Kakšen je smisel življenja, če nimaš otrok???
Ne moem si predstavljati kakšno življenje imajo in kaj sploh pričakujejo od življenja tisti brez otrok. Govorim za tiste, ki jih nočejo imeti (ne pa za tiste, ki bi jih imeli pa nočejo). Zdaj jim je že lepo, ko so sami in se lahko preseravajo, kaj pa ko pride vikend pa kak praznik, kaj ti ljudje sploh počnejo? In kaj bo na stara leta, ko ne bo otrok, da poskrbijo zate, da te peljejo k zdravniku, da te pridjeo obikat v dom? Treba je tudi za vnaprej razmišljat, ne samo uživati.
Imam otroka, pa niti pod razno ne razmišljam, da ga imam (tudi) zato, da me bo na stara leta vozil k zdravniku ali hodil obiskovat v dom.
Breme čustvenega izsiljevanja (ali lepše pričakovanja), ki ga je izvajala moja mati, je še preveč živo.
Poskušala bom poskrbeti, da si bom lahko plačala prevoze in oskrbo, otrok pa – upam, da ohranimo lep, spoštljiv odnos tudi kasneje in bo prišel, ker bo sam tako želel, ne ker bi jaz tako samoumevno pričakovala.
tiste brez otrok razumem, malo pa mi je jasno, da folžija nima meja. verjamem, da si folž, ampak to je tvoj problem. Kolikor vsi jamrate, da ne morete pomagat starcem, pa da mora država financirat dso, pa o tisti njivi v prekmurju, ki jo bo država vzela, ker dve debeli hčeri nista mogli dat očetu 200 evrov na mesec, ampak sta vedrili v njegovi bajti, raje ne omenjam.
Verjemi, se da živet brez otrok. Jaz se sicer nisem zavestno odločila, da bom brez, tudi ni bilo vmes kakšnih zdravstvenih težav, pač življenje se je tako zasukalo. In moram reči, da se v življenju čisto dobro (že 20 let) znajdeva brez otrok. Kako bo pa na stara leta, pa kaj dosti ne razmišljam, ampak po tem, kar včasih berem na tem forumu, otroke (vsaj večino) itak najbolj tišči dediščina, kar se staršev tiče. In ne vem, a ti si si omislila otroke zato, da bodo na stara leta skrbeli zate? Jaz bi jih imela čisto iz drugih razlogov.
Vsekakor se pa ne trudi z razmišljanji, ki presegajo tvoje sposobnosti. Za kakšne stvari razumet je treba pač malo širše gledat na življenje in stvari okoli sebe.
Kaj te zanima kaj počnemo tisti brez otrok ob praznikih? Uživamo sto na uro.
Potujemo, športamo, hodimo v toplice, na masaže, na izlete, beremo, vse kar nam srce poželi. Edini problem je, da je premalo praznikov, da bi vse kar želimo lahko počeli. Dopust tudi mine kot bi trenil. Vikendi so vedno prekratki. Komaj čakam vsakega petka, da začnem na polno uživat.
Grem na rafting, kanjoning, v gore, kolesarim, potapljam, potujem, pozimi smučam. Ja pa na jezikovne tečaje hodim, potem je treba to tudi v praksi sprobat. Urejam vrt, sadim zelišča.
Škoda, da so dnevi tako kratki, ko je toliko stvari za početi.
Zraven pa seveda hodim v službo, da ne bom, tako kot ti, na stara leta na plečih drugih. Ti si si pridelala otroke, da boš vsa betežna visela na njih, če te bodo sploh marali. Glede na tvoje pisanje, upam, da bodo šli čim prej od doma, ker ste očitno disfunkcionalna družina. Domnevam, da imaš svoje otroke za svojo last in da ne bodo smeli nikamor, ne da bi jim ti težila, kako so nehvaležni, da niso pri svoji betežni mamici.
Ubogi tvoji otroci. Koliko si jih pa pridelala, da boš imela vso možno oskrbo na stara leta? Kako jih boš prisilila, da se ne odselijo na drug konec Slovenije ali pa celo v tujino?
Glede na to kak odnos ima avtorica do otrok (skrajno posesiven), bi se znalo zgoditi, da bomo tudi njo kdaj v Tedniku gledali.
Včasih, ampak v Sloveniji že res dolgo nazaj, v afriških plemenih pa se tudi danes to dogaja, so imeli sistem: čim več otrok, da bodo delali na njivi in da bodo skrbeli za ostarele starše. Večina pa nas danes drugače gleda. Hodimo v službo, varčujemo, delamo, zato, da bomo na stara leta preskrbljeni in da ne bomo nikomur na grbi. Pa naj imamo otroke ali ne. So pa seveda tudi izjeme.
Ne moem si predstavljati kakšno življenje imajo in kaj sploh pričakujejo od življenja tisti brez otrok. Govorim za tiste, ki jih nočejo imeti (ne pa za tiste, ki bi jih imeli pa nočejo). Zdaj jim je že lepo, ko so sami in se lahko preseravajo, kaj pa ko pride vikend pa kak praznik, kaj ti ljudje sploh počnejo? In kaj bo na stara leta, ko ne bo otrok, da poskrbijo zate, da te peljejo k zdravniku, da te pridjeo obikat v dom? Treba je tudi za vnaprej razmišljat, ne samo uživati.[/quote]
…še dobro, da nisi moj roditelj – daj, bodi faca, pa povej svojim otrokom, da jih imaš zato, da bodo zate skrbeli … da ti bi sicer uživala brez njih živiljenje, ampak si se spomnila, da boš ostarela, pa rabila njihovo pomoč …
Nenormalna si, ampak res…
Če imaš otroka za to, da te bo obiskoval, ko se starejši, si ena navadna sebična pizda, kar se mene tiče. Sicer načeloma ne preklinjam, ampak tukaj sem moral izpostaviti, kako hudo se ne strinjam s tem pogledom.
Kar se mene tiče, bom rekel, da pač življenje brez otrok ni neki noro glamurozno, kot želijo nekateri predstaviti. Ja, imaš več prostega časa, nimaš toliko obveznosti in si načeloma bolj svoboden, ampak dvomim, da si v končni fazi bolj srečen.
Midva s partnerico sva sedaj oba že mimo kristusovih let in sva se že nekaj let nazaj odločila, da otrok ne bova imela. Ker se preprosto ne znava ukvarjat z njimi, naju ne zanimajo, niti se ne vidiva, da bi bila srečna, če bi ga imela. Skratka slaba starša bi bila in veliko potujeva po svetu in živiva v tujini. Evo, konkretno, februarja se za ~2 leti seliva v Azijo. In si ne predstavljam, kako bi vmes imela še otroka. Po eni strani sem pravzaprav hvaležen, da nimam nagona po otrocih.
V končni fazi je pomembno samo to, kako si srečen s tem, kar imaš in kaj boš imel. Če v otrocih ne vidiš sreče (jaz je recimo ne), potem nima smisla riniti v to. Če si svoje življenje popolno predstavljat z družino in otroci, potem go for it, seveda.
Da še odgovorim, kaj je smisel življenja, če nimaš otrok. Smisel mojega življenja (npr.) je brezpogojno uživanje in iskanje svobode v svetu, ki postavlja samo omejitve.
Se zavedam možnosti, da bom morda na koncu življenja ugotovil, da je bilo vse zaman, da ni nikjer svobode in prave sreče (misli, s katerimi se srečujem, ko sem v največjih ustvarjalnih procesih). To je pač tveganje, s katerim se soočiš. Enako, kot se ob rojstvu otroka soočiš z nevarnostjo, da bo postal propalica, bo koga umoril in pristal v zaporu. Vse ima določeno tveganje, point vsega pa je v iskanju tega, kar si globoko znotraj sebe želiš.
mislim tiste, ki nočejo imeti otrok. Ubogi pa tisti, ki bi jih radi, pa jih ne morejo imet.
Jaz imam tri, ki so se odselili vsi proti morju. So imeli možnost ustvariti družine v tistih koncih.
Sem iz Štajerske, sama, nobene pomoči od domačih, otrok,… Sem starejša, odvisna od tuje pomoči.
Od otrok nihče ne ve, da sploh še obstajam. Po eni strani jih razumem – družina, služba, otroci,…
po drugi strani pa ne. Pozabili so, da nekje še obstaja ena mama in babica, ki jih že 4 leta ni videla.
Po eni strani premišljujem, zakaj sem imela otroke, če nimam nič od njih? Njihove slike vidim le po FB.
Takšno je življenje z otroci ali brez njih. Ko odrastejo pa – pomagaj si sam in Bog ti bo pomagal.
Ne spreobračajte mojih besed, ampak res. Nisem napisala, da imam otroke zato, da bodo skrbeli zame na stara leta, ampak je pa lepo imeti nekoga na stara leta, da ti pomaga. In moji otroci bodo nama z možem pomagali, ker so vzgojeni v taki maniri, da se pomaga sočloveku. Ne vidim kaj je tukaj narobe, da ste vse tako v luft skočile. Tudi midva z možem pomagava svojim staršem, a vi pa svojim ne pomagate? Če ne naj vas bo sram.
Se mi je pa to vprašanje okoli otrok porodil, ko je toliko pompa okrog dojenčka od princese. Cel svet nori zaradi tea in se po tem vidi, da je nekaj najlepšega, ko se rodi otrok, zato pa me zanima kakšen je smisel življenja, če nimaš otrok in nikoli ne doživiš tega čudeža rojstva.
Avtorica, kaj če se tvoji otroci preselijo v tujino? Kaj boš pa potem?
Vidim, da si nesamostojno bitje, ker ne veš kaj bi počela ob praznikih in vikendih, če ne bi imela otrok. To mora biti res hudo, če je tvoje življenje tako prazno.
Če ti noriš za princesinim otrokom, to ne pomeni cel svet. Jaz sem samo slišala, da naj bi menda že rodila, kaj je rodila pa nimam pojma. Me tudi ne zanima. Dol mi visi za prince in princeske in vso drugo tako politično bando. Na bruhanje mi že gre ob naših politikih pa me bodo zanimali še tuji? Ma ja.
Imaš pogodbo z otroci, ki jih zavezuje da te bodo obiskovali in skrbeli za vaju ko bosta stara? To je račun brez krčmarja. Poznam kar nekaj primerov kjer se ta račun ni izšel. Kaj pa če bodo tvoji otroci šli v tujino živet? Kaj pa če otrok umre? Boš potem imela še enega otroka, da bo našla smisel življenja? Smisel življenja? Vsak najde svoj smisel življenja, za nekoga je to otrok za nekoga je to popolnoma nekaj drugega in zaradi tega ni čisto manj srečen. Otroke bi morali imeti samo tisti, ki si jih res želijo in prevzamejo odgovornost za njihovo primarno vzgojo, ampak na žalost jih ima lahko vsak, ki je ploden. To da cel svet nori okrog “brand new born” kraljevega otroka je stvar marketinga in “blagovne znamke”. Vsi v tej verigi trgovinske mašinerije služijo od časopisov, proizvajalca spominkov…pa do prodajalca svega i svačega. Tvoj način razmišljanja mi deluje precej nazadnjaško ali še bolj grobo povedano kmetavzarsko.
Dejstvo je, da vsega ne moreš imeti. Z otroci ne moreš živeti popolnoma svobodno, tisti brez otrok pa ne morejo imeti drugih sladkosti.. Tako, da fajn je če živiš, tako kot si želiš, z otroci ali brez…
Tisti z otroci si želimo več svobode in tu pač nastane pri nas konflikt. Če se dobro zorganiziraš pa gre tudi z otroci marsikaj. Je pa dejstvo, da je zelo dober občutek, da nekoga imaš, ki te ima rad in ki te bo obiskal ali, da na nekoga lahko vsaj misliš, ko si star.
hm dobro vprašanje? isto poslušam od svojega očeta, sedaj si še mlada … kaj pa bo, ko boš starejša in sama, bolna, osarela, onemogla, pa ne boš imela svojega človeka. omejeno razmišljanje!!!!!!!!!
ja, saj to drži, že ko sem bolna rada vidim, da imam domače okoli sebe, samo otrok pa res ni zagotovilo, da ne boš sam.
avtorica vprašanje: kaj je huje, da imaš otroke in te niti “povohajo” ne, si star, osamljen, nič pomoči, se med sabo pričkajo, pričakujejo dediščino …., kar kvečjemu boli
ALI
da si sam in veš, da pač nikjer nobenega nimaš.
in še to, tudi na stara leta se lahko stkejo prijateljstva, lahko se najde sočloveka, s katerim preživljaš dneve, veliko je tudi dobrih ljudi, ki pomagajo sočloveku …. tako da hvala bogu res ni vse tako črno belo.
nekaj pa je res, kar dam prav mojemu očetu. če bi bili pa vsi taki kot jaz, kot ljudje brez otrok, bi pa reprodukcija zastala, obstala. na dolgi rok bi človeštvo propadlo.
zato pa imamo take in take 🙂 narava že poskrbi za “naravno” selekcijo. 🙂
sicer pa vsak, kakor mu paše.
aja, kje pa piše, da ljudje s familijami niso osamljeni, morda celo bolj, ko so npr. razočarani nad partnerjem, vsak vandra po svoje, po možnosti špintir, alkohol … otroci oddidejo po svoje SAMI PA NISO NAVAJENI ŽIVETI SAMI SABO. oni so šele izgubljeni.
ok sem navedla skrajni, najbolj črn primer, samo lej tudi ti si v smislu kaj ljudje brez otrok sploh delajo saj je vse bedno, so osamljeni !?!??!?!?! l
vama bodo pomagali, pa čeprav so tako vzgojeni? Če bodo imeli družine doma ali kje v bližini, ja, drugače ne. Kot ena zgoraj piše, da so se preselili, ko so si ustvarili družine.
Pri nas je doma še samo hčerka (ne vemo, kako dolgo še) in kako in kje si bo porihtala življenje. Da bi morala ostati doma, je nihče ne sili.
Dva moja otroka sta v tujini (Nemčija in Avstralija), morda še njo zanese kam ven iz Slovenije – evo, z možem si bova morala pomagati sama.
Nikjer ne piše, da moraš imeti otroke zato, da bodo na stara leta skrbeli zate, čeprav jaz skrbim še za oba moja starše.
Lepo je, če poveš svoje mnenje ( nič slabega nisi napisala), ampak vsak človek ima svojega, tako, da moraš odgovore jemat z rezervo, ne pa se razburjat.
zaradi princa norijo samo zaradi bogastva, ker bi pač vsi radi živeli tako kot oni, z milijoni, pa nič dela in odgovornosti. To je tisto, kar privlači, ne pa en otrok.
Če torej spremljaš, kaj se dogaja v Angliji, potem si najbrž tudi že kdaj zasledila, da lahko človek počne milijon stvari. Ljudje, ki so jim edini smisel življenja otroci, so ponavadi bolj slabi starši.
Se pravi tisti, ki nocejo imeti otrok so bedniki brez zivljenskega smisla, tisti ki jih ne moreho imeti pa ne? Obojni brez otrok ampak je vedno razlika v tem?? Zelo zanimiva logika…. Daj povej nam – zakaj pa ti ob tako izpopolnjenen in srecnem zivljenju visis tukaj gor in se ubadas s tujimi problemi? Problemi, ki to sploh niso in problemi, ki se tebe in tvojega kao “perfect življenja” sploh ne ticejo? Zakaj se obremenjujes s stvarmi, ki so prevelike, da bi jih lahko tvoj mali mozak predelal? Ne obremenjuj glavice s tem dragica, ti bo eksplodirala od vsega silnega zacudenja in razmisljanja! Sem mama cudoviti deklici pa se mislim imeti enega, ko puncka malo zraste. Ampak ona ni moj smisel zivljenja. Imam jo najraje na svetu in te ljubezni se ne da opisati, zanjo dam vse kar imam pa magari stradam cel mesec – ampak smisel mojega zivljenja pa ni! Je edina za katero se odpovem vsemu kar imam ampak ne zivim zanjo! Zivim skupaj z njo! Jo vzgajam, imam rada in postopoma pripravljam na samostojno zivljenje! Ki si ga bo potem sama urejala naprej kot bo hotela. In ne bom travmirala in histerirala, ce se bo kdaj odselila na drug kontinent in tam ostala ter se bomo slisale parkrat na leto, videle pa mogoce enkrat. Samo ce bo srecna! Potem bom vedela, da sem dobro naredila svoje delo. Otroci niso nasa last in nekaj s cimer si zagotovis, da ti ne bo dolgcas zdaj in se posebej na starost! Samo to dejstvo ie prevec za mozgane povprecne monklje, ki ne znajo drugega, kot zganjat histerijo, ko gre soncek v vrtec ker jih ne bo ob njemu, kaj sele da si drzne odseliti od drage mamice! Zato je toliko patolosko navezanih otrok in mater v nasi drzavi! Ker ste babe rahlo bolane in zdolgocasene do amena!
Res ne razumem, kako imajo ljudje toliko dela z drugimi. Zakaj se nekdo ukvarja s tujim življenjem, namesto, da bi se svojim. Pa verjamem, da bi imel veliko dela pri sebi.
Kaj je največji smisel ozoiroma največja vrednota življenja? To niso otroci, pač pa je največja vrednota v življenju, da si srečen sam s sabo in šele nato lahko to srečo deliš z nekom. Najprej se je treba naučiti živeti sam s sabo in ne iskati nekoga od zunaj, da te bo osrečil. Če ne občutiš sreče ti je ne more dati ne partner ne otroci. Torej je predpogoj, da najprej vzljubiš samega sebe. Z iskanjem zunanjih nadomestkov, ne bomo našli sreče. Sreča je znotraj nas. In če je vgradimo v sebe, nas ne bo nikoli zapustila.