kako spravim slikico na mail?
Tako, kot vsako datoteko. Daš priponko potem prebrskaš, kje imaš fotko – če jo imaš med “Moje slike”, odpreš tisto mapco in poiščeš fotko ter dvoklineš nanjo, če pa jo hočeš iz CD-ja pa greš v “Moj računalnik”, odpreš CD, poiščeš fotko jo dvoklikneš in pošlješ.
Je pa še druga varianta – se postaviš na željeno fotko (ki jo imaš v rač.), desni klik, pošlji prejemniku pošte, potem te vpraša, če ti pomanjša fotko – če je prejemnik ne rabi za nadaljno obdelavo lahko pomanjšaš, drugače “ne pomanjšaj”.
Javi, če ti je uspelo!
Pošlješ kot priponko! Poiščeš mapo in slike v njej ter pripneš; enako storiš, če jih imaš na disketi. Samo vstaviti jo je potrebno! ;o))
Upam, da sem kaj pomagala! Nisem ravno talent v tem! ;o()
LP
Je, je uspelo. Kakšen kiks sem naredila, saj si videla, čist po lublansk, pogovorno ;)))
Punce hvala, še predno sem uspela prebrati vaše odgovore sem imela na telefonu bubiko in mi je njen mož razložil, tako prijazno kot razlagaš loleku. Pa to je čist simpl. Zdej sem se šele ogrela za digitalca, ki pa ga seveda ne bomo kupili, ker sem komaj navadnega z zoomom nabavila. Ampak to je tak luštno.
Ata pa je vrgel gor na ekran našega Žigca z dedkom mrazom (tisto ki je slikal fotograf ) in tako ga ves čas gledam. Meni je to tako fino.
In Ž. je tudi že zelo zelo drugačen…. Lepši in večji in tako bistro gleda… Pri svojemu niti ne opaziš, ker ga vsak dan vidiš… Pol pa takole vidiš sosedovega al pa tvojega… pa človeka kar kap kako gre čas…
Zdejle sem šla pogledat našega čopkota, ko spi sladke sanje in ugotovila, da skoraj ni več dojenček… Kako nam raste…. Postanem kr mejčkn žalostna ko gre čas takooo takooo hitro mimo…
Imam pa srečo, ker planiramo še 2, mogoče celo 3 – tako da bo še uživancije… In, ko bo tega konec – bodo pa vnuki… Čao, bau…
…ja, jaz se lahko sedaj veselim samo še vnukov. Ampak prej pa bom še uživala ob gledanju mojih dveh frkolinov, ki me nasmejita, včasih pa ujezita (tole leti na starejšega). Ampak danes sva se imela lepo: v šoli smo imeli zaključek leta in smo se šli delavnice: 4 mize, na eni izdelovanje voščilnic, na drugi obeski iz skanega testa, na tretji svečke iz papirja in na četrti izdelovanje lantern. In tako lepo mi je bilo, ko sva capljala domov vsak s svojo barvno lučko, ki nama je svetila pot. Sem se kar malo potolažila, ker sva se tako dobro razumela. Včeraj me je namreč zelo razjezil, ko pa je legel v posteljo, je s skrušenim glasom dejal:”Oprosti mami, da sem te razjezil.”
Se pa jaz tako živo spomnim tvojega N., ko sta bila pri nas, ko sem ga nosila. In tista iz porodnišnice. Je že tako, da se ti prve bolj vtisnejo v spomin.
Čas pa beži in ob otrocih spoznaš kako hitro se staraš. Če pomislim, da je moj že šolar. Če ne bi imela še enega bi mi po moje kar srce počilo, ker so meni dojenčki tako zelo fajn.
Vidva pa kar 3 ali 4, fajn, pol bom pa jaz k tebi veliko na obisk hodila, mal cartat tvojo dečico.