Se povsem strinjam. To, kar vidimo doma, ni nujno realna slika. In dejansko je lahko otrok, ki je bister in nadpovprečno inteligenten čudak in HUDOOOO naporen za okolico. Večina “genialcev” je hudih individualistov, kar pa ne pomeni, da nima občutka za drugega ali za stiskodrugega – vendar mu jo moraš s prstom pokazat. Tak otrok ne pomisli, da bi tudi drugi radi enako blesteli kot on, da tudi drugi želijo npr. biti prvi vprašani ipd, bodo pa reagirali,če jih nekdo na to opozori – diskretno. V njihovih glavah je tooooooliko nečesa, ponavadi za nas povsem abstraktnega, da za tisto, kar je pred nosom in v nekem trenutku neskončno bolj važno kot tisto, kar meljejo po bučah, enostavno ni prostora. Tu pa je mesto, kjer se zgodi 90{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} konfliktov – med vrstniki in tudi na relaciji učitelj/vzgojitelj-otrok. Hkrati tak otrok rabi zelo jasno začrtane in trdno zabetonirane meje in pravila igre, kar je vsaj tako pomembno, kot razumevanje njegovih malce drugačnih potreb. Bedasta formulacija, vem. In dejansko je tako, da nekdo, ki je pedagog s srcem in dušo, ima izkušnje in veliko volje za delo s takim otrokom, ne bo imel nobenih težav ali zelo malo. Nekdo, ki je pedagog zgolj po poklicu, bo imel s takim otrokom non-stop vojno.

Iz moje izkušnje – čimprej poiščite pomoč strokovnjakov. Ko so težave majhne, se jih reši hitro, ko se naberejo, jih je težko reševat, ker se hkrati kopiči tudi odpor: pri otroku, pri vzgojiteljih, pri vrstnikih. Včasih je treba minimalno “pogleda od zunaj”, pa stvari predvsem v otrokovo dobro stečejo same od sebe v pravo smer. 6letnik, kot je opisan zgoraj, zagotovo ni “povsem povprečen” otrok.

Hu, mi imamo dvoletnika, pa kot bi njega opisovala, no piše ne – pozna pa že skoraj vse črke. Hm hm, dobro … dobra debata. Da vemo, na kaj se pripraviti. Se takoj bolje človek počuti ko tole bere, midva z možem sva vsak večer tudi ko cunje, v primerjavi z drugimi starši ki jih poznava, hudo slabše, pa sva začela že sumiti sebe, da sva nesposobna … No, mogoče je pa še upanje za naju :)[/quote]

Ja, kar pripravita se:):)
MIdva sva bila zadnjič v zdravstvenem domu in ta mali vidi enega z obvezano roko. SEveda potem neskončno vprašanj o nesrečah, poškodbah, operacijah. Sva šla v lekarno, nakupila material, doma poiskala priročnik o prvi pomoči in sedaj se uči pravilno oskrbet rane. Smo vsi obezani – in ja, to je koristno tudi za odrasle, da malo obnovimo znanje.
Enciklopedije uporabljamo kar za odrasle, otroške so se sedaj izkazale za bolj površne. SEveda pa otroške še vedno pregleduje sam, potem pa postavlja podvprašanja.

SE strinjam, ti otroci so naporni. In so tudi moteči za okolico, predvsem za tiste, ki se jim ne da odgovarjat in za tiste, ki sami nimajo znanja oz. ne znajo poiskat odgovorov na otroška vprašanja. Motorično so pa prezahtevni za večino starih staršev, ker so prehitri za njih, preveč se jim mora dogajat. Tega pa bi se starši morali zavedat, takih otrok ne dajati v varstvo babicam in dedkom, ampak v vrtec, da se dobro naučijo sodelovanja, tam se ves čas dogaja (da jim ni dolgčas in potem delajo neumnosti) – no vsaj naše vzgojiteljice so zakon. Je pa šel naš s tremi leti v vrtec, prej je bila pa doma z mano in mlajšim otrokom, ki je tudi glih take sorte. Tako da je pestro. In oba zvečer padeva v posteljo.

Za spodbudo: Ko že veliko znajo, se lahko kdaj malo usedeš in samo opazuješ. Neprecenljivo. Ti mali razigrani raziskovalci, za njih res velja: The sky is the limit!