kam,če ti ne oddajo stanovanja zaradi "preveč otrok"??
Vedno so krivi možje, nikoli jezikave in tečne babe? Nikoli! Tale je že po stilu pisanja ena zatežena baba, ki ji v življenju ni nič prav. Pravi, da mora biti vse po njegovem! Ja, takega je vzela, v začetku ji je standard pasal in tudi njegova skrb zanjo, ubogo nepreskrbljeno ženskico. Sedaj bi pa rada na svoje, pa otroke bi očetu odpeljala ker kao zganja nad njo psihično nasilje.
Ker mislim, da je tole navadna provokacija, ker se avtorica od začetnega zapisa ni več javila! Torej nasvet je, baba umiri se!
Vsekakor se je potrebno na en način najprej pogovoriti z možem, oziroma mu nakazati svojo namero. Tako lahko vsaj približno ugotoviš, kako bo odreagiral na tvoj odhod: bo zahteval, da greš samo ti, bo rekel da otrok ne da…. Včasih po tem psihično nasilje hitro preraste v fizično. Če je pogovor neuspešen, se je najbolje obrnit po pomoč k svojim staršem, sestri, bratu. Njihovo pomoč, tako finančno kot moralno podporo boš še kako potrebovala.
Dokler psihično nasilje ne preraste v fizičnega jaz ne bi šla na CSD. Iz lastne izkušnje povem, da so mi tam socialne delavke bolj škodovale kot koristie, ker so veliko bolj naklonjene moškim, češ ženska bi lahko malo potrpela. Da bi prišle na teren jim pa še na misel ni prišlo. Tudi ko sem že bila ločena, se CSD ni nikoli pozanimal, kako in kje zdaj živijo otroci, ali mož plačuje preživnino, ali imajo redne stike.
Najemniško stanovanje z dvema otokoma sem dobila tako, da je bil sopodpisnik na najemni pogodbi za redno plačilo najemnine tudi moj brat.
To je bilo pred dvajsetimi leti, pa mislim da ni danes nič kaj drugače.
Da se javim in zahvalim vsem za takšne in drugačne odgovore….
Ne nisem zdravnica.
Težko je opisati dejansko situacijo in razumem,da imate nakateri “neprimerne” komentarje,ker če nisi nikoli bil v taki situaciji potem tudi zelo težko razumeš. Mož ni fizično nasilen,le vedno bolj neprimerno se obnaša in ima svoje zahteve,katere pričakuje da bomo vsi upoštevali in to takoj. Ko se on odloči,da je pa zdaj čas za pospravljanje,moramo vsi pospravljati,če otrok kak dan noče na trening,ga sili da mora it, jesti morajo tisto kar jim da on na mizo,pa če jim paše ali ne,on me samo obvesti da gre danes sem,pa jutri tja,ko pa jaz rečem da grem na kavo,mi pa reče da kdo bo pa otroke merkal,ko rečem ti,mi reče da ima od drugo delo,…skratka toliko je teh majhnih stvari,ki so se nabrale,da se sploh ne pogovarjamo več,ker je bolje če smo tiho,vsaj ni kreganja in slabe volje…in vem da to ne pelje nikamor. Večkrat sem se že poskusila pogovoriti z njim,pa vedno vstraja pri svojem,tera svoje,posluša nič….on je najboljši in on vse ve in ima vedno prav!
Razne inštitucije in podobno pomagajo le v konkretnih primerih,da so opazne in vidne posledice tega nasilja,da se tudi iz šole oz vrtca oglasijo,da so pr otrocih opazili stisko ali kaj podobnega…tukaj pa ni nič takega….,ker otroke jaz poskušam čim bolj animirat,zamotit,veliko postorit sama,da je čim manj nezadovoljstva z moževe strani,ampak znotraj umiram od tega odnosa.
Upam da se nekako rešimo iz tega začaranega kroga.
Hvala vsem ki ste pisali in brali.
saj po naših (SLO) standardih to tudi so[/quote]
Glede tega se niti nisem želela opredeliti, ker SLO standardov ne poznam (če sploh obstajajo dejanski standardi, ali gre zgolj za običaj). Pač tako se stanovanja oglašujejo. Dejstvo pa je, da je za štiri člane ena sama spalnica res bolj malo.[/quote]
Koliko spalnic pa naj bi po tvoje imelo dvosobno stanovanje?
Tebi res ni hudega, si samo malo nesrečna! Kriza srednjih let in zakona.Ker imata 3 otroke ( dva če prav razumem enako stara) potem si pač nesrečna kar tako. Otrok noče na trening?? Zakaj že ne? Pospravljanje?Če je vse pospravljeno ni potrebe po skupnem pospravljanju- torej ti to ne gre! Kuhanje ? Kdo da na mizo hrano? On? Zakaj že? Kje si pa ti in tvoja hrana? Ne kuhaš? Obvesti te, da nekam gre? In ti, kaj misliš kaj bi moral po tvoje odrasel moški storiti? Te prositi za dovoljenje?
Veš kaj, da je videti iz napisanega, da si ena tečna, nepotrpežljiva in vase zagledana preseratorska mati, ki ne puca in ne kuha. Ki pa hoče, da je vse po njenem, njen pa, da je vse po njegovem.
Kompromisa pa ni in sedaj bi se ti odselila z enakim standardom, kot ga imaš sedaj.
Upam, da se bo tvoj ločil, ti dal tistih 300 evrov preživnine in adijo pamet. S teboj vred!
Glede tega se niti nisem želela opredeliti, ker SLO standardov ne poznam (če sploh obstajajo dejanski standardi, ali gre zgolj za običaj). Pač tako se stanovanja oglašujejo. Dejstvo pa je, da je za štiri člane ena sama spalnica res bolj malo.[/quote]
Koliko spalnic pa naj bi po tvoje imelo dvosobno stanovanje?[/quote]
Sem že najemala v tujini – ZDA, kjer se šteje izključno število spalnic. Komentar je bil pa zaradi avtoričine navedbe, da bosta dva sinova v eni sobi, ona z najmlajšim pa v drugi. Dejansko bo nekdo pač v dnevnem prostoru…
Glede tega se niti nisem želela opredeliti, ker SLO standardov ne poznam (če sploh obstajajo dejanski standardi, ali gre zgolj za običaj). Pač tako se stanovanja oglašujejo. Dejstvo pa je, da je za štiri člane ena sama spalnica res bolj malo.[/quote]
Koliko spalnic pa naj bi po tvoje imelo dvosobno stanovanje?[/quote]
Ponavadi eno samo.
Obrni se na CSD, kjer ti bodo pomagali z nasveti in tudi za nadaljno pot. Povej svojo zgodbo, lahko ga bodo pozvali in mu tudi oni kot tretje osebe povedale svoj pogled, pa ga tudi pozvali, če je pripravljen kaj naredit v reševanju družine. V kolikor ne bo uspeha, pol ni druge, kot si sam rekla, da zadevo zaključiš in greste z otroki svojo pot. Tle ti bo lahko CSD pomagal pri marsičem. Lahko te bodo začasno namestili v materinski dom od tam pa imaš bistveno večje možnosti in prednost pri pridobivanju stanovanja od stanovanjskega sklada. Če imaš nizke dohodke, ti bodo pomagali pri subvenciji stanovanja (plačevanju najemnine), tako da odpravi se lepo na CSD in se tam zmeni.
Obrni se na CSD, kjer ti bodo pomagali z nasveti in tudi za nadaljno pot. Povej svojo zgodbo, lahko ga bodo pozvali in mu tudi oni kot tretje osebe povedale svoj pogled, pa ga tudi pozvali, če je pripravljen kaj naredit v reševanju družine. V kolikor ne bo uspeha, pol ni druge, kot si sam rekla, da zadevo zaključiš in greste z otroki svojo pot. Tle ti bo lahko CSD pomagal pri marsičem. Lahko te bodo začasno namestili v materinski dom od tam pa imaš bistveno večje možnosti in prednost pri pridobivanju stanovanja od stanovanjskega sklada. Če imaš nizke dohodke, ti bodo pomagali pri subvenciji stanovanja (plačevanju najemnine), tako da odpravi se lepo na CSD in se tam zmeni.[/quote]
Pa kaj ji je hudega po tvoje? Zakaj bi že morala v materinski dom? A zato, ker hoče imeti mož skuhano pa pospravljeno? A zato, ker hoče red v hiši? A zato, ker se mu zdi, da njeni kufeti predolgo trajajo?
Obrni se na CSD, kjer ti bodo pomagali z nasveti in tudi za nadaljno pot. Povej svojo zgodbo, lahko ga bodo pozvali in mu tudi oni kot tretje osebe povedale svoj pogled, pa ga tudi pozvali, če je pripravljen kaj naredit v reševanju družine. V kolikor ne bo uspeha, pol ni druge, kot si sam rekla, da zadevo zaključiš in greste z otroki svojo pot. Tle ti bo lahko CSD pomagal pri marsičem. Lahko te bodo začasno namestili v materinski dom od tam pa imaš bistveno večje možnosti in prednost pri pridobivanju stanovanja od stanovanjskega sklada. Če imaš nizke dohodke, ti bodo pomagali pri subvenciji stanovanja (plačevanju najemnine), tako da odpravi se lepo na CSD in se tam zmeni.[/quote]
Pa kaj ji je hudega po tvoje? Zakaj bi že morala v materinski dom? A zato, ker hoče imeti mož skuhano pa pospravljeno? A zato, ker hoče red v hiši? A zato, ker se mu zdi, da njeni kufeti predolgo trajajo?[/quote]
Glej je bilo lepo napisano! Naj gre in ona pove svojo zgodbo, njega bodo pozvali in bo povedal svojo zgodbo, tle naj potem sodijo tretje osebe. Če bosta imela voljo reševat bosta zadeve rešila, v nasprotnem primeru naj gresta vsak po svoje. Če bo CSD opazil, da se gre za kako hujšo zadevo ji bodo pomagali.
Sicer pa avtorica ima tudi pravico do kofetka in druženja s prijatelji, ona njemu ni služkinja in podrejena!
Ne, zakaj se ločuješ, to ve vsak zase, in bogme bogca, in prav presenetljivo je, koliko sodelujočih tolerira psihiranje njenega partnerja skoraj kot normalno. Če si se odločila, ok, razumem, ne preneseš. Vprašanje je, kako to misliš izpeljat, kaj v življenju počneš, da si boš to lahko privoščila. Nikjer ne pišeš o službi, vsaj približno varni ekonomski prihodnosti, če greš od moža na svoje, le o tem, da najemodajalci ne želimo oddajati v najem družinam z otroci. Res? Mene, ko oddajam, že na daleč zmotijo tiste subvencije, ki že v osnovi kažejo, da je prosilec na minimumu. Torej, ko bo čas za šolsko ekskurzijo ali za smučarski teden s šolo v naravi ali pa za nove teniske, whatever, bo sfalilo kje? Pri najemnini, stroških, in pol bo nekaj mesecev hajkanja po socialni, da bodo primaknili nekaj k zaostalim plačilom z enkratno pomočjo, kot znak dobre volje in da se ustavi postopek deložacije, pa vsak mesec tako, pač nekaj deset eur, v znak pripravljenosti. Tu je osnovna težava, ne v otrocih. Saj bi bila solidarna, morda, pa celo potrpela, ampak stanovanje ni moje. Še svojih 140 mesecev je od banke in banka terja svoje. Vsak mesec, na datum. Zato oprosti, pri iskanju stanovanja boš morala ponuditi kaj več kot mizerijo slabega zakona in tri otroke, ki nimajo kam pri bogu milem.
In pa še nekaj, preden se odločiš, karkoli se pač boš. Sedaj otroke animiraš, odvračaš pozornost, pripraviš zlepa na sodelovanje, si nekakšna tampon cona. Ko boš šla na svoje, ko bo mož uveljavljal stike milom ili silom, kdo bo otrokom za tampon cono? Ne rečem, da moraš trpeti, samo včasih so ostre odločitve lahko dvorezni meč. Na tvojem mestu bi krepila lastno neodvisnost še v zakonu, z dodatnim delom, z dodatnim šolanjem, kavice pa pozabi, če imaš samo en cilj – da se dvigneš iz peklenskega obroča mizerije!