Kakšna motnja je to, ko se otroku iznenada utrga?
Otrok, okužen z glistami, lahko ima tudi tako obnašanje in znake hiperaktivnega, neprilagojenega otroka, ki se mu občasno utrga. Starši, ki imate take probleme, dajte otroku testirat blato.
Gliste, predvsem podančice, sicer niso same po sebi nevarne, bolj neprijetne, lahko pa povzročajo tudi nevroloske motnje ob sproščanju toksinov itd..
Govorim iz osebnih izkušenj..
Otrok staršev, ki so dobrega srca, nenasilni in strpni, ne more biti nasilnež in ustrahovalec. To je dejstvo.
In kaj vam to pove?
No?
[/quote]
Bi ti mogoče še verjela, če ne bi poznala male tiranke, katere mama je najbolj prijazno in milo bitje v vesolju. In TOČNO ZATO si smrklja privošči popolnoma vse. Na lastne oči sem videla, kako je klofutala svojo mamo, ona pa nič. Sama ljubezen in razumevanje, ker ona enostavno ne zna drugače. Tamala pa raste in misli, da so vsi ljudje na svetu samo s tem namenom, da bi bili njeni podaniki – kot mama.
Otrok staršev, ki so dobrega srca, nenasilni in strpni, ne more biti nasilnež in ustrahovalec. To je dejstvo.
In kaj vam to pove?
No?
[/quote]
Čisto mogoče je, da so starši nedolžne ovčice, otroci pa hudički. Prvič zato, ker otroci dobro vejo, da si lahko privoščijo karkoli, starši ne bodo reagirali. Bodimo pošteni, če bi v trgovini lahko izbirali med tem, da artikle plačamo, ali pa jih odnesemo brezplačno, kaj bi storili? Otrok lahko ve,da ni lepo nagajati, a zato se je treba potruditi. Zakaj, če ni treba? Zakaj bi v trgovini plačali, če ni treba? Tudi če vemo, da bi bilo lepo od nas.
In kot drugo, tudi mirni in prijazni starši morajo znati reči ne. Veliko teh nedolžnih ovčic pa tega ne zna, ne zmore, se bojijo, da bodo izpadli agresivno itd. Velikokrat so prave mevže, ki se bojijo lastne sence. In velikokrat se otrok pri takih starših ne počuti varno, saj dvomi, da ga starši lahko branijo in da niti sami niso prepričani, kaj je prav in kaj ne. To pa vsak otrok potrebuje in želi – občutek varnosti. In če ima občutek, da se mora sam boriti in je prepuščen sam sebi, lahko to izrazi tudi z agresijo. Najlažje si zagotovi mir pred nadlegovalci, tako, da se ga bojijo.
,+Ti ravno ne veš kaj je ADHD in kaj Asperger. Mečeš vse v en koš. Spat pejd, pa kakšnega konzumiraj, ga krvavo potrebuješ.
[/quote]
Natanko vem, kaj je kaj. Nisem napisala, da je isto ali povezano – dejstvo pa je, da otroke s takimi težavami pogosto testirajo, če imajo TUDI motnjo avtističnega spektra – kar Aspergerjev sindrom je. In včasih ima otrok oboje. Ne vem, zakaj se tako razburjaš – v postu sem te otroke in starše zagovarjala, v reali tudi, saj je to huda stiska in je narobe, da ljudje iščejo krivca za to (npr. starše). To se lahko vsakemu zgodi, hvala bogu, da so moji zdravi.
Čisto mogoče je, da so starši nedolžne ovčice, otroci pa hudički. Prvič zato, ker otroci dobro vejo, da si lahko privoščijo karkoli, starši ne bodo reagirali. Bodimo pošteni, če bi v trgovini lahko izbirali med tem, da artikle plačamo, ali pa jih odnesemo brezplačno, kaj bi storili? Otrok lahko ve,da ni lepo nagajati, a zato se je treba potruditi. Zakaj, če ni treba? Zakaj bi v trgovini plačali, če ni treba? Tudi če vemo, da bi bilo lepo od nas.
In kot drugo, tudi mirni in prijazni starši morajo znati reči ne. Veliko teh nedolžnih ovčic pa tega ne zna, ne zmore, se bojijo, da bodo izpadli agresivno itd. Velikokrat so prave mevže, ki se bojijo lastne sence. In velikokrat se otrok pri takih starših ne počuti varno, saj dvomi, da ga starši lahko branijo in da niti sami niso prepričani, kaj je prav in kaj ne. To pa vsak otrok potrebuje in želi – občutek varnosti. In če ima občutek, da se mora sam boriti in je prepuščen sam sebi, lahko to izrazi tudi z agresijo. Najlažje si zagotovi mir pred nadlegovalci, tako, da se ga bojijo.
[/quote]
Precej neumno razmišljanje.
Dobrosrčnost =mevžavost
Agresivnost=sposobnost
Dobrosrčni in empatični starši tako vzgajajo tudi svoje otroke. Za nekatere je res neverjetno, ampak dobri ljudje so navadno ravno tisti, ki so odrasli brez batin in agresije. Otroku se da vse razložit, še bolj se ga pa vzgaja z vzgledom.
Hja, to pa je problem… 😉
jo je imel moj bratranec doma v Halozah, kjer ni bilo niti TV-ja, kako si to razlagaš?
Bil je napoten v posebno šolo,takrat jih je bilo v posebni šoli za en oddelek. Pri 19. se je obesil. Bil je matematični genij, ki so ga vzgajali z takimi okrog ušes, čez rit, prešolanjem, zasmehovanjem……
Pa če si vzameš še toliko časa in mi to trditev “iz prve roke” razložiš?
Hvala.
Precej neumno razmišljanje.
Dobrosrčnost =mevžavost
Agresivnost=sposobnost
Dobrosrčni in empatični starši tako vzgajajo tudi svoje otroke. Za nekatere je res neverjetno, ampak dobri ljudje so navadno ravno tisti, ki so odrasli brez batin in agresije. Otroku se da vse razložit, še bolj se ga pa vzgaja z vzgledom.
Hja, to pa je problem… 😉
[/quote]
To ni neumno razmišljanje, to so dejstva. Saj ne odkrivamo tople vode, če povemo, da je agresija pri otroku lahko znak negotovosti, kajne? Neumno je tvoje razmišljanje, ker si vzgojo predstavljaš zelo matematično, 2 + 2 =4 in nič drugače, tako enostavno pri vzgoji in na splošno v življenju pa ni. Prav tako zelo površno bereš, ker nikjer nisem napisala, da je dobrosrčnost mevžavost, niti da je agresija sposobnost. To nikakor ne gre z roko v roki. Rekla sem samo, da so med nami ljudje, ki so preveč prijazni in posledično premalo odločni, ne znajo reči ne, ker zanje to pomeni da so nesramni in celo agresivni. In tudi to dejstvo ni na tem ljubem svetu nič novega. Lepo sem povedala, da takšni niso avtomatsko vsi prijazni ljudje, ampak nekateri. Veš kaj pomeni beseda “nekateri”? Prav imaš, da prijazni starši vzgajajo prijazne otroke. Povdarek je na besedi vzgajajo, kar pomeni tudi postaviti meje in pravila. Ljudje, ki sem jih jaz omenila, pa jih ne vzgajajo, jih samo preživljajo, otroci pa se sami odločajo, kaj bodo počeli in česa ne.
To ni neumno razmišljanje, to so dejstva. Saj ne odkrivamo tople vode, če povemo, da je agresija pri otroku lahko znak negotovosti, kajne? Neumno je tvoje razmišljanje, ker si vzgojo predstavljaš zelo matematično, 2 + 2 =4 in nič drugače, tako enostavno pri vzgoji in na splošno v življenju pa ni. Prav tako zelo površno bereš, ker nikjer nisem napisala, da je dobrosrčnost mevžavost, niti da je agresija sposobnost. To nikakor ne gre z roko v roki. Rekla sem samo, da so med nami ljudje, ki so preveč prijazni in posledično premalo odločni, ne znajo reči ne, ker zanje to pomeni da so nesramni in celo agresivni. In tudi to dejstvo ni na tem ljubem svetu nič novega. Lepo sem povedala, da takšni niso avtomatsko vsi prijazni ljudje, ampak nekateri. Veš kaj pomeni beseda “nekateri”? Prav imaš, da prijazni starši vzgajajo prijazne otroke. Povdarek je na besedi vzgajajo, kar pomeni tudi postaviti meje in pravila. Ljudje, ki sem jih jaz omenila, pa jih ne vzgajajo, jih samo preživljajo, otroci pa se sami odločajo, kaj bodo počeli in česa ne.
[/quote]
Strinjam se, da je agresija znak negotovosti – tako pri starših kot pri otroku. Vsekakor so bolj gotovi vase ljudje, ki so v sebi mirni in gotovi, tako tudi delujejo in tako tudi vzgajajo otroke. Z vzgledom, ne pa s prepovedmi.
Strinjam se, da je agresija znak negotovosti – tako pri starših kot pri otroku. Vsekakor so bolj gotovi vase ljudje, ki so v sebi mirni in gotovi, tako tudi delujejo in tako tudi vzgajajo otroke. Z vzgledom, ne pa s prepovedmi.
[/quote]
Se popolnoma strinjam. Jaz govorim o ljudeh, ki kljub mirnosti niso gotovi vase. In to otrok čuti. Brez prepovedi? Saj tudi z vzgledom daš otroku vedeti, da obstajajo prepovedi. Na semaforju čakamo zeleno, ker je pri rdeči prepovedano prečkati cesto. V trgovini plačamo, ker je prepovedano krasti. Ne vozimo 100 na uro skozi naselje, ker je prepovedano. Zakaj je prepovedano? Ker je nevarno za nas in za druge. Prepoved ni nujno tiranija in agresija. Otroka lahko naučiš, da je prepoved nekaj, kar nas lahko obvaruje in nam pomaga, da delamo tisto, kar je za nas in druge najbolj prav. Če pa otroku kričimo prepovedi kot v vojski, brez pojasnila in še huje, brez vzgleda, potem seveda ne moremo čakati uspešnih rezultatov vzgoje.
Se popolnoma strinjam. Jaz govorim o ljudeh, ki kljub mirnosti niso gotovi vase. In to otrok čuti. Brez prepovedi? Saj tudi z vzgledom daš otroku vedeti, da obstajajo prepovedi. Na semaforju čakamo zeleno, ker je pri rdeči prepovedano prečkati cesto. V trgovini plačamo, ker je prepovedano krasti. Ne vozimo 100 na uro skozi naselje, ker je prepovedano. Zakaj je prepovedano? Ker je nevarno za nas in za druge. Prepoved ni nujno tiranija in agresija. Otroka lahko naučiš, da je prepoved nekaj, kar nas lahko obvaruje in nam pomaga, da delamo tisto, kar je za nas in druge najbolj prav. Če pa otroku kričimo prepovedi kot v vojski, brez pojasnila in še huje, brez vzgleda, potem seveda ne moremo čakati uspešnih rezultatov vzgoje.
[/quote]
To že drži, a imaš upornike, ki bodo zanalašč kršili prepoved pa če si jim še tako dobro razložil kako in kaj. Imaš tudi take, ki to počno iz čiste objestnosti. Takrat moraš uporabiti silo, sicer se to ponavlja vedno znova, ker njihovo preprosto dojemanje to razume kot tvojo šibkost.
Tudi pri odraslih se sem in tja zgodi, da tvojo dobroto dojamejo kot šibkost.
A pa je Aspergerjev tudi, če se otroku pipa v stanovanju, da s svojim norenjem moti vse sosede
če pa družino srečaš na hodniku, pa starša hitro skočita v “igro” in se začneta z njim ukvarjat – takrat je pa zanimivo mulc čisto normalen
ko so pa sami v bloku, se pa sliši njegovo norenje in tek po hodnikih
da hrupa iz stanovanja (tolčenje z omaricami, tolčenje po oknih, vratih, vreščanje, kričanje…) ne omenjam
zanimivo, da jih zaskrbi samo ko imajo “priče”. mogoče ne vejo, da jih vsi vseeno slišimo?
me zanima ali je vse aspergerjev, ali je pri enih fora samo v tem, da se starim ne da z otrokom ukvarjat (sosedov mulc je konkretno zelo veliko notri, tudi poleti)
To že drži, a imaš upornike, ki bodo zanalašč kršili prepoved pa če si jim še tako dobro razložil kako in kaj. Imaš tudi take, ki to počno iz čiste objestnosti. Takrat moraš uporabiti silo, sicer se to ponavlja vedno znova, ker njihovo preprosto dojemanje to razume kot tvojo šibkost.
Tudi pri odraslih se sem in tja zgodi, da tvojo dobroto dojamejo kot šibkost.
[/quote]
Brala sem knjigo o vzgoji Otroci so tega vredni. In v uvodnih besedah avtorica lepo pove, da je teorija zgolj pomoč. Vsak otrok je svoja osebnost in kolikor je različnih otrok, toliko je različnih potreb. Lahko se zgodi, da imate enojajčna dvojčka, ki sta si tako na videz kot po karakterju zelo podobna, pa bo ena vgojna metoda pri enemu krasno učinkovala, pri drugemu se pa sploh ne bo niti malo “prijela”. Vsak otrok potrebuje drugačen način in pristop. Kateri je najprimernejši, morajo starši (in vzgojitelji ter učitelji) sami ugotoviti. Nekdo razume na lepo besedo, nekdo potrebuje bolj stroge prijeme. Ampak v večini lepa beseda začinjena z odločnostjo najde najlepše mesto. Kdaj pa kdaj je skoraj pri vseh treba malo zaropotati, ampak takih, ki ne bi slišali drugače kot z vpitjem in kreganjem, je zelo malo in mislim, da gre pri njih že za kakšno motnjo.
Na naši šoli sta bila dva vzgojno zelo problematična otroka. Strah in trepet, nasilna, zmeraj na tapeti.
No, čez par let se je pokazalo, da sta njuna starša dva psihiča in se je oče precej psihično izživljal nad njim.
Ne tako hitro obsojat otroka razvajenosti in polnih riti, takšno obnašanje je včasih rezultat hude stiske. Ampak je nikoli nihče pravi čas ne prepozna. Je lažje reči, da so otroci razvajeni.
Brala sem knjigo o vzgoji Otroci so tega vredni. In v uvodnih besedah avtorica lepo pove, da je teorija zgolj pomoč. Vsak otrok je svoja osebnost in kolikor je različnih otrok, toliko je različnih potreb. Lahko se zgodi, da imate enojajčna dvojčka, ki sta si tako na videz kot po karakterju zelo podobna, pa bo ena vgojna metoda pri enemu krasno učinkovala, pri drugemu se pa sploh ne bo niti malo “prijela”. Vsak otrok potrebuje drugačen način in pristop. Kateri je najprimernejši, morajo starši (in vzgojitelji ter učitelji) sami ugotoviti. Nekdo razume na lepo besedo, nekdo potrebuje bolj stroge prijeme. Ampak v večini lepa beseda začinjena z odločnostjo najde najlepše mesto. Kdaj pa kdaj je skoraj pri vseh treba malo zaropotati, ampak takih, ki ne bi slišali drugače kot z vpitjem in kreganjem, je zelo malo in mislim, da gre pri njih že za kakšno motnjo.
[/quote]
Se strinjam. Sam sem le redko vpil, sem bil pa primoran nekajkrat uporabiti “dve čez rit”.
Pa še to. Tisti objestneži in junaki, ki prav načrtno kršijo vse, kar se da kršiti, ponavadi niso stari eno leto ali dve. Gre za nekoliko večje otroke. Pri njih največkrat že v štartu, če lahko tako rečem, ni bilo primerne vzgoje. Če bi pravilen vzgled in meje imeli postavljene že od majhnih nog, bi bilo drugače. Ampak velikokrat sem že videla, kako je majnim otročkom vse dovoljeno, vse, kar naredijo, je imenitno in smešno, vsi se na glas zakrohotajo, ko otrok pri letu s svojim komaj razvitim govorom izreče kletvico “pida matelna” ali “kuc te leda”, ko malo zraste, pa se naenkrat odločijo, da to ni primerno in otroku ni jasno, zakaj je lahko še včeraj počel nekaj, kar danes nikakor ne sme. Takrat je prepozno, stvari so že ušle iz vajeti in je težko spet narediti red.
Zanimivo pa je, da so ravno generacije, ki se jih ni fizično kaznovalo, najbolj nasilne.
Tvoja teorija v praksi pade.
[/quote]
Najbolj so nasilni tisti otroci, ki se jih ni vzgajalo in ne tisti, ki se jih ni kaznovalo – velika razlika!
Mislim, pa da najbolj podivjajo tisti otroci, ki so prepuščeni sami sebi – kjer si starši ne vzamejo čas za njih, kjer so starši odsotni, predvsem čustveno. Otrok, ki ima bližino, čas in naklonjenost (normalnih) staršev, bo neproblematičen in zadovoljen.
Najbolj so nasilni tisti otroci, ki se jih ni vzgajalo in ne tisti, ki se jih ni kaznovalo – velika razlika!
Mislim, pa da najbolj podivjajo tisti otroci, ki so prepuščeni sami sebi – kjer si starši ne vzamejo čas za njih, kjer so starši odsotni, predvsem čustveno. Otrok, ki ima bližino, čas in naklonjenost (normalnih) staršev, bo neproblematičen in zadovoljen.
[/quote]
Moram ti priznati, da si kompleten kronan osel. Al pa iddiot, kj češ?