Nekaj mesecev že nisem šla ven iz stanovanja. Bila sem bolna, zdaj pa je ostal strah it ven. Ful, ful bi šla ven ampak enostavno ne morem. Zadnjič sem šla ven pa me je soseda tako čudno gledala, da bi se najraje v zemljo pogreznila. Pa sem šla en dan po pošto, pa se spet pojavi kdo, ki me čudno gleda, reče ali vpraša pa nič. Pa so to sosedje s katerimi smo se normalno pogovarjali, ko sem bila zdrava. Človek še zbolet ne sme več, če hoče s kom obdržat stike. Rada bi šla nekam na samo, v kakšno kočo v hribe ali na morju (slovenija), da bi bila sama, lahko hodila mirno ven in si tako do konca opomogla. A ve mogoče kdo za kak tak kraj? Pa da ni preveč drago, pa da je mogoče vštet zajtrk oziroma je v nastanitvi hladilnik.

To se ti samo zdi, ko si po dolgem času šla ven.

ahahaha a se ti zajebavas? boli k* drug folk zate, folku si una sekunda v lajfu potem pa nic vec

tko so meni vsi in tud drugim nekateri si res dajete prevec na znacenju. dojamte da folk zivi svoj lajf

Blagor tebi, ki si lahko bila doma več mesecev in finančno preživela. Saj veš, da v bolezni te ljudje ponavadi zapustijo. Jaz ne maram preveč ljudi, ne sekiraj se, če si izgubila sosede zaradi bolezni.

Je pa tudi res, kot je en napisal, da se tebi samo zdi, da te vsi gledajo, ko greš v trgovino, na pošto. Nikomur ni mar.

Saj zato pa, prej smo se normalno pogovarjali, ko smo se srečali, zdaj pa ne vem, kot da jih bom okužila. Pa ni bilo nič nalezljivega in to tudi vejo. Ena soseda mi je pomagala do frizerja, ostali pa … Tudi sicer bi šla rada nekam na samo – narava ali morje. Kakšna majhna koča v naravi.

Ah, daj no! Ravno o tebi razmišljajo cele dneve in noči, živijo samo zato, da se ukvarjajo s teboj.

Pojdi zdaj čimprej ven, ker bolj boš o tem razmišljala in se skrivala, slabše ti bo na zdravju. Sonček je, veter pa pravi, da zmigajte se, prihaja oslabljena fronta!

Po stopnicah gor in po stopnicah dol, potem okoli hiše naokol, ne vse en dan, ampak le tolk, da človek ni zaspan, kogar srečaš, rečeš dober dan. Pogovor steče al pa ne, življenje teče tud’ ko nihče nič ne reče.

Hey zivjo. Iz katerega kraja si? Morda v varstvo vazems kaksnega kuzka in ga moras peljat ven?
sicer pa pojdi ven. Ne skrbi zunaj je polno turistov in se pomesaj med njimi.  Vse bo ok, kmalu se bos navadila.

Jah, te čist zastopim, …to so blokovski firbci, non stop na preži…lej jo, sosedo, kaj je shujšana, ja kam pa gre, ja, Janez a si vidu sosedo, čist spremenjena…pametovanje in obrekanje …In tak dalje saj veste kako deluje blokovska televizija…, da ne moreš nič brez, da te iz nekega okna, balkona, zaves, kukala vrat…nekdo opazuje …,Verjamem, da želiš intimo, zasebnost, da te “nihče nima kmirk “…kam greš, kdaj greš, kaj neseš, s kom prideš, …Nekateri prav vedo o nas več kot mi sami anede…No, saj na vasi je pa tud podobno…

Ven bi šla

jaz vem.   psihiatrija. tam boš dobila 3 obroke, terapijo in sprehode parkecu.  pa fitnes in telovadnico tudi.   lahko pa začneš za spremembo hodit na terpapije, in začneš delat  neko delo. službo. ja tudi komunistke, feministke brez vez in znanja morajo delat.  idi na morje delat v marjetico. njihovo snago. boš zunaj lepo pometala pa bo.

Očitno si razvila aksioznost oz. strah pred ljudmi. Pomagaš si lahko tako da začneš hodit ven. Tako kot ti je ena napisala – počasi. Najprej do nabiralnika, nato okrog bloka, potem do bližnje trgovine, potem do tržnice,…. Bodi močna in pojdi vsak dan ven iz stanovanja.

Ne se zapirat pred svetom. Če koga srečaš, pozdraviš. Če se hočeš pogovarjat vprašaš kako so. Vaškim opravljivkam poveš da si bila bolna in da nisi na tekočem kaj je novega. Če se nočeš pogovarjat greš dalje. To da te čudno gledajo, je tvoj izkrivljen občutek. Izvira iz strahu. Poleg tega se dostikrat dogaja da ko je nekdo zelo bolan, ljudje ne znajo pristopit k človeku. Tudi oni imajo strahove, mogoče ne vejo kaj bi rekli. Tako da kar pogumno ob srečanjih. Če ne drugega pa kakšno recite o vremenu.

postavi se na noge..uštimaj se in z pokončno glavo in ponosno ven.

Po kovidu sem doživljala podobno. Enostavno mi ni bilo iti za ven. Ni se mi dalo obleči, hoditi, tudi ne komunicirati z ljudmi. Ena taka čudna fobija. Pa mi ni bil problem, kako me kdo vidi, kaj si misli o meni, ampak enostavno mi je bilo odveč, tuje. Ko sem morala v službo, se je to izgubilo.

lejo lahk da si shujsala da mas mal podocnakov . pac te mpogledajo ker si bla bolna in so preseneceni da te spet vidijo. recejo pa nic ker itak nikol ne vemo ce naj kaj vpr. ne vemo a je vljudno kej vpr al bit raj tih. lazje je bit tih da manj zajebes. ampak evo teb pa to ne pase.

pazi da si ne bos razvila fobijo in ostala zavecno v teh obcutkih. nujno moras preko tega. zrihtaj se. in lepo picas ven. sosedi se bojo zacel alej ko prej pogovarjat ce ste se prej. sam ne se zajebat pa si delat zgodbe v glavi.

Se spomnim ko sem šla enkrat na urgenco. Pa pride ena soseda. Direktno do mene. Sedela sem tako da sem videla vhod, informacije in triažo. Soseda se ni ustavila ne pri informacijah ne pri triaži, direktno do mene. Jo uprašam “o kaj pa ti tukaj”? Pa reče, da ima nekaj s črevesjem. In se vsede na drug konec. Kmalu za tem sem šla notri (preden je prišla sem čakala ziher kake 4 ure). Pregledana sem bila hitro, malo več kot 5 min v ambulanti. Potem sem imela infuzijo na hodniku, čisto blizu čakalnice. Niti enkrat nisem slišala, da bi sosedo poklicali. Infuzija mi je tekla okoli 1 uro in pol. Ko sem šla in pri vhodu čakala taxi je spet takoj prišla do mene. No pride moj taxi in grem, vožnja je trajala nekje 10 minut. Ko sem prišla domov sem se samo umila in preoblekla, mogoče vse skupaj 15 minut in že sem slišala sosedo na hodniku. Kot, da je dejansko prišla samo za mano na urgenco. Sploh starejsi kot, da nimajo drugega dela kot opazovati kaj kdo dela, kam kdo gre, kdo pride h komu. Nekateri te pa tudi sprašujejo same bedarije ali imajo celo bedne pripombe in nasvete.

Še nikoli nisem zaznala, da se kaj takega dogaja v mestu. Na vaseh pa veliko. Vsi vtikajo svoj nos v vse. Meni je mesto všeč ravno zato, ker me vsi pustijo pri miru.

Jaz nisem šla ven že 20 let, tako da…