Najdi forum

Splash Forum Starševski čvek Kam greš ko umreš?

Kam greš ko umreš?

Vsak bi rad človeški-filozofski odgovor, pa se bojim, da žal ne obstaja, vsaj ne tak, ki bi bil smiseln in otipljiv za človeka v takšnem stanju, kot je, ko je živ. Sedajle me bodo kakšni vojni veterani, medicinske sestre in tistii, ki imajo za seboj komo, v kateri so za hip videli svetlobo na drugi strani tunela, sicer okrcali, ampak smrti se ne da “zavohati” ali okusiti ali pa videti, krajše, ne da se jo doživeti, vsaj ne svoje.

Življenje vsakega živega bitja je daljica z oglatimi oklepaji v prostoru in času, ki ima svoj začetek in konec. Je tako, kot posnetek pesmi na kaseti. Ali se bo kaseta še kdaj zavrtela, ali se bo veliki pok ponovil, ne bomo nikoli vedeli in tudi, če se vrti v neskončnost, tega nikoli ne bomo vedeli. Lahko, da bo na kaseti še kakšna pesem, podobna naši (naši otroci ali pa kak človek, podoben nam (naša “reinkarnacija”)), ampak bo to še vedno drug človek. Poskrbimo, da bo naša pesem lepa in bo razveselila tako nas, kot tudi tiste, ki si jo bodo prepevali še nekaj časa po tem, ko nas več ne bo.

Kam boš šel,če si mrtev,mrtev še noben ni hodil. Videl tudi nihče še ni mrtvega hoditi. Kvečjemu te drugi nosijo ali vozijo.Za zdaj je še tako,da te dajo v krsto ali pa praktično upepelijo,nato te položijo v jamo skopano v tla na zemlji.Na kratko,dajo te v zemljo,položijo te dol.
Nikoli gor v nebo,vedno v zemljo,morje,pepel tudi pade dol.

Smrt je še vedno velika skrivnost. Po naši, krščanski veri, je človeška duša neumrljiva in se po smrti loči od telesa. Telo propade, lahko se tudi spremeni v pepel (sežig), duša pa ostane!
Vsak človek bo v večnosti prejel “plačilo” za svoje življenje, za to, kako ga je preživel, dobro ali slabo.
Kristjani verujemo, da je življenje močnejše od smrti, da je dobrota močnejša od zla. Tudi Kristus je umrl, vendar je s svojo smrtjo premagal smrt.
i

Duše ni. Ko tvoji biološki organi odpovedo, te ni več, konec.

Kako je, ko se zbudiš iz sanj? In zakaj ti z nami raje sanjaš, kot da bi bila v tisti budnosti?[/quote]

Ko se zbudiš iz takšnih sanj…ne moreš opisat z besedami. To moraš enostavno doživet sam. Kot bi slepemu od rojstva skušal opisat, kako izgleda svet v barvah. Vsekakor izgubiš strah pred smrtjo in minljivostjo. Na ta svet začneš gledat z drugimi očmi.
Zakaj sem raje v materialnem svetu? Ne vem. Vem pa, da marsikaj prečrpam iz one strani na ta svet. Učim se premagovat zemeljske ovire in utesnjenosti. Opazujem ljudi, njihove odzive, njihovo dramo, življenje samo. In priznam, težko padem noter v to življenje. Menjavam samo vloge, ki jih igram. In večinoma časa se jih zavedam. Včasih bi bilo bolje, da ne bi imela določenega vedenja. In še zdaleč nisem edina.

Odlično napisano! Pa kako bi rada, da se ne bi strinjala s tem mnenjem, da bi lahko verjela v večni obstoj duše ali reinkarnacijo ali karkoli že, samo, da bi mi bilo lažje! Vse so pravljice, ljudje. Tukaj smo, samo enkrat smo tu in samo eno življenje imamo. Kaj bomo naredili iz njega, je najbolj odvisno od nas samih! Verjamem, da je lažje verjeti v neke pravljice o duši, ki preživi minljivo telo in ta duša odide k bogu ali pač nekam v raj (ali v pekel, če si kaznovan) ali pa se bo ponovno rodila v drugem telesu, ampak na žalost – ne morem. Zdrava pamet in logično razmišljanje ne gresta skupaj z vero v pravljice, pa naj bodo te pravljice katerekoli religije.

Seveda…za jamskega človeka je tudi ogenj bil pred odkritjem pravljica in neodkrita Amerika, pa da je svet okrogel, da obstaja elektrika. Presneto, da obstajajo atomi?!! Da se da na luno prit?! Neverjetno, so tudi druge galaksije?! Duša, posmrtno življenje?! To omejeno razmišljanje lahko primerjam s človekom, ki se je rodil v jami in nikoli ni šel iz jame ven. Zanj je resničnost samo tisto kar vidi in doživlja v jami. Potem takšnemu človeku poveš, da je zunaj drugačen svet, da se celo mašine dvigajo v nebo. In potem ti takšen človek reče, da so to samo pravljice :). In ostali jamski ljudje mu ploskajo.

Kaj hočeš povedat? Da smo tisti, ki ne verjamemo v boga ali v obstoj duše po smrti, blentavi in omejeni kot jamski ljudje? Ti resno verjameš, da pri vseh milijardah galaksijah, milijonih sonc in milijonih planetov, kjer je gotovo življenje, obstaja nekje nek “ozko usmerjen” bog, ki se je specializiral samo na našo zemljo, jo ustvaril v 7-ih dneh, iz prahu naredil človeka in tako dalje in tako dalje? Pa da se na primer duša islamskega fanatika, ki se je razstrelil na avtobusu in vzel s sabo še 17 drugih potnikov, vrne k bogu v nebesa in mu tam strežejo lepe in mlade device? Da to niso pravljice za uboge ljudi?

duša je samozavedanje in seveda ni materija. In ker ima samozavedanje samo človek, naj bi zaradi tega bil nesmrten……[/quote]

Samozavedanje imajo tudi nekateri primati in srake. Psi, ki jih imamo za pametne pa sploh nimajo tega zavedanja. Kaj ima to veze z nesmrtnostjo?

Duša na vrvici – se mi javiš na mail new.conscious1@gmail.com?

duša je samozavedanje in seveda ni materija. In ker ima samozavedanje samo človek, naj bi zaradi tega bil nesmrten……[/quote]

Samozavedanje imajo tudi nekateri primati in srake. Psi, ki jih imamo za pametne pa sploh nimajo tega zavedanja. Kaj ima to veze z nesmrtnostjo?[/quote]

Kako to veš, za pse?

Samozavedanje imajo tudi nekateri primati in srake. Psi, ki jih imamo za pametne pa sploh nimajo tega zavedanja. Kaj ima to veze z nesmrtnostjo?[/quote]

Kako to veš, za pse?[/quote]

cela znanost je okoli tega. Na kratko si tukaj prebereš
http://en.wikipedia.org/wiki/Self-awareness#Animals

Nebesa in pekel ne OBSTAJATA!Obstaja le lepše “življenje” v vesolju,kot pa na zemlji.

Vsi,ki začnemo življenje na zemlji smo mlade duše.Na zemlji se učimo kaj je prav in kaj ne.Zato se večkrat rodimo.Rodimo se kot moški,ženska,siromaki,bogataši,živali,rastline,….Ko umremo,nas noben ne obsoja.Kot duša po smrti stopimo do višje razvite entitete,ki nas vprašajo kako je bilo,kaj sem delal narobe,kaj bi moral narest.Če si nekaj življenj delal le dobra dela,si sprejet na višjo stopnjo in s tem z novim učenjem na drugem planetu.Če pa ne,pa se ponovno rodiš,dokler ne spoznaš da denar,ljubosumje,bogastvo,vojne,umori,… ni pomembno v vesolju.Naučiti se je treba da ljubezen,pomoč,spoštovanje,… je moč očeta in vesolja.

Ljudje,kot manj razvita vrsta smo nevarni kot zemlji tako vesolju.Zemljo uničujemo,imamo orožje za uničenje zemlje,…nevarni smo sami sebi.Zato nas Etji čuvajo in zato taki množični obiski ETje (ostali poznate kot NLP),da preprečijo uničenje.

Namesto da bi se ljudje učili o notranji moči,moči človeka,duše,razvoj tehnologije za spoznavanje življenja,potovanje po vesolju,…raje izdelujemo zdravila,orožje,povzročamo vojne,ubijamo sosede,… Zakaj?

Jaz česar se bojim je ponovnega rojstva na zemlji.Bojim se kljub temu,da delam dobra dela,ljudje me spoštujejo,nobenemu nočem nič slabega.Pa tudi če bi imel možnost,da se nekajkrat “rodim” na zemlji kot milijarder bi gladko zavrnil ponudbo.

Tako d abojim se ponovnega rojstva na zemlji!

Na pocitnice 🙂

Po smrti nikamor ne gremo. Tudi pred rojstvom od nikoder nismo prišli.
Vse je tu in sedaj. Kot imajo radijski valovi različnih valovnih dolžin isti prostor, tako smo ljudje kot bitja sestavljeni iz več teles iz različno grobe materije. Najbolj grobo je fizično telo, ki se ga zavedamo v obsegu treh agregatnih stanj – trdega, tekočega in plinastega. Vse preveč ljudi se še ne zaveda tudi preostalih 46 agregatnih stanj, zato je zanje fizični obstoj edina otipljiva realnost. Po smrti se fokus zavedanja spremeni, enako kot bi se naravnali na drugo radijsko postajo z drugačno valovno dolžino. V tem je vsa umetnost smrti, ki je v resnici le prehod v drugačno realnost. S sabo nesemo inkarnacijske izkušnje, ki jih sublimiramo in uporabimo v naslednjem rojstvu. Različne valovne dožine prostora/časa opisujejo svetovna verstva kot psihična stanja pekla, vic in nebes. Za razumevanje življenja je dobro prebrati Usodo duš in Potovanje duš.

Saj nismo roboti… imamo dušo ki pa je psihični del nas. Nase telo je fizično vendar to kar nas drži pokonci ni le srce in podobno. Je naša duša. Ne vrjamem v nebesa / pekel. Vrjamem pa da obstaja neka luč v katero gremo ko zapustimo telo. To luč sem sanjala že 3krat. Obcutek ko zapustiš telo, letiš skozi travnik poven rož, si brez skrbi… potem pa vidiš sebe/tvoje telo ki leži prav v tisti tvoji postelji, brez duše saj je otpotovala. Naenkrat pa začutiš močno silo in se zbudiš v svojem telesu v svoji postelji.
POVZETEK: V sanjah lahko obiščemo drugi svet če smo psihično dovolj pripravljeni na to. Zato jaz vrjamem da je nekje nekaj…

Lp. Katja

Kam greš?

V jamo!

V zemljo in v prah greš

Nekateri so kremirani- potem gredo v žaro, drugi so v krsti. Oboji pa končajo v zemlji. No, nekateri tudi v morju-če je taka njihova želja.

Smrt ni konec življenja.

V to sem trdno prepričana. Vsak ima svoje izkušnje, posmrtno življenje obstaja, ta svet ni nastal iz nič, ker to ni možno. Smo zagotovo delo višjih inteligenc.

Jaz to vem od rojstva, takšno razmišljanje mi je rutina in normalno, kar seveda drugi zanikajo in živijo, kot živijo, nič drugače od mene ali ne vem koga, če odmislimo okoliščine, ki so za vsakega nekoliko drugačne.

Smrt ni konec življenja.

V to sem trdno prepričana. Vsak ima svoje izkušnje, posmrtno življenje obstaja, ta svet ni nastal iz nič, ker to ni možno. Smo zagotovo delo višjih inteligenc.

Jaz to vem od rojstva, takšno razmišljanje mi je rutina in normalno, kar seveda drugi zanikajo in živijo, kot živijo, nič drugače od mene ali ne vem koga, če odmislimo okoliščine, ki so za vsakega nekoliko drugačne.

No, in kaj se ve v stanju klinične smrti?
[/quote]

DMT

Jaz grem po smrti v nebesa. Veselim se dneva, ko bom lahko objela Jezusa.

Milena Košar in njena mrtva hči Nela sta dokaz, da ne greš nikamor, ampak da ostaneš kle.

Zanimiv je primer pacientke, ki še vedno leži v komi in je bila v času bivanja v bolnici večkrat posiljena s strani negovalca.
Kljub vsemu zgražanju okolice, njena družina lepo skrbi za ” vnuka”.
Klinično mrtva duša je s carskim rezom rodila živo dušo.

New Report

Close