Mojemu prvemu mačku, na katerega sem zelo navezana, se žal življenjska pot počasi zaključuje. Ima raka, ki se bo sčasoma razširil. Dva dni nazaj sem ga že skoraj izgubila. V bistvu sem bila prepričana, da ga bo treba uspavati. Bil je ves apatičen, ni ne jedel ne pil, skril se je pod posteljo in komajda dvignil glavo. Jaz sem bila čisto preč. Naju je morala soseda peljati, ker nisem bila zmožna za volan. Za to ji bom večno hvaležna. No, na srečo takrat še ni bil čas za slovo. Je imel “le” hudo okužbo, ki jo že zdravimo in je spet tak maček, kot je bil. A mene je ta dogodek zelo pretresel in prizadel. Nisem si mislila, da me bo tako zelo ganilo, ko se bo treba posloviti. Nič nisem jedla, saj nisem imela apetita, nisem mogla spati, stalno sem jokala. Je imel veterinar po mojem z mano več dela kot pa z mačkom. Še danes si nisem povsem opomogla, čeprav je maček že ok.

Se pa bojim, kaj bo, ko bo res čas za slovo, kar se žal lahko zgodi dokaj kmalu. Kar na jok mi gre, ko to pišem … 😭

Ne moreš se. Jaz sem mislila da sem se. No se nisem. Cartaj ga dokler je še tu. In to je to. Pa poslovi se od njega če bo trpel. Sebično je ohranjati jih pri trpljenju.

Sem doživela. Še danes ga pogrešam.

Ne moreš se pripraviti na nobeno izgubo družinskega člana. Vedno boli.

Sčasoma bolečina le  izgubi ostrino.  In si se sposoben brez solz v očeh spomniti njegovih fint in vragolij.

Cartkaj ga, daj mu vedeti, da  ti veliko pomeni in obema vama bo lažje.

Ne mores se pripraviti. Kot so ti napisali, cimvec casa prezivi z njim, igrajta se, bozaj ga, vzemi ga v narocje, ce mu je to vsec. Ne vem, ali ga boste peljali k veterinarju ali bo umrl doma, zato bi za vsak slucaj omenila, da se ob smrti polulajo, ker se misice sprostijo. Tako da je dobro pod njegovo lezisce dati nekaj nepremocljivega, cez pa blazino ali odejo, ki jo kasneje odvrzete. Proti koncu jih tudi vedno bolj zebe in iscejo vir toplote. Vcasih so tudi zmedeni. En nas muc se je ulegel kar v svoje stranisce. Na sreco je bilo ocisceno.

Joj en maček gor ali dol. Kakšna drama , zaradi enega mačka.

Težko se navsdiš,sevedno razmišljam o umrlem mucku in pogledam kak posnetek.Dve leti sem bila brez mavke, potem sem šla po drugo.Mi fajn zdaj,malo lažje.

imaš vsaj ta čas, veš da gre.. jaz pa nisem vedela in me je še tok počakala, da sem domov prišla, potem pa odšla.. ja, težek je občutek, ko mrtvo telesce držiš v rokah in jo skušaš obudit, solze pa tečejo.. še sedaj je z mano v mislih.. ostane.

Tudi mene čaka tako slovo. Ne vem in si ne predstavljam kako ga bom prenesla. Muc ja z mano 19 let, zaenkrat še kar dobro, je in pije, se carta… a peša, leta so naredila svoje. Bodite močni.

Mi smo na istem s psom. Imamo max par mesecev (manj kot 3). Nardimo vse, da mu je dobro, malo ga razvajmo ala za sprehod se potrudimo na lokacijo, ki mu je všeč, malo priboljskov več (če se bo malo zredil ne bo vplivalo na nič, ker ga dolgoročno ne bo), malo smo tolerantni, ker ima zaradi zdravil določene težave, damo mu dovolj časa za počitek, kupili smo mu novo dodatno ležišče da ga ima zdaj v vsakem prostoru ne le v dnevni, spalnici in na hodniku. Malo več mu dovolimo v smislu, da če rine v tuš poleg mene  ga stuširam ko jaz končam, če koplje na cvetlični gredi mu dovolim in ga potem očistim, če pije vodo iz ribnika ali mlake mu dovolim,… Natančno ga opazujemo da bomo videli ko gre na slabše in v dogovorom prej prekinili in ne čakali da podaljšamo še teden dni ob nekem nezmožnosti gibanja. Rekli smo, da se hranjenja po cevki ipd ne bomo šli. Ne ker ne bi želeli, ampak ker nima smisla. Če bi vedeli, da bo to en mesec in bo potem 3 leta še ok bi se šli za par dni pa ni vredno trpljenja.

Vseeno pa me nekje globoko grabi panika. Ni človek, mi bo pa hudo in ga bomo pogrešali, vsaj na sprehodih.

Tako bodo na tvoji pogrebščini peli…..če bo sploh kdo tam.

Mi smo imeli psičko, dočakala je 12 let, kar za bernskega planšarja ni malo. Vseeno je bilo grozno, ko nam je nekega jutra umrla. Mlajša hči je to zelo težko sprejela. Rekla sem ji:” Kakšna sreča, da smo jo vzeli prav mi. Bili sta super tandem, skupaj sta odraščali. Ničesar si ne moreš očitati, rada si jo imela brezpogojno, ona pa tebe še bolj. Ena drugi sta polepšali sleherni dan, bila je srečna in zadovoljna psička in takšno jo ohrani v spominu. Nudili smo jo dober dom. Kako sem srečna, da je dobila ravno tebe za lastnico! “

Umiral je tri dni. Enako kot človek. Nezavest, hropenje, spustil je vodo in bil je vse bolj hladen. Pokrila sem ga. Povedala sem mu par lepih stavkov in z nasmehom na gobčku je po mojem odhodu odšel.

Pripraviti se ne moreš, neizogibno je hudo izgubiti prijazno dušo, ki je ob tebi vrsto let, vsak dan in te ima rada.
Objemi, dokler čuti objem, vse povej, za vse se zahvali in dovoli oditi.

Žal imajo naše živali kratko življenjsko dobo, če zbolijo pa še krajšo. Zelo pomembno je, da ga ko se slabo počuti in preneha jesti takoj peljete na pregled k veterinarju, kot ste to naredili sedaj pa mu bo pomagal dokler bo šlo. Ko bo vet. ocenil, da se mu ne da več pomagati, da se samo še muči, pa ga morate peljati na evtanazijo, da mu skrajšajo muke. Sem mislila, da mi bo naslednjič kaj lažje a je vsakič zelo, zelo težko. Vsakokrat je enako težko, meni je edina tolažba, da imamo za živali vsaj možnost evtanazije, da se ne muči dlje, kot bi se brez te možnosti. Za vse moje živali skrbim odgovorno, maksimalno skrbno, tudi z najkvalitetnejšo hrano in ljubeče, kot, da bi bil vsak dan z njimi naš zadnji skupni dan. Ker vem, da maksimalno skrbim zanje je slovo vsaj toliko lažje, da nimam nobene slabe vesti. In vsako žival, ki nam je umrla imamo v najlepšem spominu, spomini so lepi.

Imamo mačke in staro psičko, letos bo, če bo, dopolnila 18.let. Vsak dan, ko je še z nami, ješča, brez bolečin, z iskrico veselja v očkah in z zahtevami po non-stop cartanju, kot mali kužek, sprejemamo, kot neprecenljivo darilo.

Ker verjamem v življenje po smrti mi je malo lažje, ker vem, da bomo nekoč zopet skupaj, tam na drugi strani.

Pri živalih se na hitro vse odvije, v par dneh. Mački so mojstri skrivanja bolečine, pokažejo šele ko je zelo hudo. Našemu se je v soboto hudo poslabšalo, veterinarji so delali dopoldne,  počakali smo do nedelje ko je postalo tako hudo da pokličem dežurnega. Evranaziral ga je ker je imel odpoved ledvic. Ampak ker je bil tako ubogi, jokal celo jutro , mi je po svoje odleglo. Vsaj mučil se ni več, ker smo vsi zelo trpeli. Naredili smo vse kar smo lahko,nismo pa bogovi. In smrti ne moreš premagati .

PUSTITE, da živali odidejo brez bolečin, ne jih matrat zaradi svoje sebičnosti, ker bo potem vam hudo, ker jih ne bo več. Veliko zapuščenih muck in psov je v zavetišču, ki čakajo dobre ljudi.

Nismo vsi ljudje isti, eni se bodo temu smejali, eni bodo čez nekaj dni preboleli… Moj maček je bil čudovit, ni kazal nobenih znakov bolezni. Kar naenkrat en dan ni mogel več jest, samo ležal je na travi. Naslednji dan k veterinarju, sem ga pustil zaradi testov, nakar čez eno uro in pol pokliče veterinarka. Pridem tja, on v takšni prozorni škatli, priključen na kisik. Ni me več videl. Naštela je kar nekaj težav, ledvice skoraj odpovedale, gnoj so mu izčrpali iz trebuha… Potrebno se je bilo odločit… Ne morem opisat kako mi je bilo, ko ga je uspavala. Kar nekaj dni sploh nisem funkcioniral, bil sem kot zombi. Pokopal sem ga pod škarpo blizu hiše. Počasi bo 4 leta od tega in še vedno se ga spominjam vsak dan, ni veliko bolje kot tiste prve dni. Sanjam pogosto, kako se vesel igra… Takrat sem rekel in še vedno rečem… to je moja rak rana, ki me bo spravila v grob. Še danes ne morem verjet, da ga več ni.

PUSTITE, da živali odidejo brez bolečin, ne jih matrat zaradi svoje sebičnosti, ker bo potem vam hudo, ker jih ne bo več. Veliko zapuščenih muck in psov je v zavetišču, ki čakajo dobre ljudi.

No, no, no, kdo je tu sebicen. Zivalca je in je zadovoljna s svojimi ljudmi, kljub tegobam visoke staosti. Ti bi jih pa takoj, ko niso vec v optimalnem stanju dala ubit in hitro po drugega. Nekaj je zelo hudo narobe s tem tvojim scenarijem. Upam, da ne namerava istega s svojimi svojci, ko bo zakon sprejet.

Imamo psičko staro 13 let in mačka, ki jih ima blizu 15. Zelo ju imamo radi in mi je že vnaprej težko, ko bosta poginila. Vsako jutro nas razveselita, hvaležna sta za vsak priboljšek.

Kdor ne mara živali in ne mara rož, ni dober človek.

Ko ju ne bo več, bo težo, kako se pripraviti, pa ne znam povedati.

Draga avtorica, 100 % vas razumem, smo dali skozi. Žal nobena tolažba ne ublaži bolečine ob izgubi te čiste in brezpogojne ljubezni.

Zame je razumljivo zakaj vam je ob smrti živali težko kot ob izgubi ljudi in nekateri tega nikoli ne prebolite. Logično mi je, da jih imate za družinske člane.

Zato se še toliko bolj vprašam, zakaj mi ljudje v 21.stoletju dopuščamo, da se z živalmi ravna kot se ravna?

Svetlana Makarovič je lepo povedala, živali ne rabijo toliko ljubezen, kot rabijo spoštovanje.

Vi ste lepo uporabili za svoje živali izraz družinski člani. Zdaj pa pomislite na primitiven in nespoštljiv izraz “hišni ljubljenček”.

Da ne govorimo o vseh primitivnih izrazih, kot so; breja, skotila, poginila, živalskemu truplu pa celo rečejo crkovina. Če bi jaz uporabljal te izraze za ljudi bi se me preteplo.

A vidite kako se primitivni ljudje pritožujejo, če vlada želi poostriti nadzor nad živalmi.

Pomisliti na vse neumneže in neetične ljudi, ki mislijo, da so živali darilo za otroka.

In za konec naj napišem še to, vsaka žival bi morala imeti svoj dokument in biti v evidenci, da bi lahko država preverila kako je z njo. Vsako rojstvo in smrt živali bi se rabilo javiti in dokumentirati. Ne gre se živali prepuščati kot predmete ljudem, ki jih smatrajo pač za hišne ljubljenčke.

Žal bo 21.stoletje bilo zapisano v zgodovino kot doba barbarstva. Pravice živali bojo eden izmed razlogov zakaj bo tako.

Ti, Wes, zdaj pa moraš vendarle bit pomirjen pa potolažen! Po 4 letih? Moraš bit le še vesel, da sta bila skupaj. Nič več se sekirat! Muc je bil tudi srečen s tabo, to je glavno!

Meni je pa nekaj zanimivo. Ker je odvisno od posameznika, ali boš svojo žival uspaval, ko vidiš da trpi, ali ne, velika večina žival evtanazira, kar je normalno, saj za nekoga, ki ga imaš rad, ne želiš trpljenja.

Kaj se spremeni, ko gre za človeka? Ali ne bi morali ljubljene osebe imeti še raje kot žival? In če ga imaš rad, si zagotovo ne želiš trpljenja zanj, ko ni več pomoči. Pa vendar vas je očitno ogromno, ki ste proti dostojnemu končanju življenja, ko ni več opcij za ozdravitev. Si torej želite, da vaša oseba trpi? Ste sebični in je ne želite pustiti od sebe? Ali ste samo verski fanatiki, pa menite, da se to pri človeku ne spodobi? Kaj točno je na stvari?

Jaz nisem proti. Mislim da je sadistično ljudi mučiti. Da imajo pravico mirno in z dostojanstvom zapustiti ta svet.

Seveda je bil srečen. Nikoli ni živel življenje zapornika. Kadar je hotel, je bil noter, kadar je hotel zunaj, za jest je imel vedno dovolj razne hrane in bil je glavni šerif v enem delu mesta. Dočakal je 12 let.

Jaz vem, da se po mnogočem razlikujem od drugih ljudi, takšen pač sem, ne morem se sprijaznit z izgubo.