kakšna je razlika med poroko
Nepozaben in edinstven dan samo za naju… mora itak biti na sporedu vsaj mesečno, če že ne gre tedensko.
Lepe in zanimive poti se tudi lotiva ko naju zamika in se da z organizacijskega stališča…
Tako da tega nekako ne morem povezovati s poroko.
Sam poroko pač povezujem z zabavo, malce (dobre) hrane, glasbo, plesom in druženjem s prijatelji in sorodniki – ampak to se pa dogaja tudi ob drugih priložnostih in zato spet odpade možnost, da bi bilo nekaj res posebnega.
So pa take zabave itak v naših krogih vedno po okusu in željah para – in ne sorodstva ali koga drugega.[/quote]
ooo to se strinjam še kako…če ne še taka poroka ne pomaga…
ne vem jaz osebno jo vidim kot neko simbolno nadgradnjo odnosa
seveda pa je že omenjeni nadgradnji predpogoj tisto nujno zaupanje, iskrenost, predanost in odgovornost v odnosu in to že od samega njegovega začetka…
S pravno formalnega vidika razlike skorajda ni (po 2 letih skupnega bivanja), razen te, da ko/če se odločita raziti, pač na sodišču ne rešuješ pravno konkretne ločitve (ki je tako ali tako del in logična poseldica, ko rešiš skrbništvo in preživnino), rešuješ pa enako skrbništvo, preživnino in kasneje sledi tudi tožba za delitev premoženja. Vse to seveda, če ni dogovora. Drugače razlik ni.
Je pa lahko razlika (to je pa čisto subjektivno doživljanje), velika, v smislu simbolizma in s tem še nekakšne “predaje” eden drugemu na drugih nivojih. Jaz sem bila zagrizen nasprotnik porok, od malega, potem pa sem si zaželela poroke z njim … in bil je lep občutek, kot da sva prestopila na drugo stopnjo odnosa. Sem se počutila drugače. Nekaj je na/v tem, nekaj … ne vem …
Zdi se da neporočeni že skoraj hočejo dopovedat da je koruzništvo garancija za uspeh.
V bistvu se pa gredo koruzniki izigravanje zakona. Zakonu bi se izognili, radi bi pa iste pravice.
Eni pravijo da ni razlik, drugi da jih zakon diskriminira. Teh ne razumem zakaj se potem ne poročijo.
Sej v življenju se pač moramo držet enih zakonov ne vem zakaj bi bilo logično da se zakona o zakonski skupnosti ne bi bilo treba držat.
Za naju je poroka bolj zaveza otroku, ki sva ga takrat nameravala imeti in ga danes imava, da sva mu pripravljena nuditi varnost. Samo to… ostalo je čisto nakladanje.
Nimava lepih fotk (ker sva povabila kolega, da naju fotka in ne uradnega fotografa), uspelo je le nekaj prav grdih fotografij, prstana sta bila obupna (kupljena na hitro, kot če greš v trgovino po kilo kruha in mleko) zato sva jih stran vrgla, video kaseta (ja, še stari časi) pa je pomotoma presneta z nekim filmom. Tudi poroka je bila majhna, samo za najbližje. Bila sva mlada, zaljubljena in sva želela biti večno skupaj. To je prednost mladosti, danes bi komplicirala in našla milijon izgovorov proti. Vsaj jaz.
Toda, še vedno se imava rada in nama je lepo :)))).
Osebno, kot ženska, pa sem načeloma proti poroki. Trapasto, vem, posebej, ker lahko rečem, da imam krasen zakon in čudovitega moža.
Mislim, da je stvar vsakega posameznika za kaj se odloči. In ali si želi poroke ali zakona. Poroka je žur za en dan (majhen ali velik – spet stvar posameznika), toda zakon naj bi bil za vse življenje.
Tako da… vsak zase najbolje ve kako. Problem se lahko pojavi, če je en partner za, drugi pa proti. Tega pa ne bi rada doživela na svoji koži.
Ma kakšno izigravanje zakona? Nobenega izigravanja ni. Brez da poveš, vem da ciljaš na plačilo vrtca. No, ti lahko povem, kar imam bližnjih kolegic, od vseh plačujem najvišji vrtec in dobim najnižji otroški dodatek. In sva koruznika, ja.[/quote]
Ja eni pač “lupetajo” o izigravanju zakona ne da bi vedeli, o čem sploh govorijo…
Res ne vem, s čim izigravam zakon, če z nekom živim skupaj brez poroke… Bi blo fajn, da tisti, ki je to napisal, razloži.
Aja, pa tud tisto zgoraj, ko nekdo piše o 2 letih skupnega bivanja, ne drži. Zakon pravi, da je zunajzakonska skupnost “…dalj časa trajajoča zveza…”, ni nikjer določeno, koliko časa mora to bit.
Ma kakšno izigravanje zakona? Nobenega izigravanja ni. Brez da poveš, vem da ciljaš na plačilo vrtca. No, ti lahko povem, kar imam bližnjih kolegic, od vseh plačujem najvišji vrtec in dobim najnižji otroški dodatek. In sva koruznika, ja.[/quote]
Ja eni pač “lupetajo” o izigravanju zakona ne da bi vedeli, o čem sploh govorijo…
Res ne vem, s čim izigravam zakon, če z nekom živim skupaj brez poroke… Bi blo fajn, da tisti, ki je to napisal, razloži.
Aja, pa tud tisto zgoraj, ko nekdo piše o 2 letih skupnega bivanja, ne drži. Zakon pravi, da je zunajzakonska skupnost “…dalj časa trajajoča zveza…”, ni nikjer določeno, koliko časa mora to bit.[/quote]
Po dveh letih ni več ovrgljiva … od tud 2 leti. Pa tudi ne gre za “trajajočo zvezo”, gre za življenje v skupnosti.
Citiraj mi kateri koli zakon, karkoli, kjer je govora o dveh letih (razen parazakon o zdr. zavarovanju, ki se je tako kot CSD postavil nad sodni sistem – to je verjetno možno samo v banana republikah, kakršna je Slovenija, da imaš še parazakone posameznih inštitucij, ki gladko povozijo ustavo in vse možne potrjene zakonike).
Časovno trajanje ni opredeljeno, ker potem bi par, ki je skupaj eno leto in v tem paru dobi otroka, avtomatsko ne bil v zunajzakon. zvezi, pa ni tako.
V primeru dvoma oz. spodbijanja/dokazovanja imaš neke parametre, vsekakor pa časovna komponenta ni med njimi, temveč bolj oblika zveze, njen smisel in namen (skupno ustvarjanje). Par je lahko skupaj 20 let, in petkrat na teden prespita skupaj na enem ali drugem naslovu, a če vsak vzdržuje svojo nepremičnino in ima v njej stalni naslov, to na sodišču verjetno ne bo šlo skozi kot zunajzakonska skupnost.
Citiraj mi kateri koli zakon, karkoli, kjer je govora o dveh letih (razen parazakon o zdr. zavarovanju, ki se je tako kot CSD postavil nad sodni sistem – to je verjetno možno samo v banana republikah, kakršna je Slovenija, da imaš še parazakone posameznih inštitucij, ki gladko povozijo ustavo in vse možne potrjene zakonike).
Časovno trajanje ni opredeljeno, ker potem bi par, ki je skupaj eno leto in v tem paru dobi otroka, avtomatsko ne bil v zunajzakon. zvezi, pa ni tako.
V primeru dvoma oz. spodbijanja/dokazovanja imaš neke parametre, vsekakor pa časovna komponenta ni med njimi, temveč bolj oblika zveze, njen smisel in namen (skupno ustvarjanje). Par je lahko skupaj 20 let, in petkrat na teden prespita skupaj na enem ali drugem naslovu, a če vsak vzdržuje svojo nepremičnino in ima v njej stalni naslov, to na sodišču verjetno ne bo šlo skozi kot zunajzakonska skupnost.[/quote]
Kar se mene tiče je opredelitev zunajzakonske skupnosti že sama po sebi nonsens. nekaj kar je kao zunaj zakona, pa vendar se v določenih primerih sklicuje na nek zakon in hoče pravice, kot da je znotrajzakonska skupnost. Še bolj noro se mi zdi, da mora organ, ki o nečem odloča (ponavadi so to kakšne socialne ugodnosti od države ali dedovanje) odločati o obstoju zunajzakonske zveze. Po domače sudija te tuži, sudija te sudi.
Citiraj mi kateri koli zakon, karkoli, kjer je govora o dveh letih (razen parazakon o zdr. zavarovanju, ki se je tako kot CSD postavil nad sodni sistem – to je verjetno možno samo v banana republikah, kakršna je Slovenija, da imaš še parazakone posameznih inštitucij, ki gladko povozijo ustavo in vse možne potrjene zakonike).
Časovno trajanje ni opredeljeno, ker potem bi par, ki je skupaj eno leto in v tem paru dobi otroka, avtomatsko ne bil v zunajzakon. zvezi, pa ni tako.
V primeru dvoma oz. spodbijanja/dokazovanja imaš neke parametre, vsekakor pa časovna komponenta ni med njimi, temveč bolj oblika zveze, njen smisel in namen (skupno ustvarjanje). Par je lahko skupaj 20 let, in petkrat na teden prespita skupaj na enem ali drugem naslovu, a če vsak vzdržuje svojo nepremičnino in ima v njej stalni naslov, to na sodišču verjetno ne bo šlo skozi kot zunajzakonska skupnost.[/quote]
Kar se mene tiče je opredelitev zunajzakonske skupnosti že sama po sebi nonsens. nekaj kar je kao zunaj zakona, pa vendar se v določenih primerih sklicuje na nek zakon in hoče pravice, kot da je znotrajzakonska skupnost. Še bolj noro se mi zdi, da mora organ, ki o nečem odloča (ponavadi so to kakšne socialne ugodnosti od države ali dedovanje) odločati o obstoju zunajzakonske zveze. Po domače sudija te tuži, sudija te sudi.[/quote]
Včasih je res dobro, da o pomembnih stvareh ne odločajo širše množice.
Moje mnenje pa je, da se partnerju javno zavežem tudi drugače (in to dokazujem vsak dan!) in zato ne potrebujem nekega točno določenega pildka, še manj pa cirkusa oz. poroke.
Naj bi pa bila to (zakonska ali pa izvenzakonska) prostovoljna skupnost dveh odraslih ljudi tako v dobrem, kot v slabem.[/quote]
Ena razlika pa je. Če se poročiš, potem mu ga moraš vsaj potegnit, ko se tebi ne seksa, njemu pa ja. To si se zavezala. Tiste nevezane pa to počnejo samo, če ima partner dovolj dober avto in dovolj dnarja na računu.
Jaz pa misli, da je neporoka le tolažba tistih žensk, ki jih moški niso zasnubili.
Koliko je žensk, ki jih je moški zasnubil, pa so rekle NE, jaz pa raje s tabo živim na koruzi?
Da neporočeni živijo skupaj je lahko stvar dogovora, amapk mislim, da je ta dogovor tak, da moški reče: Saj poroka je čist brez veze, a ne, midva dobro živiva tudi tako, a ne, zakaj bi se poročila, se strinjaš? Seveda ženska potem ne more reči: Ne, jaz bi se pa raje poročila.
Ko sem se poročila, sem na poroko gledala kot na javno zaobljubo partnerju, da mislim resno in za večno. 20 let pozneje sem napokala vse svoje imetje in otroke in prepustila svoje mesto drugi. Dolgo časa nisem sploh prišla k sebi od šoka, kako se je lahko spečal z drugo, če je pa to moj mož, zakonski mož, če je pa ja OBLJUBIL. Prej sem bila ravno tako u iber pametna kot tiste tam zgoraj, ki mislite, da če si poročen, to pomeni, da mislita resno. Mislita že, dokler ne pride mimo osamljena ločenka ali mladi sodelavec. Ko se enkrat začne, ni nobena zaobljuba pred matičarjem nič več vredna.
In sem si rekla, nikoli več v življenju se tega ne grem, ker je vse skupaj ena sama grda laž.
Po dveh letih je prišel drugi. Rada ga imam, čeprav po takšni izkušnji nikoli ni več isto. On me ima rad in si želi poroke. Pa se počasi mehčam. Počasi si na skrivaj že ogledujem poročne obleke, čeprav se na zunaj še delam taf. Saj s pravnega stališča je tako ali tako vseeno, pa še ena fešta bo in lepe slike. V bistvu mi postaja simpatična ideja, da bi bila spet nevesta in to je več ali manj edina moja motivacija. Vem, da na odnos med nama neka pasja procesija pač ne vpliva, zato se mi zdi hecno, ko se zgoraj greste, ali je bolj pristen odnos a ali b. Nikoli ni garancije.
Zame se tisti, ki se noče poročiti, noče zares vezati in dvomi v zvezo. Moje mnenje v večini nevede potrdijo s stavkom :” ker ful košta ko se ločiš”. Če sem jaz prepričana da hočem z nekom biti vse življenje, mi ločitev še na misel ne pride. Ja, tudi poroka ni še zdaleč nobena garancija za srečo do groba, je pa (vsaj meni) absolutno garancija, da si partner res želi biti z menoj in si upa to uradno potrditi. Vendar to je samo moje mnenje in moj pogled na zakon in nimam nič proti in spoštujem ljudi, ki jim to ne odgovarja. Njihova stvar, ki na moje življenje prav nič ne vpliva.
Bedno se je kregati okrog tega. Vsak naj živi kakor mu ustreza, važno da je srečen.
NIKOLI, ampak res NIKOLI si nisem in si NE ŽELIM poroke in vsega tega cirkusa, ki je v zadnjih letih postal že kar norija. DVE leti se gredo neko načrtovanje, mašnice za na avto,pa šopki takšni in drugačni, pa darilca, pa vabila, pa oblekca mora biti takšna, pa priča mora imeti točno tako,…..za kozlat!!! Kot je rekla znanka, ki ima poročni salon – NIKJER PA NOBENE VSEBINE!.
Z mojim dragim sva skupaj že kar nekaj let, imvava otroke in v začetku, ko sem pač povedala svoje mnenje, je bil kar malo užaljen, ampak danes po toliko letih se mi zdi, da je kar podobnega mnenja. Ne izključujem, da si bom pa kdaj pa malenkost premislila (če bo dragi kdaj izrazil, da je to res njegova velika želja – do sedaj ni:-)) ), ampak niti pod razno nobenega cirkusa – samo na matičnem in priče (če bodo takrat še potrebne) – to je pač zame privat zadeva in pika. Nobenega cirkusa in celofana, ki ne pomeni popolnoma nič! Ne potrebujem nobene publike – imava se rada in je čisto dovolj, da samo midva to veva! Sicer pa upam, da se mi s tem res nikoli ne bo treba ubadat (niti pri svojih otrocih ne, ki, upam, da imajo tudi toliko pameti, da jim je bolj pomembna sama vsebina in ne nek neumen ovoj).
NIKOLI, ampak res NIKOLI si nisem in si NE ŽELIM poroke in vsega tega cirkusa, ki je v zadnjih letih postal že kar norija. DVE leti se gredo neko načrtovanje, mašnice za na avto,pa šopki takšni in drugačni, pa darilca, pa vabila, pa oblekca mora biti takšna, pa priča mora imeti točno tako,…..za kozlat!!! Kot je rekla znanka, ki ima poročni salon – NIKJER PA NOBENE VSEBINE!.
Z mojim dragim sva skupaj že kar nekaj let, imvava otroke in v začetku, ko sem pač povedala svoje mnenje, je bil kar malo užaljen, ampak danes po toliko letih se mi zdi, da je kar podobnega mnenja. Ne izključujem, da si bom pa kdaj pa malenkost premislila (če bo dragi kdaj izrazil, da je to res njegova velika želja – do sedaj ni:-)) ), ampak niti pod razno nobenega cirkusa – samo na matičnem in priče (če bodo takrat še potrebne) – to je pač zame privat zadeva in pika. Nobenega cirkusa in celofana, ki ne pomeni popolnoma nič! Ne potrebujem nobene publike – imava se rada in je čisto dovolj, da samo midva to veva! Sicer pa upam, da se mi s tem res nikoli ne bo treba ubadat (niti pri svojih otrocih ne, ki, upam, da imajo tudi toliko pameti, da jim je bolj pomembna sama vsebina in ne nek neumen ovoj).[/quote]
in ker nisi poročena, boš srečna do konca življenja. Zagotovo te prav zaradi tega ne bo nikdar prevaral….
Pa a so tuki govoril o ceremonjalih ali o poroki? Kdo pa pravi da moraš imeti ceremonial?
Samo poročiti se bojiš.
Ej, sklepanje ti pa ne gre… Ne živim v pravljici in si ne delam nobenih utvar, zato mi tudi en brezvezen pildek in prstan ne pomenita nič! Bo šlo?!? Bojim se poročit? Zakaj že? Kaj bi pa bilo drugače?!? Po moje nič, zato pa tega ne potrebujem. In kot se napisala, če bi partneru to res veliko pomenilo, bi pristala na porokov (jap, brez cirkusa) – samo zato, ker mi moj partner pomeni veliko, štekaš?!? Ker pa noben od naju nima teh težav, pač nisva poročena. Pa kaj potem? Nič, a ne…Tudi najini otroci zaradi tega nimajo nobenih travm…Torej kaj je že tvoj problem? A da imam drugačno mnenje kot ti? Da ne maram cirkusa, ki je prisotem pri 99% vseh porok? Da ne vidim neke hude globine v poroki? Tradiciji?…Res je – je ne vidim.
Ma to je smešno, da se tako kregate okoli tega. Kakor komu paše. Eni so radi poročeni, drugi ne. Kaj je narobe s tem? A moramo nazaj v srednji vek, ko je cerkev krojila življenja ljudi?
Dejte no… največja težava pri tem je, če se partnerja ne strinjata.
In še nekaj… niso vse ženske nore na poroko in zakon. Vedno več moških poznam, ki želijo biti poročeni, pa njihove partnerke tega nočejo. Preprosto zato, ker niso prepričane, da je izbranec tisti ta pravi. Ker jim ne gre samo za prstan in da imajo pred imenom ga. namesto gdč. (čeprav po novem bontonu naj bi vse ženske po 21 letu bile naslavljane z gospa, saj se nikogar ne tiče vaš zakonski stan).
Poročila sva se na moj rojstni dan, ko sem bila v 6. mesecu nosečnosti, pred tem sva bila skupaj 7 let in pol.Pobudo sem dala sama,čeprav sva se o tem skupaj pogovarjala, se strinjala,da bomo družina v pravem pomenu besede, ko se je rodila deklica, sva ji dala najin priimek, kar mi je ogromno pomenilo. Da ne bo pomote, razne ceremonije in poročno potovanje sva preskočila, ker nama to ni pomembno. Zgodilo se je v ožjem krogu, in ta dan mi bo ostal v najlepšem spominu. Glede številnih ločitev in razhajanj parov bi pa rekla samo to….. ljudje ne znajo cenit kaj imajo, se ne znajo prilagajat, se potrudit za partnerja in odnos, ga razveselit z lepo besedo ,gesto, gledat pozitivno na skupno življenje…..zato se poročeni in izvenzakonski partnerji razhajajo…. ker je svet čedalje bolj nor in mi se v njem čedalje manj znajdemo. Poroka ti sicer ne da zagotovila, da boš s partnerjem za večno….. je pa nekaj kar te poveže v eno, sama verjamem že od prvega dne, da sva z možem sorodni duši in nikdar niti za trenutek nisem pomislila, da si z njim ne želim biti eno za celo življenje. Otroci so pa seveda dar ki zapolnijo celoto. Pričakujeva drugega otročka, srečni smo neizmerno. In svojega življenja ne bi zamenjala z nikomer.