Kako shajati z mamo?
Hudo mi je, zelo hudo, ko to berem in čutim tvojo bolečino. Ampak ne razumem nečesa, zakaj za vraga se ji prepuščaš? Zato da ne bi prizadela mame – ženske, ki tebi in tvojemu možu vsak dan tolikokrat zabode nož v srce? Saj si tega vendar ne zaslužita!!! Mama gor ali dol, nihče nima pravice tako delati s tabo. Praviš, da si že nič kolikokrat poskušala s pogovorom, pa nič ne pomaga. Jaz bi ji pa postavila ultimat. Draga mama, tole je prvi in edini ultimat: če se ne boš lepše obnašala, se ne bomo več videli (ti bi to znala zavit še v celofan…). Ko se boš odločila, da se boš obnašala “normalno”, nas spet pokliči. Pika. Sem zelo, zelo tolerantna oseba, ampak jermenov na mojem hrbtu pa nihče ne bo rezal, da bo dokazoval svojo umetniško nadarjenost… in draga Skrbna, tudi ti si jih ne pusti… Varuško boste že našli in nikjer ne piše, da se Žuži pri njej ne bo imel fino in je imel rad.
Srečno!
M.
Mislim, da boš morala malo drugače urediti varstvo. Da tašča vsak drugi teden živi pri vas, ker pazi vnučka? Prehudo izkoriščanje staršev! Meni se zdi bolje, da so babice in dedki za občasno varstvo, sicer pa “najameš” koga drugega – ali vrtec ali kakšno varuško. Večina težav bo izginila, ti povem. Vem iz primera svoje svakinje, ki ji pazijo štiri otroke – pa njena mama ves čas najeda zaradi njegovih staršev. Ni miru. In ga ne bo, dokler ne bodo spremenili družinskega sistema. Tvoja mama je lahko egoistka, ampak pri svojih letih se bo težko spremenila. Eh, pa kaj ti govorim, saj to sama veš.
Že drugi so ugotovili in tudi jaz, da je tvoja mama ljubosumna na taščo in tvojega moža, ker se z njima dobro razumeš. Jaz bi ji povedala čisto naravnost, če ne bo prenehala rovarit proti tvoji tašči, boš poiskala drugo varstvo, ker gre vse skupaj na račun tvojega zdravja. Vedeti moraš, da se z živci ne gre igrati, ker imaš lahko dolgoročne posledice. Sedaj si še (verjetno) zelo mlada, vendar te v življenju še marsikaj čaka in to se sešteva. Imam občutek, da te bolj skrbi za druge, kot zate, kar ni dobro. Spremeni, kar lahko in to v svoje in moževo dobro in ne oziraj se na druge. Tudi možu bo nekoč prekipelo. Najvažnejša je TVOJA družina.
mislim, da tudi sama že veš, kaj je edina možna rešitev… drugo varstvo. tašče ne bo sesulo, če ji boste zadevo primerno razložili. pač enkrat leta zahtevajo svoje, in če je pri tako slabem zdravju, je puščati žužija pri njej v varstvu neodgovorno do nje in do otroka. verjamem, da bo taščica ko bo bolj pri moči, tudi bolj uživala z vašim žužijem in vami.
o tvoji mami pa niti ne bi zgubljala besed.
še nekaj bi rekla o vzorcih… če je človek slabič, potem vzorce iz svoje primarne družine prenaša naprej. če je močna osebnost (kar zate, skr bna, verjamem, da si), pa mu je njegova negativna izkušnja nauk, iz katerega se uči in nauči napak svojih staršev ne ponavljati.
srečno!
Ojla!
Najenostavneje bi bilo, da ti rečem, ne sekiraj se! Pa žal ne gre tako lahko, kaj? Sploh, če je govora o mami.
Meni se pa tako dozdeva: tvoja mama si enostavno želi vloge nepogrešljivosti in večnih bravur o požrtvovalnosti ter pritrjevanj o tem “ko bi vedeli, kako je mene v življenju …”. Ker si pač svojo “odgovornost in požrtvovalnost” do vnuka deli še z eno babico, pač tekmuje. Lahko je pa posredi tudi enostavno ljubosumje, ker ima tašča več pozornosti v tem trenutku. Uf, razlogov je lahko veliko.
Ne glede na to, kakšna babica je, mislim, da bosta morali svoj odnos postaviti na svoje mesto. Pa ne vem, če so ravno “zamrznjeni” stiki rešitev. Za začetek en dooolg pogovor na štiri oči, tudi z visokimi toni, če bo potrebno. Pa tudi, če kuha mulo. Je pa res, da z vsakim človekom je potrebno drugače postopati in uporabiti drugačne “metode”. In dokler bo tvoja mama vedela, da jo potrebujete, bo tudi njeno obnašanje tako “samozavestno” in hladno. Dajte ji malo obrnite ploščo. Mogoče si pa bila predolgo tiho in je nisi “sproti” preusmerjala.
Prevzgojila je gotovo ne boš. Na tvojem mestu bi tudi jaz začela z distanco, pa drugačno rešitvijo varstva (babice bi ostale samo v izjemnih priložnostih). Tudi tvoja mama bo potrebovala pomoč, takrat bo tudi čas, da jo podučite, kako bi se ona počutila, če bi ostala brez.
Še vedno sem prepričana, da človeka najbolj zaboli, ko mu vrneš s tem, s čimer je le-ta postregel drugim.
Skrbna, kje je tu dedi? Zakaj namesto mame ne povprašaš njega za varstvo? Zakaj kličeš babico? Sama bi se zmenila z njim, v kolikor je v stanju in potem mami samo razložila, da je že vse dogovorjeno z dedkom :)))
… njega in njegove reakcije ne omenjaš… sklepam, da nekje ob strani megleno opazuje dogajanje, po vsej verjetnosti pa ga niti ne vidi in živi v svojem odklopu, podrejen mami.
Po moje bi bila najboljša rešitev, da najdete ŠTUDENTKO ZA KLIC ‘V SILI’ – se pravi za tiste ure, ko ima tašča preglede, se ne počuti dobro ipd. Ne potrebuješ veliko, da najdeš prijazno in dobro ‘varuško’. Sprva preživite nekaj časa skupaj (sprehod, tortica..), čeprav imamo mame kar hitro dober nos za ‘čitanje’.
Tako ti bodo prihranjeni izbruhi in nerganje tvoje mame. Tašča bo lahko opravila svoje. Mama za večino stvari, ki se dogajajo tašči niti vedela ne bo. Sama ji niti razlagala ne bi, saj ji s tem le prilivaš na ogenj. Tašča je svet zase in ga pusti pred vrati, ko vstopaš k mami. Ko ne bo imela kosti za glodanje, se bo vsaj malo umirila in zamislila. Saj verjetno ženska ve, da ga lomi in da ni perfektna, zato je toliko bolj agresivna, ker se počuti nemočno, saj ni sposobna normalno komunicirati s svojo hčero. Zato se obnaša posestniško in ne more krotiti svojih ljubosumnih izpadov. Tvoji tašči zavida zdrav odnos, ki sta ga uspeli zgraditi in jo hkrati zaradi tega prezira. Blati vse naokrog, ker je sama znotraj popolnoma nesamozavestna, išče napake drugih, da bi z ‘razodetjem’ le-teh prikrila svoje.
Nikakor pa babicam ne vzami rednega varstva, ki ga že imata, razen v kolikor bo taka njuna želja. Študentka naj bo le za ‘štukanje’ izrednih trenutnkov.
Z mamo se pogovarjajte o svareh, ki se vrtijo okoli nje in dedija, o preprostih vsakdanjih ‘nepomembnostih’. Prihrani ji podrobnosti v zvezi odnosi med vama in taščo, saj vidiš, da vsako stvar izkoristi in obrne sebi v prid oz. proti vama.
Poskušaj sama sebi dopovedat, da je spremenila ne boš, tudi sama se ne bo brez strokovne pomoči. Verjetno si zvečer preden zaspi močno želi, da bi se spremenila in je zaradi tega zelo nesrečna. Vendar to ni stvar, ki bi jo zjutraj rešil z nasmehom na licu. Žal se je to globje zažrlo vanjo, zakaj ne vem. To ni tvoja naloga. Zate je najpomembneje, da shajaš z njo čimbolj mirno, kot se da. Nikar si ne dovoli, da znoriš, da se zdereš ipd. S tem ne boš rešila ničesar. Res je, da bo na tak način vse zbruhalo ven, vendar boš le še bolj živčna. Mali raste, kljub vsemu čuti tvojo vznemirjenost. Umiri se in se streniraj, da vedno reagiraš na miren način. Nesramnost najbolj zatreš s prijaznostjo. Vse si ji že povedala, vse že ve. Spremenila se bo, ko bo sama to želela oz. ko bo pripravljena skloniti glavo in poiskati pomoč psihologa.
Bodi močna (že itak si fajn baba:), štej do 10-20 kot pri malčkih, ko te ima, da bi izbruhnila, vedno mirno povej svoje mnenje in ne diskutiraj. Ti misliš tako in pika. Mama misli drugače, prav. Ima pravico, pa naj. Kje pa piše, da se morata strinjati? Ne dovoli si manipulacije. Povej, pri nas je tako in tako… Tako sva se odločila midva, jaz se v tvoje odločitve ne vtikam… Imaš prav, pomij okna, Božič bo, kako bi pa zgledalo, če bi bila umazana?? 😉 Ne pokaži ji, da te je dotolkla. To ji bo dalo mislit…
Zares mislim, da je najboljša rešitev nekdo, ki bo poskrbel za malega takrat, ko bo luknja in babi zaradi loščenja kuhinjske nape ne bo utegnila (sem malo žleht:)) Mirno sprejmi odločitev in pokliči ‘nadomestno nanny’. Če bo mama naknadno klicala in velikodušno sporočila, da bo varstvo sprejela, se ji zahvali in povej, da sta že uredila. V podrobnosti se ne spuščaj.
Oprosti, me je potegnilo in sem bila predolga. Kljub vsemu upam, da boš prebrala. Z upanjem, da s taščo ne bo kaj hujega, ji želim, da bi bila kmalu spet v formi. Vam trem pa pošiljam en veeliiik ( ) !
Veš kako gre tisti refren.. ‘ne daj se, Floki’ :))
Ne daj se!
Z.
Draga Skrbna, vzemi si k srcu, kar so ti svetovale punce: rešitev je na dlani – drugo varstvo. Taščo je treba najprej spraviti k sebi, saj se, za božjo voljo, res ne more bolna vozariti po štiri ure vsak dan do vas in nazaj v mrzel dom. Če boste še tako živeli, bo do konca fizično podrlo njo, tebe bo strlo od skrbi, zglodalo pa zaradi mame, pa tudi možu zlasti po bolezni sekiranje ravno ne koristi. In ne dvomim, da ne bi znala tašči s primernimi besedami pojasniti, da bi jo radi še dolgo imeli ob sebi, ne da bi se bali, kdaj se bo zgrudila. Mislim, da je bolj bistveno to, kot kako shajati z mamo. Ko bo tvoja mama videla, da niste odvisni od njene dobre volje, se bo morda vsaj toliko skulirala (ti pa tudi), da bodo odnosi znosni. Želim ti modro odločitev, Delfina
draga skrbna,
tudi sama po vsej gori postov in enega istega nasveta v njih nimam dodati nič novega. sama imam podobno mamo kot ti, nikoli se nisva razumeli, odkar imam sina, pa imamo več stikov. želela si je, da bi ga vsaj nekaj dni na teden pazila, ko sem šla jaz nazaj v službo. bila je užaljena, ker nisem bila za to in sem našla varuško. na sina zdaj popazi občasno, na mojo željo izključno na svojem domu in je zadovoljna. jaz pa seveda tudi.
če boš našla varuško, nato pa taščo in mamo mirno in z argumenti obvestila o tem (ju postavila pred dejstvo), hkrati pa jima povedala, da bosta sina še občasno lahko popazili, se bosta obe sprijaznili z novonastalo situacijo, ev. užaljenost pa ju bo že minila. važno je, da bo odločitev, ki jo boš sprejela trdna in da za varstvo sina najdeš osebo, ki ji boš zaupala.
srečno!
Kako te razumem, oz. razumem cel začarani krog.
Menim tudi, da se nobena juha ne poje tako vroča, kot se skuha.
Zakaj tako mislim ?
Žuži in konec koncev tudi ti in tvoj mož sta vesela, ker sta za sina poiskala “najboljše” varstvo.
Z Žužijem se stari starši ogromno ukvarjajo, varstvo ni celodnevno in otroček ogromno odnese od babic in babice drži po konci. Konec koncev otroček tudi raste in je vsak dan manj naporen, babice pa vsak dan bogatejše za nove dogodivščine z vnučkom.
Tvoja tašča je (najbrž) ponovno zacvetela, ko je dobila priložnost živeti z vami in čuvati (biti koristna) vnučka. Tudi tvoja mama je na istem nivoju, le s to razliko, da ima ona še eno obveznost doma (mož) in se čuti “zapostavljeno”, ker meni, da jo tvoja tašča na nek način izriva iz tvojega (vašega) življena (ni več najbolj ljubljena). Poleg tega pa ima še svoj kerakter.
Menim tudi, da tvoja mama ne želi nič slabega, le da se na ta (čuden) način izraža. Svojo pomembnost hoče postaviti na prvo mesto tudi s tem, da ko jo najbolj rabiš – odpove. Pa mislim, da bi Žužija vseeno raje čuvala kot čistila okna, le da si je ona v glavo vtepla – prosi me, prosi.
Če to sprejmeš (tašča jo je najbrž že sprejela takšno, kot je), je življenje lažje. Lažje je tudi, če začneš mami kimati in si misliš svoje (zame je to hinavščina – z dobro rešitvijo). Povej ji tudi, da v kolikor bo ona rabila kakršnokoli tvojo pomoč, ji boš na razpolago in v oporo, tako kot si taščiin tako kot je (ha, ha) ona sedaj tebi.
Menim, da želi biti večkrat pohvaljena. Da želi dobiti občutek, da je za vas (najbolj) pomembna in da brez nje ne gre.
Ko to sprejmeš je življenje res lepše – preverjeno.
Ps. Upam, da bo tašča ozdravela, da bo kmalu prišla pomlad in da bo več sončka za vse vas in nas.
Draga Skr bna!
“Moja mama je….en velik egoist. Ne bom se matrala in zavijala v celofan-vse svoje življenje je en velik egoist, svet se mora vrteti okoli nje, če se ne, se ima za ustavit in se znova začet vrtet okoli svojega središča – nje. Poleg tega je tip človeka, ki ima vedno prav, ki ga tudi 200 natisnjenih ali “plastičnih” dokazov ne prepriča o nasprotnem. Vse ve, vse zna, na vse se spozna, mene bi tudi kakšne tuje slovnice lahko naučila, moža kakšnega kosa računalništva, recimo, da o ljudeh na sploh ne izgubljam besed. Vsi so zarukani, butasti, blesavi, nevzgojeni, nesramni, nje že nihče ne bo….ona že ve. V vse se vtakne, vse komentira, prepričana, da vsi komaj čakamo njenih komentarjev. Človek ob njej ne more in ne sme imeti svojega mnenja, svojih pogledov, še pogovarjat na eni čist vsakdanji bazi se ne moreš z njo, ker se v 5 minutah skregaš.”
Saj vem, da ne bo pomagalo, toda vsaj pod ta odstavek se lahko žal tudi sama podpišem. Ko sem brala, nisem mogla verjeti, da nekdo lahko tako dobro opiše MOJO mamo. S to razliko, da mi živimo pod isto streho (k sreči je poleg vhoda, ki se kmalu loči v spodnji in zgornji del, res le streha skupna).
Kot sem že rekla: vem, da ti nič ne pomaga, toda razumem te in sočustvujem s tabo. Če oz. ko najdeš rešitev, mi javi – se priporočam (no, naša mala je k sreči v vrtcu).
Torej, drži se in ne popusti. Jezo pa poskusi sprostiti takrat, ko si sama. Saj vem, da ne gre vedno, vendar mož in otrok res nista kriva za to, da imamo “čudne” mame.
Lep pozdrav!
Tucka
Res si boga, Skrbna. Samo, jaz sem tudi mnenja, da bibilo najbolje za “tamaučka” poiskati drugo varstvo. Res da vaju bo udarilo po žepu, ampak imela boš pa vsaj svoj mir.
Svoji mami pa lahko daš tole pisemce v branje; upam, da se bo kaj zamislila!! – zraven pa še odgovore iz foruma.
Upam, da bosta zadevo rešila. Lp, Sara:)
Sicer so že ostale vse napisale, jaz bi dodala le še to, da moraš nujno nekaj ukeniti, saj ta situacija razžira tebe in tvojo družinico… Tvoj mož in sinko sta prva in ne smeta biti strelovod za tvojo jezo. Če mamo (vsaj začasno) postaviš na hladno in Žužiju poiščeš primerno varstvo, si boš gotovo povrnila vsaj nekaj notranjega miru. Zakaj bi imela obi sebi človeka, ki ti samo jemlje energijo in povroča frustracije?
Držim pesti, da boš našla rešitev,
S.
Ej, Skrbna… sem prebrala, pa potem tuhtala…
Tezko ti dam kaksen nasvet… so ti jih punce nekaj natrosile…
Jaz se se najbolj nagibam k mnenju zvezdice… premisljeno…
Ce te to nazira, je seveda potrebno nekaj narediti… za tvoj notranji mir. V mili obliki, ali mocno zarezati? Jaz sem tip, ki slednjega ne mara prevec.,.. ker nikoli ne zelim prevec prizadeti ljudi okoli sebe… seveda se to tudi mascuje…
Mame ne bos spremenila… lahko spremenis samo sebe… da se skuliras, odebelis kozo in ne dovolis, da te njene izjave prizadenejo… in to je najtezje, kaj ne?
Pa kaksno studentko vmes…
Drzim pesti zate… Objem na daljavo! S.
Skrbna,
…kot bi pisala o moji svakinji. Lani smo imeli druzinski posvet, kjer sva bila z mozem ‘na tapeti’, v upanju, da ji bom lahko povedala vse kar mi lezi na dusi…Pa je bilo vse samo se huje. Ker se taki ljudje, kot lahko vidis pri svoji mami, niso sposobni vziveti v druge ljudi. Enostavno te ne slisijo, pa lahko kricis in vpijes kot hoces. Pa mi je nekega dne kliknilo. Naj rece kar hoce, me ne prizadene vec. Prisla sem do tocke, ko ji lahko v obraz recem: Rada te imam, a mi nisi vsec! To je to, ko bos mamo sprejela tako kot je, bo zivljenje spet lepo in umirjeno.
Je pa tudi dejstvo, da je moja svakinja prisla do tocke, ko je ugotovila, da tako ne gre vec naprej in si je letos poiskala psihologa. Res bi bilo dobro, ko bi se tvoja mama pogovorila z nekom, usposobljenim za to. Nezadovoljna kot je, siri svoje nezadovoljstvo okoli. Saj se sama tega verjetno niti ne zaveda (pa ceprav ji to govoris), jo pa boli in verjamem, da trpi.
Zato, draga Skrbna, cuvaj svoje zivce za svojega Zuzija in trenutke, ko jih bos res potrebovala in jih ne izgubljaj v neplodnih zolcnih debatah z mamo. Saj poznas tisto misel: ce delas nekaj, kar ne obrodi rezultatov, moras najti drugi nacin. Pri vama je to komunikacija. Ne kricanje in zivcna tiha vojna, ampak umirjeni pogovori. Zvezdica ti je lepo svetovala. Mame ne bos spremenila (edino sama se lahko), lahko pa spremenis svoj odnos do nje. Ja, je tezko, a res pomaga. Vsaj pri meni je.
Se to. Ob branju tvojih postov mi je takoj prislo na misel, zakaj vendarle ne razbremenis tasce. Pa naj bo tasca se tako proti. Fizicno ni pri moceh, da bi krotila zivahnega dveletnika! Imam pa Salomonovo resitev. V studentskih casih sem cuvala eno deklico….skupaj z babico. Bilo je super. Deklica je bila babi res samo v veselje. Jaz sem bila z njo celo dopoldne, babi pa je bila vedno nekje v blizini. Ko si je babi zelela druzbe, ali pa deklica babi, sta se ze nasli…in igrali/peli/sprehajali smo se skupaj. Njeni starsi so se tako odlocili, da bi razbremenili babi.
Pazi nase,
E.
Draga Skrbna,
na tvojem mestu bi poskušala najti prijazno gospo, ki bi tiste tedne, ko je na vrsti tvoja mama, pazila otroka in bila pripravljena vskočiti tudi takrat, ko tvoja tašča ne bo zmogla. mami bi pa preprosto povedala, da v danih razmerah potrebuješ nekoga zanesljivejšega od nje in da bo tako ona lahko po načrtu pomivala svoja okna in loščila srebrnino. Če se ji bo zdelo prav, dobro, če pa ne, pa naj postane normalnejša in naj bo pripravljena paziti vnuka tudi takrat, ko ni na vrsti (kot bi to počela nova varuška).
Nima smisla in ne zaslužiš si (niti tvoja družina in tašča ne), da prenašaš vse to, pa tvoja mama gor ali dol.
Ja, zajebana situacija, ne rečem, da ni. Ni pa nerešljiva.
Jaz sem šla v službo po 10. mesecih porodniške, ker sem pač dobila službo. Varstvo sem imela urejeno kot pri vas, en teden mama, en teden tašča. Kakšnih hudih pritožb, na glas izrečenih ni bilo, sem pa pri svoji mami parkrat opazila, da ji je nekako “odveč”, sicer ga je čuvala brez besed, ampak je težko zamenjala kak dan s taščo, če je morala k zdravniku. Pa je prišel september in sem sina lepo poslala v vrtec. Tašča ga še vedno rada počuva, hodi iskat v vrtec, kadar ne gre drugače in z njim preživlja prijetne popoldneve, mama pa ne “čuti potrebe” po čuvanju. Ga sicer vidi vsak teden trikrat, ko prideva na obisk.
Vrtec zate zaradi zdravja pač ne pride v poštev, zato bi si jaz umislila privat varstvo. Tašča ga bo lahko še vedno čuvala, če bo bolan (dan, dva ostaneš z njim, da najhujše mine, potem ga ima lahko tašča).
Za nas je bila to najbolj elegantna rešitev, upam in želim, da jo najdete tudi vi.
Srečno.
Iskrena hvala vsem za odgovore, čas in energijo, ki ste jo vložile. Vem, da moje mame ne morem spremeniti, nad tem sem že zdavnaj dvignila roke, dokončno takrat, ko sem se odselila. Nekako sem se že sprijaznila, da je pač, kakršna je, saj imamo vsi svoje fore, a ne, pa malo čez pogledam in si rečem, kaj me briga, saj gre za njeno življenje…ja, ampak ne samo za njeno. Tudi za moje.
Tole, kar sem iz sebe vrgla včeraj, je samo en detajl v ogromnem mozaiku. Mislim, da je MojcaG skoraj popolnoma zdela bistvo problema: ni več najbolj pomembna oz. je pomembna drugače. Ja, je, moja mama je človek, ki hoče bravure, neskončne hvale, pohvale in zahvale, če hvaležnost pokažeš “samo” s tem, da jo povabiš na kosilo domov, to ni zadosti dobro, ker tega potem nihče ne vidi, ker ni publike. Zato tudi varstvo v “zavetju stanovanja” ni nič vredno, ker te nihče ne vidi. Veliko da na zunanjost, na opaženost, da ljudje vidijo, da ljudje hvalijo. Saj so sicer vsi neumni, ampak štejejo pa veliko. Pozornost, pozornost, pozornost in še enkrat pozornost, nikoli je ni dovolj. In ko samo zasluti, da nekdo drug dobi -morda- več pozornosti, je takoj odprta nova fronta. Kar je drugje samoumevno, moramo pri nas hvalit in pet glorio – ok, smo se že navadili, še mož se je, ki je sicer dokaj “bukov” za te stvari.
Zvezdica, hvala. A dedi? Dedi je nekje 30 let nazaj nehal razmišljati s svojo glavo, nehal je imeti svojo voljo, nehal se je spopadati in se je dal na “odklop”. Ko danes gledam nazaj, je imel samo dve možnosti: ločiti se ali pa “ukloniti se”. Izbral je preprostejšo, ne pa lažjo pot. Vsaj zame to ni lažja pot, če moraš pozabit nase. Tako je on bolj ali manj samo statist ali bolje “postrešček” svoje žene. Jaz se z njim ne morem ničesar zmenit, ker mora vse njegova žena “požegnat”, brez nje in njenega soglasja se nič ne zgodi. Kako on to prenaša skozi vsa desetletja, ne vem, meni se je po 19-tih letih takega načina življenja utrgalo in sem ušla. Pa je drugače neskončno dober človek, z veliko več širine kot mama, za razliko od nje je res veliko doživel, dosegel, naredil, bil član državne reprezentance, kasneje mednarodne zveze, kandidat za olimpijske igre, nenazadnje je hišo z lastnimi rokami zgradil (in se zato odpovedal olimpijadi, kar še danes s solzami v očeh pove), mojstri so delali samo streho, dimnik in fasado, pa prve stopnice so “zafršolali”, naslednje je že sam. Vse drugo je sam naredil, od inštalacij do beljenja. Seveda je mama pomagala, ampak če jo danes vprašaš, je delala ona, oče je pa MALO pomagal. Ta njegov “odklop” pa je začel puščati sledove, saj je zdaj velikokrat malo odklopljen tudi drugje, mu recimo kaj razlagaš, pa te sploh ne posluša – valjda, ker se ob stalnem trobezljanju svoje žene odklopi, da se mu ne zmeša, pa se potem “pozabi nazaj priklopit”, ko mu jaz kaj razlagam.
Varianto s študentko bom skušala upoštevat, ko tašča da skoz vse preglede, se bom skušala z njo pogovorit. Seveda je zacvetela, 36 let je čakala vnuka, obupala je, da ga bo kdaj dočakala, in zdaj je tukaj. Mislim, da če bi morala vseh 80 km po vseh štirih prelezt, bi jih rade volje, samo da ga lahko pazi. Daje ji tudi neko potrditev, zadovoljstvo v stilu “zmorem! nisem še za odpis!” In tamal jo tako zna “potroštat”, ko se ji zvije v naročju in ji prede, kot majhen, scrkljan muc, pa po možnosti še zagode “nona moja-moja, ooooooooooh koko je moooojaaa!” En del bolezni ji kar “stran vzame”. Je pa res, da je ona tako hitro zadovoljna, vsaka malenkost ji je vir zadovoljstva, pa naj bo pesmica, ki se je je tamal mimogrede naučil, zalite rože, zlikana žehta, ki sem ji jo strogo prepovedala likat (pa saj ne utegneš še to delat!) – karkoli. Ona v vnuku vidi eno samo veselje, moja mama pa sicer veselje, PREDVSEM pa veliiiiiiiiiiiiiiiiiko skrb. Tega njenega večnega nezadovoljstva in črnogledosti, tega ji nikoli nihče ne bo zbil iz glave. V vseh letih sem prišla samo do enega zaključka, da sicer trpi, ampak v tem trpljenju tudi uživa.
Ne od tašče ne od mame nismo nikoli zahtevali varstva. Prvotno smo nameravali imeti nekoga, ki bo čuval redno, onidve (oni) pa po željah, ampak na koncu so hoteli prevzet. Varstva ne bom samovoljno vzela ne eni in ne drugi, ker potem padem na nivo moje mame, to pa sovražim. In res nočem ponovit napake mojih satršev, ko so mi nekako “vzeli” ene stare starše in eno vejo družine. Vsem trem bom ponudila razbremenitev, taktiko moram še naštudirat, ker bo sicer izpadlo, da “ne pazimo dost dobro”. Pa tudi, bistvo problema ni varstvo, ga pa vsake toliko moja mama odlično izkoristi v svoj prid. Bistvo problema je neskončen egoizem in obsedenost s samo seboj, bolestno ljubosumje in še kaj – ampak tokrat mislim res samo toliko pobrskat, da se bo dalo živet in niti slučajno ne “zdravit” izvora. Torej namesto zobarja lekadol. Do naslednjič, ker res nimam ne energije in ne volje zdravit nečesa, kar človek sam noče pozdraviti.
AnaAna – teta Minka bi bila res samo izhod v sili. Zadnje leto jo je krepko pobralo, mislim, da mora nekaj bolehat. Je sicer srčno dobra ženska, vseeno pa bi pri njej otroka pustila le v skrajni sili.
Saj mogoče ti je to že kdo predlagal ali pa si morda ne morete privoščiti, ampak – bi se dalo poiskat varuško, morda vsaj za kako uro? Ne samo, da bi imeli varstvo pokrito, tudi zato, da bi mami rekla: “Malo si moramo odpočit od tebe, dokler ne boš spremenila odnosa, bo Žužija pazila varuška!” Ali pa kaka druga sorodnica? Soseda? Mamica vrstnika, pa da ji potem vrneš uslugo?
Drugega mi ne pade na pamet, samo še močne živce ti želim!
Teta Minka mi je prva prišla na um, ker sem se zlobno poigravala z mislijo, da čez cesto tvoji mami pred očmi teta Minka merka tvojega Žužija. Lahko bi bila tudi teta Cilka ali pa Berta, dobre tete se da najti…
Žal, pomagala pa pač nisem dosti… hvala bogu nimam takih izkušenj. Čeprav imam pa kakšen drug križ…
Saj zmoreš, jaz verjamem vate. Če bi mi zneslo, se tudi jaz ponudim za tvojega Žužija… ko bo sila, pa lahko računaš name!
LP, Ana