Kako se prebujate?
Ali kako zjutraj vstajate?
Ste brzinski, kot mik mik..da je v minutki vse opravljeno,…al ste bolj počasne sorte..da se začne odtajat kri in požene motor..
Jaz se lahko prebudim, ne morem pa imet odprtih oči, ne morem ven iz toplih rjuh, do zadnje sekunde se prepričujem, da še ni cajt za gas…ko pa sem enkrat “zunaj”…sledi svetlobna hitrost oblačenja, fruštik ponavadi odpade (ni cajta), pogled v ogledalo, če so oči še na svojem mestu in zvizz v avto, pa na šiht…
Kako se pa vi kaj zjutraj kregate sami s seboj? No, med delovnim tednom? Sobote in nedelje, oz. prosti dnevi niso problem…
Sem bolj jutranji človek in nimam problemov. Včasih, če imajo otroci ponoči “ibunge” je bolj težko, če ne sem pa ena tistih, ki bi rada delala od 6.00 do 14.00. Da bi imela kaj od dneva. Sicer pa tudi pri meni fruštik odpade. So pa pri meni bolj problem sobote in nedelje, ko bi spala do 8 ali 9, pa otroci niso za to. Moje očke pa so težke in glava prazna.
Kako se jaz zjutraj prebujam je vse odvisno od tega, kako ponoči spim…Recimo danes ponoči je imel moj možek akrobacije…in sem se ves čas na njegov račun zbujala… Jebenti sem bla jezna. Včasih pa spiva kot dva polhka in sem zjutraj full dobre volje, zbudim se naspana, ves čas se smejim…bla, bla, bla…zdaj pa že nakladam….Ej, najbolj mi pa gre na živce, ko vstaneta tast in tašča pred nama in potem na ves glas radio navijeta, da mene kar pokonci vrže….
hmm – vstati ali ne vstati,
to je pri nas v Butalah
glavno vprašanje-jaaap
mamo srčno radi svojo posteljco
in bi včasih rabli kakšen SIP Šempeter:)))
Pokorno javljam Janiju da še nismo prišili žepa v posteljo;-)
ampak veš to je spet tudi dobro, ker se pol v miru pocrkljamo, prevermo če še dihamo in se temu ustrezno tudi zahvalmo ker smo se zbudili -tko
pol pa se pačasi skobacamo in gerdo gledamo dokler ne zlijemo vase šafle kafeta((::)))) Potem šele v kopalnici prevermo če smo se res prebudili.
….kva smo mi klever ne da
edin ku nam manjka včasih je kofeček od mucice al pa od niobice
k mata bojda ta najbolš kafe… mi radi mamo ta narboli
S.O.S.
Ja z mano je pa tako….
Budilko imam na okenski polici, daaaaaaaaaleč stran od postelje, tako da ko zvoni, skočim kot nor tja, da jo čimprej ugasnem, da se tamali ne zbudi.
To je edini način, da sam sebe fizično odstranim iz postelje in vstanem, kar je spet edini način, da ne zaspim dalje.
Sem tipični večerni človek.
Zjutraj ne vem za nič, izgledam grozno, in se smilim sam sebi.
Edina dobra plat jutra je vožnja v službo.
Dobro da imam do nje 35 km…in se v tem času zbudim. Vožnja me pomirja in sprošča, v njej uživam in se “osvobajam”. Če je še kaka dobra muzika zraven pa sploh. Ne bi prenesel, da bi hodil delat nekam….5 minut stran.