Nikoli v svojem življenju in sem malo čez 40 nisem znala šparat, mogoče zato ne, ker nikoli ni bilo neke potrebe, ampak vseeno, zdaj čez noč, no nekaj mesecev nazaj pa mi je šparanje kapnilo tako rekoč čez noč.
Govorim o šparanju denarja, hrane, oblačil, vsega…

Recept: zelo enostavno, ob vseh teh podražitvah, sem si prišla na jasno, da nas dobesedno drkajo v glavo in da se tako jaz ne grem! Doma po novem pridelam, napravim vse kar se da, to mislim predvsem hrano, tako da enkrat na mesec kupim res le tisto, kar mi doma ne uspe narediti. Torej meso po novem kupujem na kmetih, tam tudi vso zelenjavo, sadje. ceneje je, saj se ne grem neki bio, ki itak nikoli ni bio, odkrila sem kmetijo, ki zase predelajo preveč in mi radi kaj dajo, jaz pa njim stisnem malo nagrade, žepnine in smo vsi zadovoljni. Iz mesa doma naredimo mesne dobrote, salamce, klobase, zrezke …in vse to lepo v skrinjo in je tam za pol leta robe, meso je različno od svinjine, govedine, piščanca, purana, zajca in seveda prva vrsta! kruh že dolgo pečem sama, bela moka LIdl, skoraj zastonj je, polnozrnata v mlin, enako po črno in z vsem stroški vred me moj kruh stane najmanj3x manj ko v štacuni. Šteka mleka na mesec v Lidl, odličen je in najcenejsi. Sokovi naredimo sami, saj na kmetiji dobimo jabolka, maline, brisnice…. naredimo sirupe in jih mešamo z vodo, za sem in tja pa Lidlov jabolčni sok 100{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} cena smešno nizka, pa voda, ki je domača in odlična. Domač vinček za goste, če si ga kdo zaželi, ali kakšen domači likerček.
V trgovini kupujem res samo še malenkosti. zadnjič sem celo skuto delala sama in nato otrokom naredila sadno, notri vmešala marelični kompot in tako so jedli, še jaz, pa sem tako proti domačem mleku;)). Zato na kmetiji le sem in tja vzamem domače mleko.

Oblačila, ne bomo živeli 1000 let, da bomo lahko vse to ponosili kar imamo že zdaj doma. Vsak po 20 parov in več cunj, hlač, majc, čevljev, ma prodajat lahko začnem ane. Torej sem naredila red in vse kar nismo nosili po več let, dala ljudem na kmete, nosijo z veseljem in jaz dobila ozimnico krompirja in take stvari za kompenzacijo in še boljše odnose. vsi smo bili veseli, kajti najhuje mi je, dati nekomu oblačila, ki so skoraj nova in nato ne veš, bo vredu al ne, te bo šinfal ali bo to nosil z veseljem.

Hiša, vlagamo kar je nujno, imamo vse, ni še staro in čas je, da vsaj nekaj let le še uživamo v tem kar imamo, ne pa nenehno nekaj kupovat in delat in metat denar v njo, ni potrebe, za zdaj še ne, torej tudi tukaj veliko prišparamo, le olje za zimo nas je zdajle stalo. Zdaj bo mir do drugega leta.

otroci, imajo toliko igrač, toliko vsega in ko me zdaj nekdo pocuka, rad bi to in ono, pa se pogovorimo ali to res potrebujemo, seveda ne in pač ne kupimo, samo pravilno je treba razložit in tudi otroci dojamejo, da imamo polne riti vsega in prav ničesar več ne nucamo, uživajmo v tem kar imamo in šele takrat lahko, ko ne filaš več sebe , ne doma nenehno z nečim novim.

Vikendi so namenjeni nam, štacun tudi ne pogledamo več, nas ne zanimajo. Le enkrat mesečno in sem ter tja med tednom po kakšen jogurt in tako zadevco.

Dragi moji, meni je uspelo v 3 mesecih na tak način prišparat ogromno, največ pa je naš novi odnos do vsega, nas samih, hrane, oblačil, doma, soljudi … Zdaj znam ceniti kruh, ker ga pečem sama, pri meni hrane ni več po smeteh, zdaj cenimo naš odnos, odnos do drugih, kmetov …odnos do igrač, oblačil, prej je bilo vse kar tako, zdaj vemo zakaj je temu tako. V glavi se nam je zasukalo, zavedamo se vsega. Predno zdaj kaj kupimo, se vprašamo ali res potrebujemo in velikokrat je še vedno, ne, brez veze in ne kupimo.

Če bi vsak mal začel gledat na vse kar kupuje, bi že s tem veliko našparal, kar je pa najbolj važno, ne bi več podpiral te trgovske gigantske podgane, kajti kupna moč bi jim padla in primorani bi bili dati cene na neko normalno raven. Dokler pa bo raja brezglavo kupovala in vikedne raje preživljala tam kot doma ali kje drugje, bo kot je, žal.

p.s. veste koliko je kmetij v vaših okolicah, ki bi z veseljem kaj kompenzirale, prodajale po malo, le stopite do njih, vprašajte če imajo kakšno malenkost, da bi vsak mesec malo prišli do njih, nabrali, mogoče v zameno celo kaj pomagate, dela na kmetiji je vedno veliko, za vas pa bo to prijetno druženje, sploh, če so otroci zraven, naučili se boste ceniti kar dobite, kupite in nato pojeste …

Koliko si dejansko privarcevala v denarju?

Vsi mi kao sparamo in kupujemo poceni in pridelamo in vse mogoce, ampak na koncu v sparovcku se vedno nimamo nic, ker smo vse zapravili.

Bistvo varcevanja je v tem, da ne porabis vsega kar imas! Pa ce kupujes poceni, ne kupujes, pridelas sam ali karkoli pac ze.

Meni pa itak vsak mesec vsaj 5000eur viška hodi. Če še bolj šparam, ne vem kam bom z denarjem.

Ne kupujemo poceni, ne šparamo na način, da bi zdaj kupovala kar že kupim toliko ceneje in posledično slabo hrano ali ostalo. Šparam na način, ker ne kupujem več toliko kot sem včasih, ker zdaj kupimo le kar resnično potrebujemo. Včasih sem šla v trgovino po kruh in prinesla robe za malo morje. Šla v štacuno kar tako in kupila cunje, ki jih sploh nisem rabila. Prišparala sem veliko. Polovico plače vsak mesec sigurno, zdaj je znesek plače relativen. Kajti kolikor imaš plače, dohodka, take so potrebe kajne, torej znesek ni važen! Kupuj le tisto kar res nujno potrebuješ, vse ostalo se znajdi na drugi način, če se znaš in garantirano prišparaš!
Jaz imam denar na kupu, šparovc je vsak mesec poln, ampak to se začne šele talrat, ko ti vglavi klikne in dojameš, da pol stvari sploh ne nucaš in pač ne kupiš.

Meni je prej bistvo varčevanja to, da živimo lepo, imamo vse kar potrebujemo in ob tem še kaj privarčujemo,ampak ne na račun kvalitete hrane, življenja!! Bodisi za hude dni ali kar tako. Tokrat mi uspeva.

Jaz razmisljam drugace:

Cas je denar. Torej, ce nekaj lahko kupim in stane toliko in toliko, kaj se zgodi in potegne za sabo, ce to naredim sama. In seveda v to materislno racunico vkljucim se nekaj custev in dobim rezultat.

Bistvo pa mi je vedno poln sparovcek, da si lahko potem privoscim kaj, kar si samo s placo ne morem. In placa je pac taksna kakrsna je.

Mene pa zanima, koliko ti dejansko ostane časa za otroke, moža in zase, če vse narediš doma (pečeš, delaš klobase, ….). Meni se zdi misel na to, da začnem šparati idealna, vendar ne za ceno ljubezni in prostega časa do drugih družinskih članov in sebe. Treba je znati uravnovesiti eno in drugo Ali ti znaš? Ni dovolj samo denar v šparovcu, doma pa čedalje manj medsebojnih odnosov, spoštovanja in ljubezni.

Super. Tako že nekaj časa razmišljava mi2, nekateri stvari smo že spremenili.
Letos smo začeli peči kruh, delati rezance, sušimo paradižnike in sadje, obleko, ki je nismo oblekli 2 leti, sem odnesla tistim, ki jo bodo z veseljem nosili, glede igrač se popolnoma strinjava s tabo-najboljše pa je itak, ko jih delamo sami,….
Pa sploh ni point v šparanju ampak v preživljanju skupnega časa, v odnosih,…vsi se neznansko zabavamo, ko delamo skupaj in se učimo, ko se nam kaj ponesreči in ko popravljamo in ustvarjamo,….

LP

Brez zamere, ampak če dobiš vse to na kmetiji, boš morala odšteti pa malo več kot malo nagrade in žepnine. To je živo izkoriščanje. Seštej malo, koliko bi za te stvari plačala v trogvini in jim pošteno plačaj. Malo žepnine, pa starih oblek. Lepo te prosim. Luštno je šparati na tujih plečih.

Taki, ki so pripravljeni doma delati klobase in peči kruh, ponavadi v delo vključijo tudi otroke. Pač ne letajo po City parkih – z otroci, ampak z otroci pečejo kolače, kruh in skupaj delajo klobase.

Tudi jaz bi si želela več narediti sama, pa vendar sem vedno nekako v časovni stiski – ob delu in dveh otrocih še študiram.
Pa tudi čiščenju dam prioriteto pred pripravljenjem hrane, tako da večkrat skuham hrenovke na hitro, da je le kopalnica tip – top čista.

Torej klošarji niso tako revni, kot sem mislil.

Torej klošarji niso tako revni, kot sem mislil.[/quote]

seveda ne. Poglej tistega mojstra, ki v City-ju pospravlja vozicke. Na dan zasluzi kakih 30 evrckov.

Enostavno je, če nisi šparala do sedaj!

Oprosti ampak tvoj račun se mi zdi totalna bedarija. Zamisli si povprečnega zaposlenega, ki pride domov ob 17, 18, 19h! In ta naj bi pekel kruh, delal klobase, salamo, sir ipd…? Mi jemo doma enkrat samkrat na teden, če sploh in verjetno tudi ostali normalno zaposleni.

Ona je očitno doma, da ji znese ‘ šparat’.

Vse lepo in prav. Ampak:
Praviš, da ne varčuješ tako, da bi kupovala slabo hrano, zgoraj pa napišeš, da kupuješ najcenejše Lidlovo mleko?? V življenju ga ne bi kupila…

Sicer pa tudi mene zanima, kako ob vsem tem najdeš čas za družino in zase? Hodiš v službo ali živiš za dom? Midva oba veliko postoriva doma, pa imam vseeno občutek, da gedo dnevi čisto prehitro mimo…

Zakaj pa ne?

Pa kako lahko obsojate, da ni z družino in ne hodi v službo. Jaz delam od 7.00 do 15.00, pa ravno tako vse postorim doma, tudi obroke imamo doma. Za peko kruha porabiš točno 6 minut (tačas je otrok npr. na WC sam). Pospravljamo skupaj in se zabavamo, v vrtu smo skupaj in spet se zabavamo, klobase lahko tudi delamo skupaj, zakaj pa nebi tudi otrok videl, da niso klobase le iz vakumskih vrečk, in mleko ne pridelajo v mlekarni…. In niso vse krave vijolične ……Med drugim pa Lidlovo, Sparovo, Merkatorjevo, Hoferjevo ali katerokoli drugo mleko ni čisto nič slabše kot pa Ljubljanske mlekarne. In če kupuješ ceneje, ne pomeni, da je slabša kvaliteta, le malo manj propagirana znamka.
Najprej naj vsak pomete pred svojim pragom, potem pa naj kritizira nekoga, ki z zelo dobrim namenom da nasvet, kako kvalitetno preživeti čas, ko nisi v službi, zraven pa še kakšen evro privarčuješ

maš pa časa, res.

Kaj počnete tisti, ki pravite, da nimate časa. Domov pridete med 17. in 18. uro. Greste ven za kakšno urco, kaj pa potem. Otroci verjetno ne gredo spat ob 19. uri, če ne rabijo vstati ob 5. ali 6. uri.
Tisti, ki pridemo domov med 17. in 18. uro ne začnemo delat ob 6. ali 7. zjutraj. Ali pač. Tisti, ki prebijete v službi redno več kot 8 ur in ne delate v turnusih ali 1 dan 12 ur pa potem fraj,….se pa malo vprašajte o učinkovitosti oziroma o prioritetah.

Ne mislim nič slabega, ampak razlika je samo v tem kakšen je vrstni red prioritet in koliko energije imamo. Nekateri več, drugi manj. Odvisno je tudi od tega kako smo zadovoljni v službi, v partnerskem odnosu,…če smo zadovoljni imamo veliko energije in volje, če ne, se nam pa res marsikdaj ne ljubi. Pišem iz lastnih izkušenj.

Moj čas je preveč dragocen, da bi ga zabijala za delanje klobas, ki so itak sam strup.

Pospravljanje in delo na vrtu – težka zabava.

Klasični za rep privlečeni odgovori zdolgočasnenih in lenih mamic.
Jaz pa mamico iz prvega posta zelo cenim.
In razumem, kaj je želela povedati.

Pozdravljeni!

Kar na smeh mi gre, ko berem tole.

No, jaz bi rekla takole: pri nas doma imamo kruhomat. Ne vzeme mi 5 min, da vržem notri sestavine, pa dela sam in peče tudi.
Enkrat letno kupimo meso v Lecleru- in to dobro meso- ne slabo. Pa se spravimo in doma naredimo pečenice. To mi vzame eno soboto. To imamo kot obred, vsi radi sodelujemo, tudi otroci. Da sploh vidijo, kako se kaj dela. Pa je računica v tem, da veš, kaj ješ, ker ne maramo solitra in raznih nitratov, še manj pa, da je klobasa preveč od popra.
Sok delamo doma iz ribeza, pa kaj, ob koncu junija- soboto- doma obiramo vsi grme. Tisto nabrano pa že stresemo v skovnik in dobimo 20-30 steklenic izvrstnega soka.
Jabolka gremo nabirat k tašči in pri njih stisnemo jabolčnik. To mi vzame 1 dan. Pa vsi smo zraven, z otroci, pa še kakšen sorodnik in uživamo, da je kaj. Pa da ne bo kdo mislil, d imamo kmetijo- nimamo, pa se znajdemo tako. Pač malo več pomigamo, da zato manj znosimo v trgovino.

Naj povem, da sva oba zaposlena do 17h s službami. Pa nam povprečno 3-4 dni na leto- pa še to vikendi- niso škoda, da imamo kaj ‘domačega’ in po svoje narejenega.
Tudi jaz kdaj nimam časa, pa bi naredila kremno juho iz vrečke. Pa jo otrok noče jesti. Pa zato zvečer, ko smo pred televizijo namečem zelenjavo v lonec in kuham- se kuha sama- zelenjavno juho, da jo naslednji dan samo pogrejem.
Pa mi kar znese. Ne, in med vikendi ne hodimo v trgovino.Vikend zabijemo v sprehodih in našemu druženju ter športu. Kupujemo, kar res rabimo. Pa še šparamo zraven in nimava bajnih plač!

Kaj pa vem, mislim, da je stvar v možnostih in predvsem v dobri organizaciji. Sodelovanje vseh članov družine, ki jim to ni v breme, ampak v zabavo.

lp,

Karmen

Jaz lahko samo rečem, da si frajerka

KarmenM, od tistih pečenic in ribezovega soka najbrž ne živite celo leto?
Eno je, če kakšno stvar narediš sam sem in tja, z veseljem, prav gotovo je boljša kot jo lahko kupiš v trgovini. Moja mama dela super krvavice, na primer, posekajo vse kupljene. Čisto nekaj drugega pa, če kdo na lepem pridiga, kako se da večino ali vse stvari narediti doma, surovine kupiti za smešno ceno ali zabarantati za stare cunje (???) in pri tem viseti v službi, kot nas mora večina. Eno ali drugo, dvomim pa, da se da oboje.

tole me spominja na našo bivšo stanodajalko:
škrta ko hudir, v posesti tri hiše in pred vsemi tremi vrt, ki ji vzamejo vsakodnevne popoldneve po službi, do pozne noči, vse vikende, vse praznike. “predela” vse kar ji pride pod roke. še začimbe za vlaganje kumaric daje zamrznit v skrinjo! tudi napol gnila jabolka podela v mošt ali šnopc.
bolano, če mene vprašaš.
in kaj ima od življenja? nič, razen, da je totalka utrujena živčna razvalina, ki se prepira z vsemi, ki njenemu delu nasportujejo.
hvala za tako šparanje.

Prav občudujem te. Jaz delam tudi tako samo problem je, da pri sociali za 4-člansko družino 470 evrov ne prišparam čisto nič.Pa da se ne boste usajale kok mi je lepo doma, vlečem socialo pa je. Mam dva otročka, hodim v službo a, je moja plača tako nizka, da mi pripada razlika v sociali, mož je bolan (v postopku za invalidnino) in samo on dobi socialo (verjetno si jo na 18 let dela, tudi zasluži).

kot pravi Karmen M..
Tu pa tam si vzameš kak dan pa skupaj z mamo in otroci vložimo zelenjavo, naberemo gobe, posušimo jabolka, ko mam čas grem pomagat pobirat krompir ali koruzo pa potem dobim kaj, tudi meso. Otroci so čisto nori pa ni nobene frke če tiste 4 vikende preživiš na kmetih, zakaj bi polčevala aranžma na turistični kmetiji, v soboto dopoldne pomagam pri pobiranju rdeče pese pa dobim rdečo peso, kišto krompirja in štikl mesa za golažin kakega piščanca, kruh sušim in ga nosim k kolegici od umrle babice pa dobim klobase pa kak zrezek pa ji potem še nesem kak “mestni priboljšek”, ona mi pa da kaj s kmetije. Če je treba pa ženico še kam peljem, na obisk k daljnim sorodnikom l k zdravniku.

Mislim,da če bi vse kupila bi po moje bli pač lačni, mogoče tisti z 1000evri plače ne, mi pa pa malo merkamo pa ni panike.