Z lastno namreč, ne s taščo. K sreči ne živimo skupaj, vseeno pa dosti blizu, da si gremo občasno rahlo na živce. Milo povedano.

Moja mama je….en velik egoist. Ne bom se matrala in zavijala v celofan-vse svoje življenje je en velik egoist, svet se mora vrteti okoli nje, če se ne, se ima za ustavit in se znova začet vrtet okoli svojega središča – nje. Poleg tega je tip človeka, ki ima vedno prav, ki ga tudi 200 natisnjenih ali “plastičnih” dokazov ne prepriča o nasprotnem. Vse ve, vse zna, na vse se spozna, mene bi tudi kakšne tuje slovnice lahko naučila, moža kakšnega kosa računalništva, recimo, da o ljudeh na sploh ne izgubljam besed. Vsi so zarukani, butasti, blesavi, nevzgojeni, nesramni, nje že nihče ne bo….ona že ve. V vse se vtakne, vse komentira, prepričana, da vsi komaj čakamo njenih komentarjev. Človek ob njej ne more in ne sme imeti svojega mnenja, svojih pogledov, še pogovarjat na eni čist vsakdanji bazi se ne moreš z njo, ker se v 5 minutah skregaš.

Vse to pravzaprav že vem, zato sem se pri 19-tih odselila in nikoli več pomislila na to, da bi delila z njo isto streho (čeprav bi jo lahko). Z očetom (ki nima kaj dosti besede, ampak tega si je sam kriv) sta se javila, da bosta čuvala vnuka, kar resnici na ljubo počneta dobro, dosti bolje, kot sem pričakovala, tudi najine principe in pravila vzgoja nad pričakovanji spoštujeta. Problem je (med drugim) v večni “tihi vojni”, ki se jo moja mama gre proti moji tašči in občasno proti mojemu možu. Trenutno ima tašča en velik kup zdravstvenih težav (bruhanje, dedidracija, 2 x infuzija, od takrat konstantno znižana tel. temp. na 35 stopinj, drevenenje rok in trupa, bolečine v glavi in ušesih, ki jim ne najdejo vzroka) ki se ji kar vlečejo in ne najdejo konca, leta od zdravnika do zdravnika, golta enormne količine analgetikov, da sploh lahko skupaj stoji. Ampak po mnenju moje mame si samo “izmišljuje”, da se lahko nam smili. En teden je sicer prevzela “njeno” varstvo, naslednji teden je bil že tak cirkus, da je tašča raje kar bolna prišla čuvat tamalga, samo da bo mir pri hiši. Tašča je vse prej kot razvajena, dala je skoz bistveno več kot moja mama, izgubila moža pri 30-tih letih, se sama s sinom pretolkla skozi življenje, ga izšolala – vse ob svoji sicer kronični bolezni, ki se vrača vsako jesen in spomladi poslovi – vsako leto malo kasneje. V petih letih, kar jo poznam, sem jo letos prvič slišala jamrat, da ne ve, kako bo šlo naprej. Če moja mama samo sliši kaj na to temo, dobesedno pobesni, kako je razvajena, samo jamra, seveda, kar vselila bi se rada, a jaz pa vse lahko, saj jaz tud težko, kva se ga pa gre itd itd itd. Meni gre že prav na jok, ker je ženska res bolna, potrebna malo pomoči in razumevanja, s strani moje mame pa je deležna enega samega “ožiranja in nažiranja”, da mi gre včasih dobesedno na bruhanje. Tako sem mojo mamo v petek prosila, če bi lahko “izven plana” pazila popoldan tri ure tamalega, in je najprej rekla ja seveda, ni problema, potem ja “a ni una tam?!” pa sem povedala, da bi tašča šla pač z mano v LJ, da ji skrajšam pot domov, da se ne bo s takimi bolečinami cijazila 4 ure po preljubi Sloveniji in zamenjale 3 avtobuse do doma – kot bi jo pičil sršen! A za gospo je pa avtobus premalo? A jaz pa kar zmeraj lahko otroka pazim? A ona pa ne more? Neha naj simulirat in naj se že k sebi spravi, ti imaš pa itak plot na očeh, da ne vidiš, kaj se ga gre (sama sem predlagala, naj gre pač z mano) – skratka ploha žalitev na taščin (in moj) račun. Ne vem, a sem res jaz čudna, če se mi smili 65 let stara, bolna ženska?! Tuja bi se mi, pa se mi domača ne bi?! Skratka, na koncu, ko sva se z možem pač že sprijaznila, da jo bo pač v soboto on peljal domov, je potem klicala nazaj, da bo pač popazila na tamalga, “saj revež, ni nič kriv!” Toliko gneva se je dvignilo v meni, da bi ji najraje rekla “zajebi!”, pa sem v interesu sina in tašče pač požrla. Meni pa se nabira in nabira. Od 1. novembra sem, odkar se vleče taščina bolezen, pospešeno ožira njo in moža. Po karakterjih sta si zelo različni in vsaka drugače čuvata svojega vnuka. Od tašče še nikoli nisem slišala nit besede na račun moje mame, medtem ko je moja mama polna pripomb, ker tašča pač nima izpita in ne vozi, pa tako namesto dolgih izletov z avtom s tamalim hodita na sprehode, pobirata storžke, liste, kamenčke, jih opazujeta in sestavljata, poleti gresta na igrišče, v pesek, zdaj pa več bereta, poslušata pesmice, rišeta. Ampak to ni dovolj dobro, “otrok rabi spremembo, treba je z njim noret, ne pa sedet in ga gledat” itd itd. Nobena lepa beseda ne zaleže več, niti prepri ne, tudi ko zatulim kot podivjana zverina, je dva dni mir, tretji vse po starem. Nažiranje, najedanje, nažiranje, najedanje. Mož ne zna skopat svojega sina, čeprav to počne, odkar je na svetu, ne zna z njim na sprehod, ne zna ga dat spat (kar počne od vekomaj!)- nič. Jaz pa sem do dna duše sita tega njenega večnega najedanja, tako sita, da povedati ne morem.

Namesto, da bi vsaj malenkost pomagala, da bi s skupnimi močmi spravili taščo nazaj na noge (nenazadanje je to tudi v njenem interesu, saj si varstvo delijo!), meče polena pod noge na vsakem koraku. Vem, da si nisem izbrala moža po njenem okusu, po začetnih spopadih smo zdaj nekaj časa kar solidno shajali drug z drugim, nihče ni nikomur skakal okoli vratu, nažirali in kregali se pa tudi nismo. Do zdaj. Zdaj pa – BAAAAAAAM!!! Če dopovedujem in razlagam, kako in kaj, je kot bob ob steno, če ji tašča sama skuša kaj povedat, enostavno ne pride do besede “ooooooooooooooh,veste jaz sem to že vse skozi dala, pa nisem nič jamrala!” (hudiča je dala skoz!) in je že nehala razlagat, če ne razlagam, je spet drek, ker njej nihče nič ne pove, če skušam zlepa, ni nič, edino še, če tulim kot žival, dva dni kuha mulo in je sorazmeren mir (se pa zato meni trese vsa notranjost), tretji dan je vse po starem… Do sina tole zaenkrat še ni prišlo, nor je tako na nono, kot na babi in dedija, vseeno pa me skrbi tudi ta relacija v bodoče. Ker sina v vrtec zaradi znižane imunosti enostavno ne moreva dati, že tako je ves čas bolan, sem enostavno “ujeta” v ta krog, meni pa zmanjkuje idej, kako naj presekam ta krog. Pogovor, ki je zame univerzalno sredstvo za reševanje vseh vrst sporov, ne “pali”, ker mora drugi vsaj poslušati, če nič drugega ne, moja mama pa že ne bo nikogar poslušala in njej že nihče ne bo nič pravil, ker ona že ve….

Enostavno ne vem več, kaj naj, postajam zadirčna in zoprna, bevskam nad možem, ki se trudi pomagat in igrat “amortizer”, danes sem celo nad sinom zavpila, vem, da bi morala pomagat tašči bolj kot ji, grize me vest, ker enostavno ne morem, ker nimam kam otroka dat, sita sem večnih pripomb moje mame, njenega vtikanja, telefonskih klicev za “preverjanje”. Sita, da se danes stulim nanjo, ker edino to še sliši, jutri sem pa spet na istem. Danes, ko je tašča rabila spremstvo za gastroskopijo (odrejeno s strani zdravnice), je morala moja mama “nujno” okna pomivat in “res” ni mogla pazit tamalga, da bi šla jaz eno uro prej kot običajno v Lj…Ker okna ne čakajo, ven popadajo, če je prah na njih, medtem ko po gastroskopiji brez problemov capljaš po Lj, sploh če si malo starejši in si v 4 tednih izgubil 12 kg. Je šel z njo pač mož, ki je za to vzel bolniško, saj ni frke a ne, saj je šele s svoje 6-tedenske bolniške prišel, ni problema…

A ima kdo kak pameten nasvet, razen tistega, da naj jo pošljem v p. m. in prekinem z njo?!

A zivite z tasco skupaj

Ne, vsak 2. teden pazi sina in takrat živi z nami od pon-pet, sicer pa 80 km daleč stran.

Mislim, da si poskusila že prav vse, vsaj po naštetem sodeč. Mogoče res ne bo slišala na nobeno drugo uho, kot na to, da ji rečeš: “Veš mami, zdaj pa mam tvojega “gobezdanja” dovolj, al nehaš nergat nad taščo, al pa se vidimo, ko se boš spametovala in ne boš več imela toliko za povedat čez njo.” Je sicer hudo, saj je le tvoja mami, ampak zaradi tebe in tvoje družine – ki trpi, ker si ti slabe voje – je bolje tako. Mogoče če jo postaviš pred dejstvo bo premislila in se bo kaj spremenilo. Moraš pa se držati tega kar rečeš, tako da premisli, kaj je tisto, čemur se lahko odrečeš.
Rada bi ti dala kak bolj pameten nasvet. Mogoče pa ti bo katera druga iz izkušenj kaj boljšega svetovala.

Lp, Karmen

Mislim, da bi si morala najti neko drugo varstvo za otroka. Saj ni samo vrtec, so tudi privat varstva, kjer ni po petnajst otrok v skupini in najbrž sinova znižana odpornost ne bi bila problem. Res je, da je varstvo pri mami in pri tašči navidez brezplačno, a očitno te tole pri mami v resnici zelo drago stane, tašča pa najbrž vsakodnevno varstvo otročka zelo težko zmore, ob svoji bolezni. Tašča najbrž sama nikoli ne bo rekla, da ne zmore več, zato morate vi to sami oceniti. Če poiščete neko privat varstvo, boste še vedno (in dosti lažje) lahko občasno poprosili mamo ali taščo za popoldan, če bo sila.

Običajno ne dajem nasvetov glede otrok, ker jih sama nimam. Imam pa mamo podobnih lastnosti, kot je tvoja, prav tako sem že od devetnajstega leta odseljena iz podobnih razlogov, videla sem pa tudi, kako je moral moj brat s precejšnjimi težavami urejat te reči okrog varstva otrok. Moja mama je že take sorte, da ko vidi, da je človek od nje odvisen, postane zahtevna in nemogoča. Takšna pač je, in ko sva z bratom odrasla, sva to pri urejanju vsak svojega življenja morala upoštevati. Spremenila je ne bova, ti pa svoje najbrž tudi ne.

Skr bna, po prvem odstavku sem že mislila, da moja mama živi dvojno življenje :-))) Kot bi opisovala njo :(((

Pri nas je smola to, da mi pa živimo skupaj!! Tudi ona je pazila mojo prvorojenko pol leta in sem rekla – nikoli več! Zdaj včasih popazi katerega od njih, včasih za par minut tudi vse tri… ampak le ko to sama reče!

Z možem sva se navadila, da nama gredo njene pripombe not in ven… drugače bi se nama utrgalo. Zaradi kakšne je sicer še vedno občasno huda kri, ampak ne več toliko kot včasih. Tudi moj namreč ni po njenem okusu…

Rešitev – če si lahko privoščiš, si za take občasne izpade poišči eno zanesljivo varuško… ignoriraj jo in se ji nekaj časa izogibaj – bo še rada prišla pazit Žužija… če pa ne, pa toliko bolje. Boš vsaj vedela na čem si.

Toliko na hitro. Čuvaj živce, še presneto jih boš rabila :-)))))

Draga Skrbna – moj nasvet bo precej podoben. Na tvojem mestu bi, če vrtec res ne pride v poštev, poiskala varuško. Na vašem ali njenem domu. Očitno je, da tašči pešajo moči, da bi lahko “krotila” Žužija vsak drug teden, tvoja mama pa je precej podobna moji tašči…”prikrita izsiljevalka” ji rečem jaz. zgodba je zares dolga in vsakič sproti sem bila hvaležna, da ni moje dete vpeto vmes..!

na tvojem mestu mami niti priložnosti ne bi dala, da vas tunka v take situacije. ne poslušaj, ko bo tako pametovala. pojdi stran, ignoriraj, whatever! in taščino zdravje-pazite na njo, saj ima očitno samo vas, a ne? lej-meni se v tvojem primeru zdi varuška idealna rešitev. mama ali tašča bosta lahko potem res v vlogi “babice” in ne “varuške”, kar zna biti pri tako živahnem otročku, kot je tvoj (kot berem) pri njunih letih kar utrujajoče. še vedno lahko vskočita občasno.

včasih so živci več vredni kot tistih nekaj tisočakov, ki jih s tem kao brezplačnim varstvom prišparaš.

pa poročaj, kako se boš odločila.

Strinjam se s Samostojno… Najti kakšno drugo privat varstvo… Čeprav vem da je to lahko dvorezen meč saj nikoli ne veš, na kakšno osebo naletiš, pri starših pa veš, da imajo otroka radi in mu ne bi storili hudega…

Mogoče oboji rabijo malo pavze… Mama očitno težko prenese več, kot ji je “dodeljeno”, torej vsak drugi teden… Sploh tisto z okni se mi zdi mal huda… Tašča pa tako bolna verjetno tudi, samo da sama ne bo jamrala…

Z možem sva oba že pred rojstvom otroka govorila da k staršem v varstvo le v najnujnejši sili… Moževa sestra tako preklada svoje otroke, večinoma pri njeni tašči, včasih pri moji tašči – moja tašča (njena mama) ji seveda nikoli ne odreče, sama sem pa videla (ker skupaj živimo) kolikokrat je razdirala svoje načrte zaradi nujnega varstva… Njena tašča pa tudi sem pa tja pojamra, da kako je včasih naporno…

Če imate možnost, se ozrita z možem po drugih variantah… Težko da boš s pogovorom kaj dosegla, saj si sama to že ugotovila… razen če greš res “na nož”… V takem primeru pa verjetno tudi odpade potem varstvo pri mami, a ne?

Skrbna!

Moja situacija ni taka, je pa mogoce ista resitev. Namrec moja “tasca” je “mescanskega porekla”- po njenih besedah, nasa druyina pa je iz delavskega in zato midva s partnerjem ne paseca skupaj. V celem zivljenju si ni zasluzila niti za kruh (medtem ko sta moja starsa sama ustvarila vse, kar imamo – imamo pa sicer precej manj od nje, ki je dobila z dediscino in z locitvijo). Poznam je 12 let, od tega je mene in mojo druzino 10 let osirala okrog. Ko sem zanosila in sem pricakovala. da se bo umirila in uvidela, da s partnerjem misliva resno, je se bolj podivjala. Ker sva imela moznost priti do stanovanja, sva se selila 100 km stran od najinih starsev in bila sama brez vseh sorodnikov, kar brez otroka ni bil problem. Celo nosecnost nama je “solila” pamet, da ona ni ”delala!!!!!” hise za “tujega!!!!” otroka ipd……. Ko sem rodila – ni treba omenjat, da ni kupila ali prinesla nicesar- je prisla enkrat v porodnisnico, imela nekaj pripomb in omenila, da ce potrebujem pomoc – ko sem ze skoraj z postelje padla da se bo ponudila – je rekla, da naj me ne bo sram reci MOJI mamo za pomoc. Partnerju je prekipelo in ji je povedal par krepkih, a resnicnih in ocitno prevec nesramnih za njen okus. Po tistem (in v tem casu je bil mali zaradi nedihanja na intenzivni, jaz 4 tedne v bolnici zaradi embolije) se ni oglasila 1 leto in pol. Moja mama je se v sluzbi, ati v invalidski, tasca pa v pokoju. ampak nama ni preostalo drugega kot to, da sem ostala doma z malim. Cist na tenko smo ze piskali s financami-privat varstva si nisva mogla privosciti, njej pa tudi nisva hotela reci. Po letu in pol je poklicala vsa priliznjena in od takrat v letu dni ni imela ene pripombe, ponudi pomoc, se spomni name, na vnuka, vseh praznikov. Poklice in ponudi pomoc mojim starsem. In lahko recem, da ima vnuk se drugo babico.

Se opravicujem zaradi dolgega pisanja, ampak vse to mi je lezalo na dusi precej casa in nikoli nisem tega spravila ven.

V povzetku: nam je pomagala popolna ignorancija tasce.

Upam, da boste situacijo resili tako, da bo vsem pasalo.

Lp, Mojca

Ja, saj o tem sva z možem že večkrat debatirala, ker če naju zmatra kot cunji, kako šele njih – ampak- če to samo omeniva, pa tudi če samo vsak 3. teden-recimo!- so vsi trije na smrt užaljeni. Tašča je pazila celo četo mulčkov od bližnjih in daljnih sosedov, sama sicer prizna, da take “petarde” kot je naš, k sreči ni bilo med njimi in še najbolj ona niti slučajno noče slišati o tem, da bi jo malo razbremenili. Meni je včasih kar grozno, ker pušča pozimi stanovanje 5 dni neogrevano in se vrača v “pasjico” s 13-14 stopinj, ampak odnehat noče. Zdajle, v tem času, kličem non-stop domov, ker me ves čas skrbi, kaj če ji pride slabo, kaj če pade skup, kaj če….kaj če…..cel kup skrbi me drži za vrat. Moja mama ima energije še in še, sposobna je prehodit 30-40 km dnevno, it v enem dnevu iz Bohinja, od Savice čez Komno na Krnsko jezero IN nazaj – v enem dnevu! Recimo…ali pa na Golico pa čez na Rožco in nazaj peš čez Rovte. Ture za 20- ali 30-letnike. Pri nakupovanju jaz že 10 x padem dol, ona še vedno leta po trgovini kot odvezan kužek. Ampak ona je rada “komot”, se pravi gre, ko ji “svane” in pride, ko pride. Mene to ne moti, nikoli nisem zahtevala, ne od nje in ne od tašče, da pazi otroka. Smatram, da so stari starši svoje otroke že dali čez in imajo vnuke za veselje, ne pa za obvezo. Ampak če se nečesa lotiš – in moja mama se je najbolj ponujala za varstvo, pa tudi tašča ni zaostajala- potem moraš bit toliko zanesljiv, da veš, da če eden zboli, mora drugi “pokrpat”. Nobenemu ne bom niti za 2 minuti zamerila, če bo rekel “ej, ne morem več!” Večkrat to tudi vprašava z možem – a lahko, a težko, a bi malo izpregli – vedno je odgovor odločen “NE!” Če pogledam taščo, prav oživi, ko pride k nam in jo tamal nekako “gor drži”. Tudi moja mama ima tamalga rada, se veliko ukvarja z njim, zagotovo lepo število pesmic, ki jih zna, dolguje noni in babici, ali bolje noni več pesmic, babici pa več sprehodov, potepanj, lovljenj, skrivanj – več “akcije”. Tako da se mi zdi, če enim ali drugim “vzamem” varstvo, jih bo to ful podrlo, pa čeprav to naredim z najboljšim namenom – oboji bodo to vzeli za hudo. Navsezadnje eni ali drugi pazijo v najslabšem primeru od 14h do 18h, največkrat pa od 14,45 do 17,15, ob petkih pa od 13,30 do 17h, ko ga pobere mož na poti iz službe. V 90{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} skuham za vse, bodisi za dedija in babi ali pa nono kompletno kosilo, tako da nimajo s kuho in hrano nobene skrbi, ne zase, ne za vnučka. Meni ni toliko problem najt varstvo za tiste tri ure dnevno, kolikor je trenutno za premostit med trenutkom, ko jaz grem in mož pride. Ni vrag, da ne bi našla, saj veliko ljudi na našem koncu težko shaja s svojo pokojnino in ljudje tudi niso vsi slabi, vsaj tisti, ki meni na pot pridejo ne.

Me pa tale situacija res žre. V bistvu me v dno duše boli, da je nekdo sposoben tolikšnega egoizma in tolikšne zaverovanosti vase. Advent je, predbožični čas, ko naj bi še bolj kot sicer, delali dobra dela, bili odprti za druge. Moji mami pa so bolj važna čista okna kot pomoč v obliki ene ure varstva za to, da bi lahko s skupnimi močmi pomagali nekomu, ki je naša “žlahta” in potreben pomoči. Ta egoizem me tako zelo boli. Ne, v bistvu niti jezna nisem več, samo tako neskončno žalostna.

Draga Skr bna!

Žal moj nasvet ne bo nič drugačen od nasvetov drugih. Najti drugo varstvo je edini način , da stvari malce spravite v red, vsaj za nekaj časa…Zamera gor ali dol..
Mi je pa znano tako egoistično mišljenje, saj imam podobno zadevo v familiji. Moja mama sicer ni tako “strupena”, mora pa biti vse po njeno …tako ali drugače…sicer je dobrega srca, ampak…ah, kaj bi ti težila še z mojimi problemi…samo za opombo, moj partner ni imel vstopa v “njeno” hišo več kot dve leti…ko sem zanosila, so se stvari navidezno izboljšale, odkar pa je vnuk pri hiši, pa imava oba jaz in moj partner grenak priokus, da je on sprejet le zaradi najinega otroka…Ma, saj je brezveze razglabljati; skratka mi smo zaenkrat malo omejili stike, vidimo se 2-3x na teden, ker če ne se že kaj spremo…pa že tako ne gremo vedno gladko skoz…
Pri nas smo se zaenkrat odločili tako, da bom jaz ostala doma, ker nam finančno glih glih znese…potem pa počasi naprej. Ker pri nas pa kako daljše varstvo nasploh odpade…zadnjič smo ga pustili pri mojih za 3 ure, in ko sva se vrnila so bile že opazke kao da je to že malo preveč ipd…
Ni kej , to so take psihično močne ženske, ki jih nič ne ustavi…vsaj tako vidim svojo mamo…
Pa še in še bi lahko naštevala…
Ok, tudi jaz sem se malo izkašljala;-)(sorry…
Vseeno vam želim, da bi le našli eno čim bolj ugodno pot iz te krize, čeprav ljudi se ne da spreminjat, starejših pa sploh ne…oz.težko. Srečno!
lp
Pati

Zgodba se me je kar dotaknila,kaj pametnega nimam za pokomentirat,če pa bo kdaj gužva,bi otročka lahko prevzela jaz za kakšno uro,dve…A kar težko mi gre z jezika,saj vemo,kako je danes zaupati neznancu.Ker pa smo vsi z Gorenjske,mirno presodi,pridi in še kakšno rečemo na to temo.Beseda ni konj in povem ti,da če nas za mizo že sedi 5,ponudimo stolček še šestemu…Le toliko(vprašanje pa je le-izvoz- Kranj vzhod ali zahod)PA MIRNO NOČ

Skrbna , ignoriraj jo in čuvaj svoje živce za svoje otroke.

Skrbna, škoda ker nisi iz Ljubljane, z veseljem bi popazila na tvojega pikca, da ti ne bi bilo treba poslušati in prenašati mame. Kljub temu ti svetujem eno fajn varuško. Ne bo zastonj, ampak bo pa živcev več ostalo :))
Veliko sreče.

Ma, ostalih postov razen prvega nisem brala.

Takole bi rekla – tvoja mami je zgleda ljubosumna, ker se ti s taščo boljše in lažje zastopiš kot s svojo mamo. Morda si je potihem nadeljala tihega privilegija odnosa mati-hči (ki ga ponavadi ne najdeš v odnosu tašča-snaha)…

Ne vem… kako situacijo rešit… Jaz sicer nisem navdušena nad taščo (to veš :))) ), ampak zaenkrat je tudi pri meni boljša alternativa za varstvo prav ona… Ker naša mami tudi po treh urah začne jamrat, da je tooolk utrujena, da če bi ona šla lahko kar domov. Mirka ga pa samo enkrat na mesec, vse ostale srede (takrat rabim) pa tašča…

Res je moja mami stara gospa (70 let), vendar je za kakšno bedarijo ušičit še vedno pri močeh… Sicer tudi totalen egocentrik kot tvoja, očeta imamo zgleda za okras…

Ne vem kaj naj ti svetujem… Jaz se poskušam čim manj obremenjevat… Njenih obučutkov krivde, ki mi jih skuša naprtit ne porajtam več…

S., verjetno ne bom nič pametnega povedala… glede na to, da praviš da nihče noče popustit, da ne bi varoval malega, bi bila verjetno največja kazen za tvojo mamo, če si res najdeš drugo varstvo. Saj ni treba, da se zmeniš za večno, zmeni se nekje za en teden, pa da vidiš, kakšna bo reakcija. Zraven lahko mirno poveš, da si to naredila zaradi ničesar drugega, kot le zaradi njenega egoizma…
In da bi bilo še malo bolj misliti mami, ga pelji h gospe Minki, ki stanuje v bližini tvoje mame. Če še prav vem, je njeno varstvo 200 SIT na uro.

Mogoče nisem pomagala, razen tega pa mi ne pride na pamet nič drugega kot le še to, da mogoče ne bi bilo slabo, če bi ji dala prebrati vse tole. Tako bi videla, da situacija JE resna. In če mama je taka kot jo opisuješ, bo verjetno le tako poslušala (brala) do konca.

Držim pesti, da uredite na najboljši način.

LP, Ana

Kot da bi bila tvoja mama v sorodu z mojo mamo! Tvoja mama je po mojem mnenju ljubosumna na vse vas, ker je nesrečna s svojim lastnim življenjem. Taki ljudje se potem počutijo pomembne, če lahko drugim diktirajo in komplicirajo življenje. Seveda taka oseba ne more priznati, da je tašča potrebna pomoči, ker njen cilj ni pomagati in poenostaviti življenje njenim najbljižjim, ampak biti pomembna.

Svetujem ti, da se nehaš jeziti nanjo. To boš lahko, ko boš spoznala, da se mamini cilji razlikujejo od tvojih, da njej ni bistvena pomoč drugim. Kot so ti že druge svetovale, si raje poišči varuško.

Tudi jaz ti ne bom povedala nič novega. Na tvojem mestu bi poiskala zanesljivo varuško. Tako bi svojo mamo za nekaj časa ignorirala in takrat bi najbrž imela dovolj časa zase in mogoče tudi za razmislek o tem, zakaj je do tega prišlo (ignorancije, zaupanja otroka v tuje varstvo…).
Tako bi se lahko kdaj posvetila tudi tašči in te ne bi skrbelo, ko bi sina pazila tašča. Svoji mami pa malega dala lahko v varstvo kdaj, ko bi to resnično potrebovala v popoldanskem času za kakšno urico.

Tudi jaz bi tole sprintala in ji… poslala po pošti.

T

Draga Skrbna. Kot si sama rekla, si ujeta v začaran krog. A vanj si se ujela sama, in ko boš spregledala, ti bo popolnoma jasno kaj moraš storit, ne glede na to, kakšne nasvete dobivaš in poslušaš podobne zgodbe…

Kar si napisala za svojega očeta, velja tudi zate, le da je vajin odnos vseeno nekoliko drugačen, sta pač mati in hči…

Daleč od tega, da bi bila naivna, a težko mi je, ko vidim kakšne odnose imate nekatere(i)i z mamami in taščami. Res žalostno, zato nikoli ne pozabite, da se vzorci iz primarnih družin prenašajo naprej v sekundarne…

Da ne bodo vaši otroci do vas kdaj čutili tako, kot ve čutite do svojih. staršev…

Srečna sem, ker je moja mama, “moja mama” in ker imam taščo tako kot je. Z vsemi slabostmi vred, da o dobroti in ljubezni, ki ju dajeta ne govorim…

praviš, da če jim vzameš varstvo, jih bo pa podrlo.
Če ga pa ne vzameš, bo pa vašo družino. Toliko časa se bodo zamere kuhale v vama, da bo počilo ko hudič, ko bo počilo.

Tudi moje mnenje je tako-če hočeš kaj ukreniti in se rešiti nastale situacije, moraš TI presekati ta začaran krog. Meni se zdi zanesljiva varuška v tem trenutku edina rešitev. Razbremeni bolno taščo, draga punca! Lepo, da želi čuvati vnuka kljub zdravstvenim težavam – volja je, ampak, ali je moč? A je vredno, da se potem v službi (kot praviš) skoz sprašuješ, kako je doma, a je tašči ratalo slabo,…?!? Tašča rabi razbremenitev, pa če prizna ali ne. Da bi zadevo omilila, bi ji npr malega zaupala v varstvo kakšno soboto, ko bi šla vidva z možem kam..v kino…po trgovinah..kamorkoli.

In tvoja mama-verjetno je ne boš nikoli spremenila, ne nje ne njenega odnosa do ljudi. Lahko pa spremeniš svoj odnos do nje in ohraniš živce. Da jo bo podrlo, če ji vzameš varstvo vnuka? a tebe pa ne podira njen odnos do tebe, do tašče ipd?

že zdavnaj si polnoletna. misli na svojo družino in na svoje živce. bolje prva zamera kot zadnja.

Joj, kako sem včasih jezna, ko poslušam kritike mam ali tašč, češ da premalo varujejo, da se pritožujejo, če je treba pazit, kritike nad tem, kako pazijo na otroke… Rešitev je vedno enostavna: poiščite si drugo varstvo, če vam sedanje ne ustreza. Skrbna, mislim, da za starše in taščo ne bo tak šok, kot si ti misliš, če boš to storila. Če je tašča res tako bolna, je niti pod razno ne bi upala pustiti samo z otrokom. Ne samo, da je to zanjo naporno, bolj bi me skrbelo to, kaj, če se ji ravno takrat, ko je sama z njim, kaj zgodi.
Mislim, da si tudi tvoja tašča zasluži malo počitka, pa naj še tako trdi nasprotno.

Na kratko – poišči varuško.

Ko berem opis tvoje mame, se mi slika pred očmi moj oče. Tudi on vse najbolje ve, vse najbolje zna, vsi ostali smo ničvredni in butasti. Ko je na obisku pri meni, kritizira mojega brata in sestro, ko je na obisku pri njima, sem trotel jaz. Vendar – rezultat tega je, da si je nakopal na glavo kup skreganih sosedov in tri otroke, ki z njim vzdržujemo samo “nujne” stike – nekaj vljudnostnih obiskov na leto. Pa še vedno ne dojame.

Skrbna, prevzgojila je ne boš, težko ji boš odprla oči, če vam to do sedaj ni uspelo. Tudi jaz ti predlagam, da ji enkrat na miren način na 4 oči poveš, kaj si misliš in da se sicer zavedaš, da je krasna babica, vendar da ti kot hči tega ne preneseš več, da si žalostna in prizadeta in da se boš zato v bodoče izogibala prilik, ko bi se lahko vtikala v tisto, kar je nič ne briga. Povej ji, da če se ne bo umirila, boš našla drugo varuško, potem pa naj se odloči.