Opravljaš delo, da dobiš plačo. V tovarni, trgovini, javnem sektorju,… Povsod so odnosi na psu. Jaz sem bila v istem podjetju 40 let in 7 m. Menjavale so se sodelavke, odhajale v pokoj, prišle nove, mlajše, lepše,… Menjavali so se direktorji in njihove tajnice, v zadnjih letih cele ekipe. Menjavala sem tudi delovna mesta znotraj podjetja, od 20 let v kadrovski, do tajnice direktorice, do računovodstva in nazaj v administracijo. Marsikdaj je bila jeba, sploh, ko so naše direktorice odšle ena za drugo, mobing, ampak takrat niso bili časi, ko bi lahko menjal službe, kot danes. Je bilo 92.000 nezaposlenih. V vmesnem času sem bila tako obremenjena, da sem hotela prekiniti službo in ostati doma. Kdo bo pa preživljal otroke? Sem stisnila zobe in vzdržala. Danes pa nobene potrpežljivosti, vsi bi nekaj takoj, boljše. Odnosi so povsod v pizdi. Mi pa smo se znali tudi še zelo zabavati. Smo šli po službi samo na 1 pijačo pa se je zavlekla do 23h. Naslednji dan kup sestankov, pisanje zapisnikov,.., a vendar od nikogar slaba beseda. Malo smo se spogledovali vsi skozlani in opravili svojo službo, ne da bi kdo vedel, kdaj smo službo prejšnji dan zaključili. Ne, ni bilo nobene kurbarije, je bilo pa kar veliko alk..imije.

Delam v eni takih firm in lahko potrdim. Seveda velja to le za priviligirance. O firmi se govori kot da tam tečeta med in mleko, a to velja le za peščico.

Ko tole berem v glavnem sami lenuharji, ki iščejo službo ne delo. Ti tamladi nebi delali ob sobotah, nebi delali nočne, nebi delali izmensko, samo dopoldan. Kaj vse se jim ne ljubi delati. Ok če so doštudirali in so zapisljivi, ampak ena, ki je končala trgovski, ali kakšno drugo sr.šolo je pa to. Vse svoje delovno obdobje sem delala na delovnem mestu primernem moji izobrazbi in to z veseljem. Sem pa prijela tudi honorarno za kaj drugega včasih ni bilo treba niti izobrazbe ampak denar, ki sem ga zaslužila ni smrdel. Eni lake jamrajo, samo delat to pa ne. Kljub svoji izobrazbi, bi šla še danes delat za blagajno, pomagat hranit stare ljudi v domu karkoli če bi bilo treba. Zaenkrat mi ni treba. Delodajalci ne dobijo delavcev v šlo, ja potem pa Filipinci, Nepalci…..

Obupno je. Sam sem tudi, kot je že nekdo napisal, zdržal največ tri mesece v proizvodnjah in odšel. Kot je znano, katastrofalni odnosi, delo, plača, vse… Ko sem  gledal tiste ljudi tam, ki delajo že leta, sem ugotovil, da ni nihče zadovoljen, ker tam dela, ampak da so pač sprijaznjeni s tem, da je to njihova vloga v življenju. Takrat sem imel končano srednjo šolo.

Kljub iskanju in številnim razgovorom, nikjer nisem mogel nič boljšega dobiti. Povsod kjer je bilo kolikor toliko spodobno delo, je bilo kandidatov veliko. Pa še to itak gre večinoma preko poznanstva. Potem sem se odločil za izredni študij naravoslovne smeri. Končal v najkrajšem roku, pa ni nič pomagalo. Ista zgodba kot prej.

Si v  Odelu, Novemu bojda je porazno. Pa uvažajo Nepalce….

Jaz se zadnji 2 leti resnično sprašujem, kaj še delam tukaj. Delo samo po sebi je drugače res super, ampak kolektiv? Gorza. Vem pa, da vsega ne moreš imeti. Morda bi drugje bilo delo bolj bedno, ali pa enako beden kolektiv, ali pa veliko več vožnje, kaj pa vem. Idealne službe v teh letih še nisem našla. Me pa muči, včasih se težko prepričam, včasih se prav vesela, da zbolim in si malo odpočijem možgane od službe. Ker me večkrat tedensko boli glava.

Ker ne najdes drugega dela boljsega kljub iskanju. Pa vseeno je kaksno izobrazbo imas. Ce ni vez in poznanstev je isto kot da je nimas. Poloznice pa prihajajo. Prisiljen si da prezivis.

Kaj porocejo se tisti ki jim se taka sluzba unici zdravje.