kakšne ste bile pri
hmmmmmmmm, v primerjavi s prebranim, pridna punčka. Pri 16-tih sem se odločila, da če sem se že vpisala v eno šolo, potem jo mislim naredit in to na spodoben način, se pravi ne glih z dvojkami. No, ja, drugi letnik sem s trojkami :))), potem vsacga boljš, dobro, da je letnikov zmanjkal, če ne bi bila na koncu res še odlična, ha, ha.
Pri 16-tih, hm, sem kadila ko stara lokomotiva, tko, eno šteko na teden. Bila sem zaljubljena do konca in naprej, malo srečno, malo nesrečno, ugotovila sem, da znajo tuji jezik nenazadnje celo koristni bit, pa da zemljevide brat tudi ne škodi, drugič zapored sem počitnice preživljala na Bodenskem jezeru, dobesedno pijana svobode. Doma je bila policijska ob 20,30 med tednom in 22,30 ob vikendih, razen če sem si kaj izpogajala (1 x mesečno). Imela sem krasno družbo, hodili smo plesat (pa ne v diskače! živa glasba in “klasični” plesi -fox, english valček, djive, samba itd), praznovali skup RD, šli na zimovanja in poleti na morje, alkohol je zelo zelo redko prišel na mizo. Tudi smučat smo hodili, veliko prepeli, pa našli čas tudi za ljudi v Domu starejših in šli obiskat take, ki nikoli niso imeli “svojih” obiskov, rihtali igrice za otroke za Miklavža, skratka bili res klapa, ampak na koncu proti 30-tim nam je že resno grozilo, da se prav zato, ker smo tok dobra klapa, ne bo noben poroču in svojih otrok naklepal. No ja, v končni fazi smo jih vsi, le dve izjemi sta ostali. Ne, tri!!
V glavnem, najlepše obdobje imam v spominu med 15. in 19. letom. Saj tudi potem ni bilo slabo, ampak v tistem času sem res zajemala z veliko žlico, imela srečo, da sem spoznala ogromno krasnih ljudi in preživela summa sumarum zelo lepo ta divja leta. Ko so starši ugotovili, da imam namen končat šolo, da se tam trudim, pa ko so spoznali mojo družbo, so vajeti precej popustile, niso me preveč na kratko držali. Pravzaprav, če danes pomislim, da sem šla še ne čist 15-letna smrklja 800 km daleč, ne da bi vedela kam in h komu grem, je moja mama pravzaprav še dobra, da me danes sploh še spusti čez prag :)) Po mojem je umrla od skrbi, mobiteli so bili znanstvena fantastika, še fiksnega telefona doma nismo imeli in tri dni ni vedela, kje, kako, s kom sem, nič.
V glavnem, za svojega bi si želela, da bi si našel tok fajn družbo, kot sem jo našla jaz in vsaj tako preživel “sweet -teen” :))
Ola !
Ko prebiram vaše poste, vidim da ste imele kar stroge starše.
Jaz sem pri 16 prvič šla v disko in potem tja vsako soboto hodila. Domov sem pihajala koli 2 ure zjutraj. Včasih je prišel po nas tudi moj ata. Res pa je, da med tednom nisem hodila ven, pa tudi sem mi ni dalo, saj sem ponavasdi končala s poukom med 18 in 19. uro.
LP, Maja
Pri 16-tih pridna, tam pri 17-ih mi je začelo rolat. Žurke, pijančevanje, kajenje, pa nekaj travce vmes. Do 23. leta je bilo odklop, pri 19. moj prvi avto in svoboda. Sem mislila in tudi vsi okrog mene, da se ne bom nikoli umirila, pa sem se, ko sem srečala pravega.
Najbolj mi je ostalo v spominu par dobrih rock koncertov, no sicer ne celih zaradi “slabega stanja”!
Uh … sweet sixteen … kje so že. :)))) Takrat sem bla taka ta huda darkerca … :))) … zaljubljena do konca v fanta in vse se je vrtelo sam okrog njega. :))))))))))))))) Takih in drugačnih dogodkov pa je bilo tolko, da niti ne vem katerega bi izpostavila. Recimo tako, da so bili srednješolski dnevi dokaj pestri … :))) … še posebej ko sem se nekje pri 15-ih otresla sramežljivosti in začela mal bolj živet. ;))) :)))
Definitivno pa so bili najboljši šolski izleti (tisti za par dni) … Bili smo tak razred, ki smo se znali zelo zabavat … :)))) .. skupaj z razrednikom. ;)))) :)))
Tudi jaz še pri 16-tih pridna. Pri 17-tih pa sem postala prava hipijka, imela sem rudi takšno družbo – vsi dolgih las, z ozkimi, zlizanimi kavbojkami (še poznate to, da ležeš na posteljo, da si lahko zapreš kavbojke; ja, pa nove sem si namočila v kad in jih drgnila s šmirgel papirjem, da ja ne bom šminkerica, bog ne daj!!!), prvič sem se srečala z alkoholom (vam povem, po 2 dl piva sem bila čisto out!!!), prvič sem lagala staršem, pa kitare in pesmi, pesmi, pesmi…. Pa rock koncerti, dolgiiii pogovori s prijatelji, ples celo noč, po drugi strani pa joga, meditacije, duhovne vaje…
To je trajalo potem celo srednjo šolo, pri študiju pa sem se umirila – prijatelji so bili daleč stran, novi pa so bili bolj “resni”.
Uh, lepa mladost je za mano!!!
Pri 16 letih sem ravno postajala precej uporniška in za starše težavna punca, veliko sem brala in imela polno glavo idealov o tem kako bi se dalo rešiti ta svet, pa seveda s prijateljicami smo si bile zelo blizu, skupaj smo žurale in se zaljubljale v napačne fante, od 17 do 20 leta pa sem dobesedno podivjala potem pa spet prišla k sebi (k pameti pa še zdaj ne:)))
Oooo, hudo, če pomislim nazaj. Celo srednjo šolo me je metalo in vsa čast mami, da je tako herojsko prenašala. Šolo sem sicer delala s prav dobrim, ampak to ni bilo ovira, da ne bi špricala in raje visela v kafiču, kot v razredu. Drugače pa – doma naštudirano škripanje lesenih stopnic do potankosti, da sem ponoči vedela, na katero ne smem stopiti, da se ne bi starši zbudili, ha, ha. Zaljubljena kar naprej do ušes in še čez. Konec tretjega letnika sem se doma zlagala, da grem na končni izlet, v resnici pa ušla z družbo za en teden v Portorož,… Največja kriza je bila, ko sem pri 17. čez noč švercala fanta v sobo (drugače so vedeli za njega, a prespati mu pa niso pustili). Ko sva se ob 5. zbudila, da bi šel domov, pa zunaj sneg! Kako zdaj uiti iz hiše, da se ne bi videle stopinje, ko bi straši vstali? Čisto tiho je bil v moji sobi do 8. zjutraj, potem pa ritensko šel iz hiše kakšnih 100 m in prišel nazaj pozvonit na vrata – Dobro jutro, a je M. že vstala? In če mene vprašaš, so starši vse vedeli, vendar so mi hvala bogu toliko zaupali, da so vedeli, da ne bom počela kakšnih neumnosti s posledicami. Me je pa v celoti srečala pamet na faksu, kjer sem dobila res “zdravo” družbo, s katero smo skupaj vandrali po svetu, kitara in petje obvezno zraven, kartali cele noči, ko pa so bili izpiti, smo pa znali študirati cele noči.
smo ga fino prežurali … pri 17-tih je bilo že vsega konec 🙂
ko se danes doma s starši pogovarjamo kaj vse sva z bratom počela … ko sta onadva mislila da sva kje skupaj zunaj :))) mi samo rečeta da še dobro da nista vedla kaj se je dogajal 🙂
nikdar nisem imela nobene prepovedi ali zapovedi ali kakšnih ‘vzgojnih’ ukrepov.
B.
Pri 16-tih sem bila še pridna, zagreta za učenje, polna kompleksov, tipov sem se skoraj bala in pod strašnim pritiskom zaradi strogosti staršev. Pri 17-tih sem postala totalen upornik. Strgala sem se z vrvice. Uhajala sem od doma, žurala do ranega jutra vsak vikend, pa tudi kakšen dan med tednom, tako, da sem v šolo prišla “direkt” in spala med poukom z glavo na mizi… Da ne govorimo o špricanju, kajenju (itak), travci, alkoholu, metal koncertih, štopanju ipd. Oblečena v vojaški plašč do tal, martinsi do kolen, bodeče zapestnice, križci in lobanje okoli vratu, lasje do pasu, ipd. Jao. Kljub vsemu, pa sem šolo zdelavala z levo roko. Vedno sem znala, zato so me profesorji pustili pri miru, pri določenih pa sem imela celo specialne privilegije. Če se ozrem nazaj, se čudim, da sem srednjo šolo zaključila z oceno 4 na maturi. Ravno tako se čudim, da nisem zabredla v droge in alkohol. Nekaj zdrave pameti sem že imela oz. vedela sem kdaj je top limit. In nikoli se mi nič ni zgodilo, kljub temu, da sem ogromno pohajala, da sem bila preveč korajžna (ob 4.00 peš čez celo LJubljano po “bližnjicah”). To je bilo obdobje, ko sem zadihala s celimi pljuči, ko sem želela početi najbolj divje stvari, ko se nisem ničesar bala in sem želela vse sprobat. V tem obdobju sem postala tudi zelo družabna in odprta do novih poznanstev. Tipov se nisem več bala, niso pa me zanimali kot potencialni partnerji, ampak kot prijatelji. Enostavno nisem lovila tipov. Bilo je veliko neprijetnih in veliko prijetnih dogodkov. To je obdobje na katerega imam mnogo lepih spominov, ne obžalujem niti pikice tega kar je bilo, in to je obdobje, ko sem spoznala svojega življenjskega sopotnika, s katerim sem še danes (14 let), imam z njim dva prekrasna sina. In kar je najboljše – še danes sva oba “nora”, kot sva bila. Zresnila sva se samo toliko, kot je potrebno… In še danes vzdihujeva, ko se spominjava teh norih, lepih časov. Smilijo se mi pa moji starši, ko pomislim, kaj so prestajali zaradi mene. Ampak sem se jim že oddolžila. Danes smo prijatelji in se krasno razumemo.
Lep pozdrav!
Jaz sem bila piflarka, ampak taka diskretna, da noben ni opazil v razredu. V bistvu sem se full učila, ampak nikoli se nisem pretirano grebla…Drugače sem bila pa full pridna punčka, 1 krat na teden v disko, na easy, nikoli nobenih neumnosti nisem počela…danes mi je žal, ker nisem izkoristila najstniških let (strgalo se mi je na faksu, pri 24ih,…enkrat se pač mora…)
prvič zares zaljubljena!! kako me je metalo, mater…
spoznala sva se na morju, ko še nisem imela 16 let, on 18. iz dveh čist različnih koncev slovenije. zatreskala sva se ko strela. imel je še mlajšo sestro, staro 16, tako da smo bili klapa na morju (no sestri je blo prec jasno, kolk je ura). potem sem jaz praznovala 16. rd in ju povabila na žur…prvič in zadnjič v življenju je bila fešta za moj r.d. tako glasna, da so sosedje v bloku poklicali policijo…prišla sta dva mulčka in z nami spila kozarec piva, hehe… no potem sem se doma skregala na veliko, ker me starša čez kakšen mesec nista pustila k njegovi sestri na rojstni dan…bilo je daaaleč na drugem koncu slovenije res…ampak potem sem ju nekako pregovorila, se usedla na avtobus in šla…bila en dan (in eno noč) tam pri njih…krasna fešta res…drug dan na avtobus in domov…midva sva takrat spala vsaksebi, čist prezelena za karkoli, nobene potrebe ni bilo…
…potem sva počas izgubila stik (ni bilo interneta ali mobijev, si morte mislit, pisala sva si pisma!! no, zdej je že 16 let od tega (ej! pa ja nisem že 32 stara al kaj?!?!)
ampak sem kar mal nostalgična ratala:)))