na način, kdo pa rabi božanje in sočustvovanje. Jaz sem uspešno preživel brez tega in mi danes nič ne manjka… sposobni pa so krutega odpuščanja ljudi, grobih zavrnitev, brezobzirnost do čudtev drugoh… v bistvu so jim.ful v napoto…

Vendar moramo vzeti v zakup tudi, da obstajajo tudi osebe na spektru avtistične motnje, kjer dejansko ne prenesejo dotika. Vendar gre seveda za motnjo. Ima pa svoje posledice in stanja.

Evo mene, jaz sem taka. Nikoli me starši niso crkljali. Oče sploh nikoli, mama izredno redko, nikoli mi niti eden od njiju ni rekel rad te imem. Danes sem stara 40, imam 2 oroka, sem izpadla super glede na vse kar je bilo v otroštvu. Vseeno pa sem svoja dva otroka od prvega dne fuul crkljala, vsak dan jima povem, da ju imam rada…… drugače je z možem, prenesem crklanje do ene mere, kar je preveč me začne motiti, mi gre na živce. Ne maram, da se me tišči medtem ko spim, ne maram, da me v nedogled boža ali se me dotika cel božji dan…….. ja so posledice.

Čustvena zanemarjenost pusti posledice na otrocih . Sploh mali otroci se mi zdi da hrepenijo po bližini staršev in drugih sorodnikov.
Kot otroka sta me oba starša zelo crkljala, da o očetovi družini ne govorim, sploh nona in tete to so me razmazili do konca.
Medtem ko babica po materini strani ni bila taka. Bila je zelo zadržana. Jaz sem ji dala poljub na lice in to je bilo to.Ni pa nikoli nikogar objemala, ni marala preveč fizičnega kontakta in tudi kadar sem jo jaz objela in se stisnila k njej (se zdaj mi je v glavi ostal vonj njenega parfuma) je hitro pokomentirala da naj se umirim in lepo vedem.
Kot otroku mi je bila ta njena hladnost čudna ampak se nisem preveč sikirala ker je bila do vseh taka