S fantom sva že kar precej dolgo skupaj, sva mlada (25). Najprej naj povem, da sva se dokaj mlada našla in da je moj prvi fant. Zadnje čase je začel veliko govoriti o tem, da bi se preselila skupaj in imela tudi relativno kmalu otroke.. Jaz se selitve skupaj zelo veselim, samo nimam pa tistega občutka v sebi, da je on pravi in da se bom poročila z njim. Zadnje čase me ta misel precej plaši, zato malo razmišljam o tem in se poskušam razumeti.

Razmišljam, ali si “pravo ljubezen” zamišljam preveč holivudsko in romantično, kot da je to nekaj usodnega, kar se mora zgoditi in si potem že samo zaradi ljubezni srečen. Ali ste vi, ko ste se preselili/poročili, bili noro zaljubljeni in srečni? Jaz vanj nikoli nisem bila do ušes zaljubljena.. Včasih se tudi zalotim, da se sprašujem, kako bi bilo v zvezi s kakšnim drugim moškim.

Po drugi strani pa razmišljam, ali sem morda jaz tak boječ, dvomljiv in preveč realen človek, ki vse vedno trikrat premisli in se že zato preventivno vedno pripravljam na neuspeh 🙁

hvala za vaša razmišljanja

Če si v dvomih, raje malo počakaj in ne zaleti se takoj.

Mislim, da preveč idealiziraš neko pravo ljubezen. Preveč holivudskih filmov 🙂

Čisto preprosto sem vedela, da je to moški mojih sanj;))
In res, ni me v vseh letih niti enkrat razočaral, še več, vsak dan ga bolj ljubim in on mene:)
Sploh, ko slišim o toliko varanja in poniževanja žensk, se še bolj zavem kaj imam:))
Če ti ne čutiš, da je to to, se raje ne prenagli, počakaj še nekaj časa, ogromno že pomeni, če mu zaupaš in verjameš, da te ne bi nikoli prevaral npr…to je ogromno, poleg ljubezni seveda!

Jaz sem zelela samo njega in sem komaj cakala, da zaziviva skupaj in imava otroke. Zacela sva pri 18ih, letos bo 10 let kar sva skupaj. Porocena z enim otrokom. In se vedno imam oci samo zanj, nikoli nisem pomislila kako bi bilo z drugim. Po mojem mnenju ni tisti pravi, ce dvomis.

veš kako boš vedela če je pravi ?

ZAMISLI SI GA , DA JE V POSTELJI Z DRUGO ŽENSKO, da jo poljublja in z njo seksa

NO, kako se počutiš ob tej misli ?

Its in his kiss-Cher.

A si mu rekla? nujno mu moraš povedat svoje občutje da ne bo užaljen preveč. Dvom je pač vedno prisoten, ampak če sta tako dolgo skupaj bo skupno življenje prava preizkušnja. Vprašej ga kaj si misli.

Preselita se skupaj, pa boš videla, kako bo.
Vsekakor pa še malo počakajta s poroko (če se je že treba poročit), sploh pa z otroki ni treba hitet.

Če ga nočeš ti , ga bo pa druga z veseljem imela . Vedno je tako

Ljubica ljubica poslušaj me dobro..
Vse odgovore imaš na dlani. si kdaj slišala da ljubezen.. si zmešan?ne vidiš 5 metrov pred sabo?si zadrogiran?dejansko se zgodi od zapletanja stavkov do čudnega obnašanja,do občutka droge in zadetosti? dejansko je to to ker takrat stopi simpatikus nevron v akcijo in sproži ogromne količine dopamina in serotonina. To pa se lahko zgodi samo ko se zaljubiš ali pa pač ob duševnih boleznih,
Lahko je to večkrat..pač ko se zaljubiš.. vendar pa midve govorive o pravemu..
zapomni si moje besede:

za vedno te bo spremenil ne boš več ista
kar naenkrat lahko jokaš za njega bolj kot za svojo mamo
drugačna boš to kar je on to boš sprejela v svoje življenje
pravi?te zanima res pravi? nikoli ne bo več drugega.to je finalna alineja.

če si zmedena,mi ne moremo vedti ali je pravi. Morda bi si morala vzet čas zase.
morda pritiska prehitro. In če bo ta čas narazen pokazal da to ni to,ostani samska.
jaz vidim in menim da ni pravi. če bi bil bi ti molila da bi mela njegove otroke. to pride čist nagonsko.
mislim da ni pravi,ker ne bi dvomila in verjetno bi te morali mi hladiti da prehitro delaš korake v zvezi z družino. želim ti samo to da prekineš.ko prihajajo take misli,je začetek konca,pa se še zavedaš ne. ne si zafurat naslednjih nekaj mesecev samo zato ker ga imaš.privošči obema res LAJF: srečno!

Pravi je tisti, ob katerem ne boš imela nobenih dvomov.

Sicer si si pa že sama odgovorila – tvoj stavek, da nikoli nisi bila do ušes zaljubljena vanj, pove vse.
S fantom si samo zato, da si se poparčkala. To ni to in takih poznam kar nekaj.

Jaz tudi ne vem, če je pravi zame, pa sva skupaj že 10 let pa otroka imava skupaj… Pa imam tudi jaz oči samo za njega itd… Ampak, če bi napisala, da si puščam vse možnosti odprte bi se grdo slišalo, ne…? Ne vem, eni to začutijo, eni ne začutimo, pa čeprav nam oseba ugaja, nam je ok, smo zaljubljeni, sanjarimo, ampak jaz osebno teh stvari ne čutim…

Se strinjam z adijooo – ko ni nobenih dvomov.

se strinjam. samo, da se poparčka in ima nek status, se pravi, da ima flet in službo, je mataerialno dobro situiran.
takih je res ogromno in ti nisi izjema. si upaš to priznati in biti poštena do sebe in še do fanta?

Nisem niti razmišljala ali je pravi ali ne… Midva sva se (se še) super razumela, zaupala sem mu, vedela sem/pokazal mi je, da me ima rad in to je to… zakaj bi si delala skrbi še s tem ali je res pravi in ali bo obstalo?
Ta dvom me je prijel samo na dan poroke, ko sem se oblačila – kar pa je po mojem normalno. Pač panika me je prijela, trema pa to…
Danes imava otroka in se super razumeva. Je sicer kak popopran dan ampak ni hujšega.

Pozdravljena,
sama sem se znašla v taki situaciji približno pol leta nazaj. Ne želim te strašiti, toda če nisi prepričana v to, da je on tisti pravi s katerim si želiš družino, s katerim si zamišljaš svoje življenje v prihodnosti, potem raje dobro premisli. Mene bi v tvojem primeru še posebje strašilo dejstvo, da je on tvoj prvi fant. Ljudje smo taka bitja, ki moramo sprobati več stvari, preden se odločimo za tisto, ki je prava. Vsaj jaz mislim, da je temu tako. Kako boš vedela, da je on ljubezen tvojega življenja, če si bila samo z njim? Kako boš vedela, da je sex fenomenalen, če si sexala samo z njim? Kako boš vedela, da je on tisti, ki te izpolnjuje, če tega ni imel priložnosti poskusiti še noben drug?
Vem, da sem malo zašla iz teme, toda sama sem predolgo vztrajala v zvezi, ki ni bila tisto kar sem si želela. Čim sem dojela, da razmišljam o tem kako bi bilo z drugim, sem si rekla, da to ne gre več nikamor. In povem ti, da sem se odločila prav. Sedaj sem z nekom, ki sem ga imela pred očmi več let, vedno do njega čutila neko privlačnost (ne telesno), in lahko rečem, da je oseba s katero si želim preživeti svoje življenje. Tega pri prejšnjem fantu, po 4ih letih zveze nikoli nisem začutila.. To je bil glavni razlog, da sem se odločila spremeniti svoje življenje.

LP, in upam da se odločiš prav. **teja**

Jaz za svojega vem da je pravi. Sem pa mela dvome, predvsem povezane z mano.
Mislim, da so dvomi dobri, saj ti pomagajo spoznat če je to kar delaš, prav.
Dvom sam po sebi ni pokazatelj neke situacije, je samo izraz strahu, ker nenazadnje ne moremo vedeti nič 100%. ko predelaš ta dvom, spoznaš če je bil le strah, ali je bilo kaj več – ali je torej res ta oseba napačna.
Sicer pa, enkrat se bo treba odločit. Eni nikoli niso vedeli da je oseba “prava”,so tvegali, pa imajo uspešen, srečen zakon. Eni pa so vedeli, pa so iskali naprej nekaj boljšega, bolj pravega, pa niso nikoli našli pravega.
Pač, odločite se je treba, ali boš iskala naprej, ker ta ni pravi, al pa boš ostala z njim, ker je pravi.
Oči za drugega – mislim, da je tud odvisno v kaki družbi si. Jaz po službeni dolžnosti spoznavam dost novega folka, sem pred kratkim tudi spoznala zasedenega fanta. Pa sma razvila lepo prijateljstvo, všeč mi je kot oseba itd. Je obojestransko. Ampak ker sma oba zasedena, ker oba vema da sma v pravi zvezi, sma se odločila, da prekinema najino prijateljstvo, oz boma poskušala bit bolj znanca.
Ker zaljubiš se hitro – je pač čustvo, kar pa ljubezen ni. Ljubezen je da želiš drugemu dobro – tudi sebi, če že… In kaj je najboljše za tebe? In za njega?

Pojma nimam, če je na celem svetu moj mož edini pravi zame. Verjetno obstaja še kak primeren. Vem pa, da sva se z možem drug za drugega odločila in da je najino življenje veliko lepše, odkar sva skupaj.

Ob njem rastem kot človek, zna mi prisluhniti, prenaša me, kadar sem se zama sebi težka, zna me potolažiti, ob njem se počutim varna (pa ne v finančnem smislu), skupaj imava najlepšega otroka tega sveta in je dober oče. Že nekaj let se ne kotaliva več po oblakih od zaljubljenosti, je pa najin dom tako pust, ko ga ni doma in njegov nasmeh na obrazu, ko prestopi prag, je neprecenljiv.

Že nekaj let in v tem trenutku je (še) pravi. V prihodnosti se bova pa za to še naprej trudila. Enostavno, mar ne?

Sem podobna tebi, realistka, dvomljiva, realna… in imam občutek da se meni in tebi nikoli ne bo zgodila ljubezenska zgodba, kot jo kažejo holivudski filmi. Enostavno naju razume preveč ima v oblasti, da bi v naju prišla tista nora strast, ki ruši vse po vrsti. Kar je super, če mene vprašaš, ker holivudske ljubezenske zgodbe so zelo nerealne (npr. dva se srečata s pogledom in začutita, da sta bila narejena drug za drugega….. ma te prosim, tudi če nič ne vesta drug o drugem, to je tako nerealno…)

Tudi sama nisem bila nikoli do ušes zaljubljena. Ko sem bila v razmerju, sem vedno čutila pripadnost, občutke naklonjenosti, telesno privlačnost, ugodje ob crtanju, sprejemanje iz druge strani…. Hrepenenje in močne občutke ljubezni sem vedno čutila le takrat, ko mi je bila oseba nedosegljiva in ko sem sanjarila o njej, ko torej ni bil moj partner.S takimi se nikoli potem ni izšlo, kljub veliki želji iz moje strani, preprosto za to, ne ker so bili dejansko drugačni od tega, kar sem v sebi napletla.

Ali je tvoj fant pravi zate, ne vem. Nekateri pravijo, da že če sprašuješ, očitno ni pravi zate. Ampak sama dvomim, da to pravilo drži – ker smo dvomljivci taki, da vedno dvomimo o vsaki stvari. O fantu, s katerim sem sedaj, sem prepričana 95 % vsega časa, da je pravi zame. Ko naredi kaj v nasprotju z mojim pričakovanjem, si mislim, da ni pravi zame…. Ampak tistih 95 % pretehta, saj je v večini vse ok.
Če primerjam z bivšim fantom… z njim sem bila tudi kdaj prepričana, da je pravi, a samo kakšnih 10 % vsega časa, večino časa pa ne. Skupaj sva bila že od najinega 20 leta starosti, takrat je bilo ok, potem proti tridesetmu letu sva se začela srepminjati in oblikovat po svoje.

Če bi bila v tvoji koži, bi se vprašala, kolikokrat v vajini zvezi do sedaj si imela občutek, da on pa je pravi? Kolikokrat ne? A to misliš večinoma časa, ali pa bolj redko? Sama v tvoji koži se ne bi nikoli trajno vezala na nekoga pred svojim tridesetim letom starosti. Če se že preselita skupaj, bodita vsaj kakšne tri leta brez otrok. Če si že sedaj v dvomih, bo skupno življenje pokazalo še večje razpoke…

Totalno se najdem v vajinem primeru, tudi sama sem nekaj let v zvezi in imam redne dvome o naju. Velikokrat pomislim kaj je narobe z mano, ali je vse samo v moji glavi. Ali bom lahko kdaj cutila to zaljubljenost ali je vredno vse pustiti. Res me zanima kako ste po teh letih nadaljevale vajini zvezo?