Težave, k jih imamo zdaj v večini primerov izhajajo iz zgodnjega otroštva, na žalost ali srečo pa imata tukaj največnji vpliv starša, torej primarna družina in je seveda krivda zvaljena na niju. Vsi ponavljamo vzorce iz otroštva, avtorica naj si prebere kakšno knjigo o tem in sploh o načinu dela psihoanalize. Seveda pa je vsak kot starš delal po svojih najboljših močeh. Pa še nekaj, ali te skrbi za tvoj ugled ali za sinovo zdravje?

Čakaj, vsi samo nabijate, kaj pa bi mogla mati, a naj bi pustila, da bi bil cvekar v šoli, potem pa na socialki. Vsak oz. odkar berem tale mon skoraj vsak starš želi svojemu otroku samo najboljše. Ena zgoraj sebe opravičuje s tem, da je v tistem trenutku se tako odločala oz. so bili taki časi! Halo a za njeno mati pa to ne bi moglo biti opravičilo, najlažje je obsojati.

Očitno pa ima ta mati samo enega otroka. Povem iz svojih izkušenj, imam dva otroka in en otrok brez problemov, drugi pa ob enaki vzgoji, morda še bolj tolerantni pa je imel obilo problemov s psiho, kar je očitno posledica genov, saj je v moževi družini kar nekaj psihoz, tako, da vsak zase je individium in ničesar ne moremo posploševati. Verjetno ne bi bilo slabo, če bi se vsi oglasili pri psihoterapevtu, da bi dobil neko splošno sliko družine.

Primer slabega psihiatra, psihoterapevta. In teh je velika večina.
Moj brat je tudi odšel od njih pol samega sebe in kao zmagovalec v igri žrtev-agresor …
Noben pravi psihoterapevt ne bo vzel besed pacienta za zdravo za dobro, ne da bi govoril z vsemi vpletenimi. pa še takrat ne.

Čakaj, vsi samo nabijate, kaj pa bi mogla mati, a naj bi pustila, da bi bil cvekar v šoli, potem pa na socialki. Vsak oz. odkar berem tale mon skoraj vsak starš želi svojemu otroku samo najboljše. Ena zgoraj sebe opravičuje s tem, da je v tistem trenutku se tako odločala oz. so bili taki časi! Halo a za njeno mati pa to ne bi moglo biti opravičilo, najlažje je obsojati.

Očitno pa ima ta mati samo enega otroka. Povem iz svojih izkušenj, imam dva otroka in en otrok brez problemov, drugi pa ob enaki vzgoji, morda še bolj tolerantni pa je imel obilo problemov s psiho, kar je očitno posledica genov, saj je v moževi družini kar nekaj psihoz, tako, da vsak zase je individium in ničesar ne moremo posploševati. Verjetno ne bi bilo slabo, če bi se vsi oglasili pri psihoterapevtu, da bi dobil neko splošno sliko družine.[/quote]

To ti samo misliš, da sta imela toja otroka enako vzgojo, sigurno si na neki točki delala razlike. Iz mojih izkušenj, mama je delala velike razlike med mano in sestro, njo pretirano crkljala in jo zasipala z ljubeznijo, meni nič ljubezni, samo posmeh in podobno. Imava sicer zaradi tega ravnanja obe probleme. Pa bog ne daj, da mami kaj omenim, da dela razlike, čisto znori, da to pa že ni res:)

Čakaj, vsi samo nabijate, kaj pa bi mogla mati, a naj bi pustila, da bi bil cvekar v šoli, potem pa na socialki. Vsak oz. odkar berem tale mon skoraj vsak starš želi svojemu otroku samo najboljše. Ena zgoraj sebe opravičuje s tem, da je v tistem trenutku se tako odločala oz. so bili taki časi! Halo a za njeno mati pa to ne bi moglo biti opravičilo, najlažje je obsojati.

Očitno pa ima ta mati samo enega otroka. Povem iz svojih izkušenj, imam dva otroka in en otrok brez problemov, drugi pa ob enaki vzgoji, morda še bolj tolerantni pa je imel obilo problemov s psiho, kar je očitno posledica genov, saj je v moževi družini kar nekaj psihoz, tako, da vsak zase je individium in ničesar ne moremo posploševati. Verjetno ne bi bilo slabo, če bi se vsi oglasili pri psihoterapevtu, da bi dobil neko splošno sliko družine.[/quote]

Krivdo ne ampak odgovornost mora starš prevzeti. Če ne prevzame odgovornosti to pomeni, da ni vzgajal otroka kot individualnega človeka ampak je vzgajal po načinu, kjer starš preko sebe uresničuje otrokovo življenje. In če tudi ima otrok v šoli same cveke naj si starši priznajo, da pač ni otrok najboljši učenec. Pa kaj. Naj ga vzpodbujajo, da izdeluje šolo in skušajo oziroma morajo pa prepoznati talent, dar, kjer pa otrok zacveti. To je pa lahko šport, glasba, petje, komunikacija, slikanje, živali in tako dalje na milijone talentov. Torej starš naj si prizna, ne pa na otroka zganjati svoje frustracije, ker pa moj otrok ni odličnjak je pa človek, ki v življenju ne bo uspel in kakšno smolo imam, da imam takega otroka. Ja to starši zavestno otroku sporočajo. Na svetu ni popolnega človeka, ga ni. In tudi vaš otrok ni popoln kot vi niste. Sigurno, da je značaj otroka tudi podedovan delno ampak naloga staršev je, da otroka pripravijo na svet točno takšnega kot je. Dober učenec, slab učenec, slab športnik, dober športnik in tako dalje. Ne pa da mu sporočajo bebec, ker ima cveke. In to starši zelo prozorno sporočate otroku. Zakaj ste tako nesposobni, da v svojem otroku ne vidite talenta kljub temu, da ima cveke. Ne to pa si ne boste priznali, da ste bili nesposobni. In to je odgovornost, ne krivda.

Kako urejeni pa ste, ko praviš, da ste bolj urejeni od drugih. Imam zelo dobrega prijatelja, ki ima velike težave zaradi vzgoje v obsesivno “urejenost”. Nemoč kontroliranja novega okolja in občutek izgube nadzora nad zunanjim svetom, občutek nesposobnosti samostojnega življenja, občutek utesnjenosti, ker zunanjega sveta ne more prilagoditi svojim naučenim vzorcem. Občutek, da je samoiniciativnost napačna in grešna, občutek da topline ni vreden, kadar ni boljši od drugih. Občutek, da novim situacijam ni in ne more biti kos, saj je bil vseskozi vzgajan v nesamostojno osebo, ki sledi naučenemu vzorcu, ti problemi pa so novi in jih nihče ne uči… In delati mora v okolju, v katerem niso vsi urejeni…

Pa niti za hip se ne bi zamislila, mu rekla, da si želela le najboljše zanj in da ti je žal, če si kdaj na kakršenkoli način v njem povzročila tesnobo?

Ko sem prebral tvoje poste, gospa besna, sem imel obcutek da to pise moja mama. Ker je zgodba zelo podobna. In ne, nimas prav. Poglej na svojega sina kot na cloveka s custvi, strahovi in vsem ostalim. In ne kot na sredstvo za izpolnjevanje svojih zelja.

Sine kljub depresiji vestno skrbi za svoje stanovanje? Vau!

Ti misliš da si idealna mama, ampak nisi. Zaprta si v nekem svojem “balončku” iz katerega ne pomoliš glave…. skratka, bolj ti je bil važen odziv okolice in kaj bodo drugi rekli, kakor čustvena podpora otroku(za kar si že zamudila vlak). Prav tako si vrjetno čustveno izsiljevala te tvoje prave “usmeritve”, ja sej vem da si ti mela izkušnje v življenju in si želela najboljše za svojega sina, ampak žal tako življenje ne poteka. Cilj ni važen, važna je pot in v tem primeru so na poti tudi napake… ki so bistven del učenja. Depresija je v takem primeru zgolj vrh ledene gore, bistveni problemi so drugje. Zdej, samo na podlagi tega “da sinu nisi pustila se konstantno igrati” zagotovo psihiater ni podal svojega mnenja, ampak je moral iz nečesa razbrati tvoj vzorec obnašanja do otroke.

No, je pa zanimivo koliko nas ima podobne starše, jaz sem doživel podobno vzgojo kot tvoj sin in ga razumem. Če se še navežem na principe vzgoje 30 let nazaj in sedaj… dobri starši so bili že takrat, kot so sedaj in ni bistvene razlike… to da igraš na to noto je pač bullshit.

“Sprejemanje polne odgovornosti za vsa naša dejanja, vključno z našimi čustvenimi in vedenjskimi odzivi na vse življenjske okoliščine, predstavlja odločilen korak k človeški zrelosti. Vendar je težava, da za svoje odzive krivimo druge ljudi ali stvari, stara toliko kot človeški rod. Mnogi smo odrasli kot obtoževalci. Zagovarjali smo svoje najbolj nesprejemljivo obnašanje: “Ti si kriv za to.”… Enako si ti storil meni.”… Vračam ti le milo za drago”.
Naučili smo se pojasnjevati, da naj ne bi bili krivi za svoje napake zato, ker nismo imeli ustreznih sredstev, s katerimi bi delali; zagovarjali smo se celo, da “naše zvezde niso v ustreznem položaju, luna ni v pravi hiši”. Osnovna žalostna ugotovitev je, da obtoževalci niso v stiku z resničnostjo. Zato ne spoznajo samih sebe. Ne dozorijo. Ne rastejo. Življenjsko dejstvo je: Rast se začne tam, kjer se neha obtoževanje. Nasprotje težnje, da krivimo druge, je, da sprejmemo polno odgovornost za svoje življenje, da postanemo “lastniki”, ne obtoževalci. Lastniki vedo, da nekaj v njih pojasnjuje njihove čustvene in vedenjske odzive na življenje. To je nedvomno odločilen korak k človeški zrelosti. Odgovornost zagotavlja, da bomo odrasli.”

To je odlomek iz poglavja “Sprejeti moramo polno odgovornost za svoje življenje”.
Knjigo je napisal John Powell D.J. naslov je Sreča izvira iz notranjosti.

Knjigo si sposodi v knjižnici in jo najprej preberi ti, potem jo daj prebrati sinu.

Ko bo sin dojel, da je sam odgovoren za svoje življenje in za vse svoje odzive in bo nehal obtoževati, bo zares odrasel.

Psihiatri bolniku običajno prisluhnejo in mu ne povedo rešitev- sin se je verjetno s psihiatrovo pomočjo sam dokopal do tega, da ga je življenje v primarni družini zaznamovalo. To, da mu je psihiater pritrdil, je zgolj izgovor- sin vam je pravzaprav hotel povedati, da se ON z vami kot otrok ni dobro počutil. Če mu želite pomagati, mu prisluhnite, kaj vam ima za povedat in upoštevajte njegova čustva. Ne gre za to, da vas kdorkoli krivi – prevzeti morate odgovornost, se opravičiti, ker ste ga nehote prizadeli. Vi pa tratite energijo za to, da dokazujete, da ste imeli prav. Lahko ste imeli stokrat prav – sinovih čustev zaradi tega ne boste spremenili. Ali s prispodobo – lahko zmagate v vojni (z argumenti), a poražena stran (vaš sin) vas zaradi tega ne bo vzljubila (ne bo čutil drugače).
Hm, ali ste res mislili, da lahko psihiater mlademu, uspešnemu, visoko izobraženemu moškemu v tolikšni meri ‘opere možgane’ da bo o tako pomembni stvari spremenil mnenje. Tako je vaš sin čutil, še preden je sploh šel k psihiatru, samo si vam tega ni upal povedat.

Saj ne več, če boš to brala glede na to da te trgajo na koščke….
Jaz pravim tako: Kot starša sta naredila vse po svojh prepričanjih in možnostih….zame so bile določene odločitve zelo težke, ker je bilo več opcij in vedno sem se bala, če sem pravo izbrala karikiram: križišče možnost levo, naravnost in desno katera pot je prava? Odločila sem se naprimer levo…nisem pa vedela kaj me tam čaka….je bila prava odločitev ali ne…
Še danes ne vem…se da zgodit, da bo čez nekaj let prišla hčerka iz terapije….
Razumem da sta prizadeta…in verjetno bosta morala prespat in premlet vse skupaj, da bosta jasneje videla oz. razumela…ne razumem pa tega: “Da počakam na morebitno tožbo? Da bomo šli na sodišče?”

Odgovor na veliko psihičnih težav leži v vzgoji in vzprcih, ki so jih na nas prenesli starši (oni pa so jih dobili od svojih staršev). Praktično vsi, ki jih poznam, da so šli k psihoterapevtu, so morali najprej predelati odnos do svojih staršev. A še za nobenega nisem slišala, ki bi se tega lotil tako, da bi vse skupaj prevalil nazaj na starše. Običajno starše sprejmemo kot “izgubljen primer” ali pa “saj bolje živi, če ne ve tega, kaj vse mi je naredil”. Spoznavanje napak v odnosu do staršev nam le pomaga prepoznati vzorce, ki jih vlečemo v odnose z drugimi ljudmi (in nam običajno niti niso všeč, le navajeni smo jih iz otroštva).

Prijatelj pravi: do 25 leta lahko za svoje težave kriviš starše, naprej pa si odrasel in odgovoren zase. Del odraslosti je gotovo tudi to, da se spoznaš (in se nehaš ocenjevati skozi oči svojih staršev) ter sprejmeš to odgovornost.

Torej po mojem mnenju vam ni treba narediti nič drugega, kot dovoliti sinu, da odraste. Ja, lahko da ste delali napake, kdo jih pa ne. V dobri veri. Za naprej to sploh ni pomembno, vi živite naprej svoje življenje, on naj pa že začne svojega. Morda je čas, da se umaknete in ga zares pustite stran.

Mnogi psihoterapevti tudi pravijo, da je bilo včasih pomemben del iniciacije (začetek odraslosti) služenje vojaškega roka. Vaš sin česa takega najbrž ni imel priložnosti doživeti…

Čeprav se z zgoraj zapisanim načeloma strinjam, bi znalo delovati šele potem, ko se bo sin res odlepil (za kar se morda morate najprej malo skregati). Dejstvo, da iščete pomoč in nasvet, kaže na to, da ste morda tip ženske, ki verjame, da mora popraviti vse, kar je narobe. Včasih se je treba sprijaznit, da kakšne stvari ne bodo točno take, kot smo si zamislili. Ni vam treba vsega popravljati, ni se vam treba spreminjati. Iz vsega, kar ste napisali, se vidi, da ste naredili veliko, bilo je dovolj. Dovolite mu, da naprej živi po svoje.

Povedano drugače: V svojem stanovanju naj ima svoja pravila, pri vas pa imate vso pravico, da zahtevate naj pospravi igrače za sabo… 😉

za začetek bi iskreno poslušala sina, brez prekinjanja, brez zanikanja njegovih čustev. ljudje se včasih počutimo izjemno slabo, pa druga stran niti tega ne ve. včasih enostavno ne vejo, drugič pa gre za egoiste, ki tega sploh ne zaznajo.

mogoče bi se celo opravičila, da nisi tega vedela in vprašala ali lahko greš na terapijo, ker mu želiš pomagat, ga ni terapevta, ki bi bil proti! govorim iz prve roke. potem ti bo mogoče kaj bolj jasno.

sem že slišala za narcise, ki so šli k terapevtu in to si potem zaključke povsem po svoje razlagali. res me zanima za kakšno bolezen gre, da se pač podučiš…

nič še ni izgubljeno. še vedno se lahko pobotata. vedi pa tudi, da sin in 30 let in da mora počasi vzeti življenje v svoje roke in preživeti v njem kot ve in zna, ne bo se mogel več izgovarjat na otroštvo.

Vse mi je postalo jasno ko sem prebrala da imaš samo sebe za idealno mati. Psihoterapevt ima prav. Ampak moraš se zavedat da je povsod tako. Starši nas s svojim obnašanjem in ravnanjem pač oblikujejo zavedno ali nezavedno v to kar potem smo. Tudi jaz se s težkim srcem zavedam da sem odgovorna za svoje otroke da bodo postali to kar bodo z vsemi uspehi in težavami. Vem da kiksnem. Vem da kaj prav naredim. To je del življenja. Se pa kot odrasel člvek moram sprejet in delat na tem, da postanem boljša. Tudi tvoj sin dela na tem s tem ko obiskuje terapije. Sprejmi to kar ti govori, zdaj je v fazi ko je našel vzrok. Ne biti užaljena ampak mu pomagaj. Pomagaj mu da se izboljša, da postane tak kot on sam želi ne kot si ti predstavljaš da mora biti. Na konec koncev smo odrasli ljudje odgovorni zase ne glede na to kake vzorce so nam starši privzgojili. Spremenimo se lahko če je le interes za to.

Draga avtorica, če imaš sina rada in če mu res želiš dobro, potem si preberi odgovore, kot je tale citirani in res premisli in res pojdi vase in se zamisli.

TA CITAT SEM SI sposodila, se v glavnem strinjam. Ker roko na srce, na svetu ni starša s katerim bi bil otrok 100 {04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} zadovoljen. iN kot odrasel, zato vleči nezadovoljstvo naprej? Prosim? A se ne govori dandanes, da smo sami kreatorji svojega življenja?
Avtorica, ne vznemirjaj se (pojdi k psihiatru in povej, kakšno otroštvo si imela – verjetno bistveno manj rožnato …)

mal za hec, mal zares ..

Človek lahko kvalitetno in uspešno krmari skozi življenje tudi in predvsem, če je “oborožen” z notranjo močjo, psihično stabilnostjo. Psihično stabilnost, pa tudi delovne navade, samospoštovanje, lastno samopodobo oseba pridobi v prvih 6 letih življenja in je v največji ali pretežni meri posledica odnosa bližnjih oseb, torej staršev.

Zdaj, morda sta psihiater in psihoterapevt oz psiholog sinu premalo razložila to kar vi poimenujete krivda.

Da bi v življenju uspešno šli naprej in pomagali zgraditi bolj kvaliteten odnos je pomembno, da prenehate uporabljat besedo krivda in jo zamenjate z besedo odgovornost. Če kaj niste znali dobro početi se lahko naučite sedaj. Odnos staršev do otrok je posledica odnosa njihov staršev do njih samih in tako naprej v generacije. (pa tudi življenskih razmer itd, otroci, ki so odraščali v času vojne naprimer so zaradi sile razmer prejeli drugačno vzgojo).

Torej, podedovane (ne z geni ampak z obnašanjem) negativne vzorce lahko presežete z osebno rastjo in poskrbite, da so medčloveški odnosi v bodoče bolj zdravi, topli, pristni.

Skratka, ta paradigma, starši niso “krivi, odgovorni” se z razvojem psiho ved pošteno spreminja. Večinoma so starši odgovorni za psihično stabilnost svojih otrok.

Ena od teorije je recimo Attachment theory Johna Bowlbyja.

Najlažje je otroka poslati po pomoč, pa bo že dobil zdravila in čudežno terapijo…samo da se tebi ne bo treba spreminjati!

Poznam družino ki je imela težave z enim fantom, pa so šli na terapijo vsi štirje skupaj, ugotovili da obstajajo težave pri vseh, predvsem zaradi očeta ki pa ni odklonil svoje odgovornosti, temveč se je, zaradi ljubezni do svojih otrok, odločil spremeniti SEBE !
Potem sta oba otroka( vmes so ugotovili da je tudi drugi sin imel drugačne težave) našla svojo pot…

Družina je sistem in vsak član ki ima težave, odraža težave družine kot sistema.

Jaz se ne počutim krivo. Če sem kaj zajebala pri otrocih, je to po krivdi mojih staršev. Ki so bili spet produkt slabe vzgoje svojih staršev. In tako nazaj, vse do adama in eve.

pri 30ih? Si otrok, doma živeč? Dajte dramatizirat …

Draga avtorica,

če dobro prebereš večino odgovorov na MON boš naletela na isti logični nesmisel, kot ga vidiš v rezultatih psiho-obravnave svojega sina. Za vse probleme 30 letnega sina ste krivi in odgovorni starši, ker … se najde že nekaj … si pač preveč skrbna, premalo skrbna, čustveno odsotna, preveč delaš, ne daš zgleda za delo otroku … zdaj pa se pojavljajo očitki in nabijanje krivde, ker nočeš prevzeti svoje “odgovornosti” in otroku “pomagati”. Kaj pa odgovornost 30 letnega otroka, da prevzame odgovornost zase? leta 1945 je bilo izkrcanje v Normandiji. Povprečna starost vojaka je bila okoli 20 let. Med drugo svetovno vojno so otroci gledali pobijanje staršev, izgon in lakoto v lagrjih … pa so po vojni morali vseeno živeti. Danes pa 30 letniki jejo tablete, ker so jih starši silil pospravljati in učiti se. Uau .. kdo je tu nor? Mogoče pa ti 30 letniki ne bi rabili tablet, ampak iskrenost, da so razvajeni in da naj prevzamejo odgovornost za lastno življenje. Ampak tablete so en tak easy way out, pa še zdravnik kot posrednik od farmacevtov, ki proizvajajo tablete, verjetno po stransko dobro zasluži. (kar je osnovna koruptivna karakteristika slovenskega zdravstva)

Jaz imam mlajšo sestro. Vzgajani sva bili v isti družini ob istih vrednotah in istih zgledih. Nimava pa istega značaja. Mene ni bilo nikoli potrebno posebej priganjat ne k delu in ne k učenju. Kaj hočem v življenju sem vedela sama že zelo zgodaj in sem si našla in z lastnim delom nato utrla svojo pot in celo finance, da nisem obremenjevala staršev. Danes pri 40 letih imam družino, fajn službo, urejeno življenje.

Moja sestra je bila povsem drug kaliber. že od majhnega je hvatala krivine in iskala načine, kako se izogniti od umivanja lastnih zob, do pospravljanja lastnih cunj za sabo, do delanja nalog. Starši so z njo imeli konstantno težave. Jaz pa sem poslušala od nekdaj očitke, kako meni starši dajo več … in zaradi tega več, si je iz moje omare “sposojala” obleke brez moje vednosti in pristanka in jih nosila tako, da so bile po njeni uporabi, povsem uničene. Še celo kasneje, ko je bilo jasno, da me starši ne financirajo več, so se očitki nadaljevali.

Njen faks je bil eno samo luftanje in iskanje izgovorov, zakaj se ne more učit in v roku opravljati izpitov. Nekje pri 30 letu ji je uspelo diplomirati – ravno v času najhujše gospodarske krize in v pomanjkanju služb. Starša sta jo s težkim srcem zaposlila v domačem podjetju, čeprav sta bila mnenja, da bi morala iti po delovne izkušnje izven lastnega družinskega okolja.

Zaposlitev v domači firmi se je izkazala za popolno katastrofo. Zjutraj je zamujala v službo tudi po dve uri, ob dveh je hodila domov. Ni se držala dogovorjenih rokov za oddajo dela. Do zaposlenih se je obnašala kot veliki šef in je prala glavo ljudem in se znašala nad njimi, ki so o delu vedeli in znali več od nje. Pa ne samo to. Prepirala se je s strankami, tako da je firma izgubila stranko s katero so sodelovali čez 20 let. Sodu je izbilo dno, ko je začela pred celim kolektivom tuliti na najboljšo vodjo skupine, zaradi česar je delavka dala odpoved.

Ko je sodu izbilo dno, sta jo starša prosila, naj si službo poišče drugje. Užaljena veličina je odšla iz naše firme in si poiskala drugo službo. V novi službi so jo gledali točno 2 meseca. potem je bila brezposelna in je našla še eno službo, kjer so se ji zahvalili za sodelovanje po treh tednih. Zdaj je brezposelna, ker se je glas o njeni težavnosti raznesel v branži, slovenski trg pa je majhen.

Moja sestra za vse svoje težave krvi starše, ker ji niso pustili delati v otroštvu kar hoče, ker ji niso postavljali meja … skratka ni da ni, kaj vse oni so in niso, tudi očitki, ki se medsebojno povsem izključujejo.

Zdaj pa o psihoterapevtih:

Sestra je najprej obiskovala psihoterapevtko, ki sodi v krog “Rugljeve” šole. V tem času je funkcionirala kar OK in je, med drugim uspela tudi diplomirat. Potem je zaključila program.

Čez nekaj časa je začela hodit spet okoli psihoterapevtov in jih je nekaj zamenjala. Potem je našla neko smrkljo, ki jo je prikrito oglaševalo en kup časopisov kot oh in sploh terapevtko, čeprav je bila povsem frišna iz šole in brez nekih rezultatov.

In s to psihoterapevtko se je začelo, kako so starši grozni, kaj vse so in kaj vse niso in kaj bi vse morali zdaj, kljub temu, da je sestra že desetletje in pol polnoletna in odgovorna za svoje življenje … v času te psihoterapevtke, je šlo s sestro samo navzdol in ima težave z vsemi okoli sebe, odgovorni za to pa so starši … waw

Moji starši so zaradi celotne situacije šli do kolega, ki pozna slovensko psihoterapevtsko sceno, ki je povedal, da je nova psihoterapevtka iz t.i. šole družinske terapije, ki jo izvaja Teološka fakulteta v Ljubljani, ki pa je zgolj skrajšan in prilagojen (oziroma če kar uporabim njegov izraz zbanaliziran) program neke nemške psihoterapevtske šole. Posebna značilnost teh družinskih psihoterapevtov je to, da so za vsak problem odgovorni starši, odrasel otrok pa nima nobene odgovornosti za prevzem nadzora nad lastnim življenjem. Problem teh družinskih terapevtov je tudi v tem, da sami niso šli čez lastno psihoterapiranje, tako da nimajo ne ozaveščenih ne odpravljenih lastnih triggerjev in jih posledično transferirajo na stranke.

Ti psihologi strankam tudi ne pomagajo, ampak jih potiskajo še v globlji drek. Svoje naredi še “trg” oziroma “logika avtocestnih poslov”, saj se psihoterapevtu splača stranki ne pomagat, ampak jo scuzat do konca. Stranka, ki ima razrešene psihoterapevtske težave, namreč ne rabi več psihoterapevta. Kar psihoterapevta spravi ob zaslužek.

Skratka, s sinom se pogovorite o tem, kdo je njegov psihoterapevt in iz katere psihoterapevtske šole prihaja in če prihaja iz teološke fakultete in njihove družinske terapije, vam resno svetujem zamenjavo psihoterapevta.

Meni se je pojavilo…a je bila šola, študij služba…njegova želja in je dobil pri starših podporo ali je bila to le želja staršev in zato tudi ˝vzpodbujanje˝
Večina staršev dela, vzgaja v dobri veri da je vse kar počne je dobro za otroka…pa se kasneje izkaže da ni!!!
Vaš sin je psihiatru, psihoterapevtu skozi pogovor prikazal vaš medsebojni odnos in na osnovi tega sta oba prišla do zaključka da bolezen verjetno izvira iz raznih dogodkov iz otroštva.
Zelo podobno je bilo pri mojem bratu in tudi pri meni. Vedno sva bila ˝vzpodbujana˝, vedno je bila podpora, če je bilo to tisto kar je imela v mislim mama. Če je bilo pa kontra njeni ideji pa…
No jaz sem se nekako izkopala iz tega, se uprla, šla po svoje, brat pa…je pristal na AD in…