Tisti, ki imate hudo bolnega starša, kako si z brati, sestri porazdelite skrb zanje?

Recimo, da ne od bratov, sester živi v isti hiši kot bolni starš, vi pa daleč stran, več ur vožnje stran. Prepustite vso skrb tistemu, ki je doma ali kako to uredite? Mogoče preživite dopust pri staršu in razbremenite sestro/brata?

Pa, če starš noče v dom za starejše in če noče pomoči, nege na domu.

Običajno nasrka tisti, ki je najbližje 🙁

Nasrka sestra ki živi v hiši z njima, dedovali bova enako. Jaz ne pomagam ker ne rečejo.

Pomagas financno in seveda cas dopusta, praznikov in vikende prezivis pri starsu in razbremenis brata/sestro.

Finačno sem seveda pripravljena pomagat. Mi pa ti zavčrajo, ker on dosti bolje zasluži kot jaz. Pa on je dobil hišo, jaz pa nič in zato noče denarja. Itak pa ima starš finance.

Vseeno mi je nelagodno, ker nič ne pomagam. Ob praznikih delam, dopusta sedaj ne morem dobiti in me to mori :(. Kasneje pa se lahko zgodi, da bo prepozno. Počutim se totalno nekoristno. No, saj tudi sem.

Ja, res, tisti, ki je najbližje, najbolj nasrka.

Kaj jim pa je, da jim je treba pomagat?

Ljudje, aktivni moramo biti do zadnjega diha, ne pa se prepustiti ….

Pojdi domov pogledat starse!

Pomagaj kolikor lahko!

Jebes sluzbo in te delovne vikende, ce bo prepozno!

S Fredo skupaj skrbiva za vraga❣️.

Kdor jerba, skrbi za starše.

Enostavno je reči. Ni pa tako ensotavno biti brez službe.

Žal si ne morem privoščiti, da ostanem brez službe. Grem na obisk kolikor morem.

Ni tako enostavno. TUdi, če nekdo drug jerba, je vseeno tudi moj starš. Bi si želela, da bi živela bližje, da bi lahko večkrat šla na obisk.

jaz ne pomagam, ker ne rečejo…. poden od cloveka si…

Dosti žalostno, da sam oz. sams ne vidiš kje rabijo pomoč… Jerbal pa bi, koritneži….

Pri nas je bilo logično, ker je sorojenec živel drugje in ker smo se dogovorili, da bo hiša moja, da jaz skrbim za očeta. Bilo je težko in naporno, bilo pa je vredno vsakega trenutka. Dragoceno je bilo biti s staršema zadnje trenutke življenja, biti ob njih ob smrti. Če bi se morala še e nkrat tako odločiti, bi se. Sem pa imela pri enem izmed staršev tudi zunanjo pomoč, znanko, sosedo, ker sama ne bi zmogla.

Ti si pa res ena osamljena duša  … delovala nisi nič, zdaj pa se čutiš odgovorna za njih? Saj so ti lepo dali vedeti, očitno vsi po vrsti, da te niti pripljizno ne potrebujejo.

Kdaj boš ti spregledala, v kakšni iluziji živiš? A so te sploh kdaj jemali resno? Ali si bila vedno bolj tista, za katero so se bali, če bo sploh zmogla to življenje, ne pa da bi ti še zaupali skrb za njih in dediščino?

Vzgojili so te v zelo bogaboječo bitje, preveč radi te pa zgleda niso imeli nikoli.  Oprosti, ampak naj ti bo jasno, da želiš ti nekaj od njih, še vedno, ne oni od tebe. Lahko pa bi jim to enkrat povedala – da si želiš njihovo ljubezen, ne pa da kolovratis s tem, kako si nekoristno. Nekoristno si za njih, ker te oni sami smatrajo za nekoristno, ti pa si se vdala v ta okvir, zdaj pa doživljaš preobrazbo, pa bi rada razčistila neke stvari ali vsaj imela več družbe.

Vso srečo ti želim.  Saj le tako resnično odrastemo- ko se emocionalno osvobodimo staršev oziroma lastnih frustracij, ki nas vežejo na starše. Torej – osvobodi se, kakorkoli že. Hočem reči, da pri tebi ne gre za problem, ki si ga predstavila, ampak za osebno napredovanje v čustvenem smislu. Tako te jaz berem.

Saj če je dobil nepremičnino, ti pa nič, je bila sestavljena kakšna pogodba (izročilna, o dosmrtnem preživljanju ipd), v kateri je dorečemo, da je prejemnik premoženja dolžan poskrbeti za starše. Kakršnakoli slaba vest je odveč. Takrat, ko prideš na obisk (vikend, ipd), prevzameš za kakšno urico, dve, skrb, da lahko brat/sestra kam gre. So še dosti hujši primeri, pri nas recimo sem sama skrbela za bolno mamo, ker živi sestra v tujini. Imam majhne otroke in nisem živela v istem kraju, tako da je bil kar logističen zalogaj. Seveda nisem niti pomislila, da bi morala dobiti pri dediščini kaj več za to…

Ni potrebna finančna pomoč, več mi pomeni, da lahko grem brez slabe vesti na dopust in mamo pustim v dobrih rokah brata, ki pride za ta čas k mami.

Ni fizično bolna, je pa starejša in predvsem potrebuje družbo ter malo pomoči (vožnja v trgovino, k zdravniku), pa malo je že pozabljiva, čeprav še nič kritičnega.

Z možem sva štiri leta zelo intenzivno skrbela za njegovo ostarelo mamo.Sama.Niksmor nisva šla skupaj, vedno je bil kdo izmed naju doma.Ko je umrla, je njegova  sestra,ki jo prej ni bilo nikjer( imamo doma tooooliko dela…)takoj priletela pogledat, kaj bo dedovala …

pa kaj se je tebi pripeljalo. Kako biti aktiven če nekoga kap in je nepokreten v postelji. Ti bi od takšnega zahteval aktivnosti, n. pr. da se vozi s kolesom. Gorskim, v hribih.

Pa fuck off folk. Berem tele komentarje, pa a ste res vsi brez srca. Ene ne skrbi, ker jih noben na kolenih ne prosi za pomoc, drugim se jebe, ker itak ne bodo nic podedovali, tretji iscejo izgovore zaradi sluzbe, oddaljenosti. Pa u PM, to so vasi starsi, ljudje, brez katerih vas sploh ne bi bilo, da se lahko danes preseravate. Ostareli ljudje, ki so vsaj nekako pri zdravju, potrebujejo samo druzbo domacih in veliko ljubezni. Tezko je, ko nastopi bolezen, demenca, nepokretnost,…Tudi tukaj je pomembna prisotnost vseh bliznijih druzinskih clanov, za zdravstveno oskrbo na domu, pa so patronazne sestre, (samo za primer) Zavod Pristan. Preko osebne zdravnice uredite, dodatek za pomoc in postrezbo.

V primeru, da ostareli, ne zeli pomoci nege ma domu, ste pri zacetnih obiskih zraven, jbg, bo treba reskirat, kaksen dan dopusta, kaksen izredni dopust, bolnisko,…na milijavzent in en nacin lahko dobite dni, ki jih izkoristite za pomoc ljudem, ki so vam dali zivljenje.

Zalostno je, da starse gledate samo skozi oci denarja. Ste se kdaj vprasali, koliko odrekanja, neprespanih noci, zivcev otd., da ne nastevam, so si oni odrekli, da ste danes to in tam kjer ste?

S takim misljenjem, upam, da na dan pogreba ne boste potocili niti ene solze, ce ze, ste pa navadni hinavci. ŽIVELA SLOVENIJA

Daj se ti prizemlji malo.

Veš nimamo vsi te možnosti, da bi doma čepeli in bili ob starših. Eni moramo tudi hoditi v službo. Ne boš verjela, ampak so službe, kjer ne moreš dobiti dopusta, ko se ti zazdi, da ga rabiš. Pa ne boš verjela, ampak ne dajejo vsi zdravniki bolniške, če nisi bolan.

Jaz osebno imam veliko ur vožnje (dobrih 8 ur) do domačih. Imam tako službo, da poleti ne morem dobiti dopusta.

Naj kar službo pustim? Od česa se naj potem živim? Eni ste res bebasti do kraja.

Pa tako kot eni pametujete: več operacij, več let okrevanja (ja let, ne mesecev). Me je kdo prišel obiskat, mi pomagal? Ja, tujci, ki so plačani za to. Od domačih noben. Od kje vam ideja, da bi morali pa otroci kar službo pustiti in biti na voljo staršem, ko ti zbolijo. Ko pa mi odrasli otroci zbolimo pa staršem dol maha za nas? Od kdaj so sami otroci dolžni skrbet za starše? MIslite, da tisti, ki smo odrasli in imamo zdravstvene težave, take, ko več mesecev težko kaj skuhaš, si hrano nabaviš, ne bi bili veseli pomoči koga domačega? Pa te pomoči ni. No, jaz je tudi nisem pričakovala. Nisem pričakovala, da se bo kdo vozil ure in ure k meni na obisk. Ampak logično tudi, da jaz ne bom zapustila službe, bila na socialki, da bi pomagala staršem.

Tako je….vsaka minuta je izgubljena…na koncu točiti solze je prepozno….starši te potrebujeji…pričakujejo vsaki dan

Pa greš, ko dobiš dopust, za ta čas na morje, v toplice, na smučanje ali greš na obisk in za nekaj dni do staršev? In tam pomagaš ali si obiskovalec, ki pričakuje postrežbo?

Kar daješ, to dobiš!

Ko sem bila bolna, sem imela vsak dan klice, kaj potrebujem, kaj naj prinesejo, par prijateljev in prijateljic si je podajalo ključ, da so hodili na obisk in v pomoč.

Starši in sorodniki pa prav tako.

V več kot pol leta ni minil niti en dan, ko bi bila sama.

WTF? A ste normalno? A starši nimajo svojega življenja? A otroci ne smejo imeti svojega? A ste bolniki?