Kako vaši ostareli starši to uredijo?
Kaj starejši niso prilagodljivi? Kje to piše, da se njim ni treba prilagajat? Samo pred dejstvo jih je treba postavit, pa se bodo hitro prilagodili. Kaj pa so oni neke svete krave, okoli katerih morajo vsi plesat, ker so oni neprilagojeni? Pa zakaj bi se potem moral jaz prilagajat? Kje pa to piše? Pa se otroc ne bodo prilagajali nikomur, pa upokojenci se ne bodo, migranti tudi ne, a jaz naj se pa vsem? Kje piše?!
[/quote]
Ja, roko na srce, tisti, ki so v pokoju 20+, jih je sistem in način življenja povozil. Raje se jaz prilagodim komu, kot da tri dni razlagam kako sistem deluje, na koncu pa itak še vedno tiščijo po svoje. Kar se mene tiče, je prav, da gredo starejši v dom, da imajo družbo, so bolj socializirani, imajo hobije itd.
Tam, kjer ste po 3 otroci, sploh ne vem, zakaj si razbijate glavo s čimerkoli, dokler je oče še lahko doma, se iz očetove penzije plača pomoč na domu nekajkrat tedensko za čiščenje, kosilu mu lahko nosijo iz šole ali doma za ostarele, ko bo pa treba v dom, plačujete vsi 3 razliko, kar potem niti ne nanese toliko, ker ste 3, zakaj bi sploh kdorkoli moral vsakodnevno pomagati. Pelje se ga k zdravniku, vsake toliko pejte na obisk, to je pa to, vaša prednost je v tem, da vas je več, nekateri so edinci in tam so stroški res lahko ogromni.
V kateri Sloveniji si lahko upokojenec s povprečno pokojnino privošči čistilko, pa še kosila? V tej, v kateri živim jaz, sigurno ne. Nekdo malo sanja. Hipotetično par, ki se je upokojil še po starih pogojih s penzijami okoli 800 evrov. Pa nihče drug. Pa še kar nekajkrat tedensko naj bi mu čistili? Jau, kako nekateri nimate stika s svetom.
Za Družinske sage: tole me je pa pogrelo, da veš! A ne bi skupaj z možem starše enkrat lepo posedla za mizo pa jima povedala v faco to, kar si nam? Oba skupaj bosta pa ja zbrala toliko poguma, da ne rečem kaj drugega. Ja, saj vem, da sta te strenirala v nulo in se bojiš njune reakcije, pa saj se da tudi lepo povedati, kako ti to doživljaš. Mogoče jima boš dala kaj misliti, čeprav ne verjamem preveč v to. Sta preveč zavarovana v svoj prav. Ali obstaja možnost, da boš doživela pozitivno presenečenje? Težko kaj rečemo, ker tvojih staršev in tebe ne poznamo. V vsakem primeru, ti bo vsaj odleglo, da si se postavila zase. Če vaju bodo pa grdo napadli, pa menda tudi veš, kje so vrata. Pa naj ljubi sinko dela tisto, kar sta odslej vidva…
Od mojih sem jaz dalec….uro voznje, bomo pa financno prispevali za cistilko in negovalko, ko bo treba, ce bomo imeli. Dediscine ne pricakujem, tudi do zdaj mi nista dala vec kot je bilo nujno za prezivetje. Sva dva otroka. Pri mozu prav tako dva. Starsa pravkar upokojena, zdrava, potujeta po svetu, pa bi vseeno rada cimvec pomoci pri delu na njunem vrtu, vikendu, vzdrzevanju hise. Zaenkrat smo ju postavili na realna tla….ce ne moreta sama naj koga najameta ali se svojim hobijem odpovesta. Ko bosta obnemogla, bo kriza, ker sta ze sedaj zelo naporna, najraje bi videla da bi bili z otroci vsak dan tam in ju animirali.
Njun drugi otrok je zminimiziral stike na en mini obisk in kak klic mesecno, mojega sta pa zal naucila da vedno pritece, ker je vedno nujno, sele potem se spomni da ima majhne otroke in zeno, ki tudi kdaj potrebuje pomoc.
Cez petnajst ali dvajset let bosta za v dom, samostojna pa nista bila v zivljenju nikoli.
Tvojih ne je— š, moževih ne maraš! Torej bodo tvoji otroci s teboj in tvojim enako ravnali! Zgledu vlečejo!
[/quote]
Upam da bodo moji otroci lahko ziveli samostojno, si nasli partnerje in ustvarili druzine brez mojega stalnega tezenja. Vem da jih jaz ne bom klicala vsak dan v sluzbo, da mi je dolgcas ker niso vedno ob meni. Iskreno upam da si bom tudi po petdesetem letu znala sama najti kak hobi, prijatelja ali krozek, ki me bo zamotil- pa ceprav bodo to le prepiri po forumih 🙂 Za starost pa nacrtujem vnaprej selitev v nekaj manjsega in pritlicnega, z moznostjo javnega prevoza. Ne, nisem navezana na zidove, dom je kjer si ga ustvaris.
Otroci nismo last staršev. Zato se jim v odrasli dobi, če seveda nismo kakorkoli odvisni od njih, ne smemo pustiti izsiljevati.
Če je zdrav odnos ima vsak željo, da so prisotni v našem življenju, niti nam ni težko karkoli za njih narest. Če pa odnos ni zdrav in čutimo pritisk, je pa za ravnovesje potrebno nekaj narest. Postavit meje, vzpostavit obojestransko spoštovanje in določit pravila. Žal brez akcije ni reakcije. Torej pogumno povedat očetu in sorojencem kje so vaše meje, kaj lahko prispevate v dobrobit primarne družine in kaj pričakujete od drugih. Seveda je potrebno poslušat tudi argumente nasprotne strani. Strah kako bom prenesla, če ne bo vse po moje je treba premagat, stopit tudi na svoj ego in najt konsenz.