Kar je Bog dal Bog tudi vzame
Tudi ce bi nasli v nekem samostanu cloveska okostja, to ne dokazuje brez preiskave sodnomedicinskih izvedencev nicesar o tem, cigava so ali nacinu smrti. Pokopalisca ob samostanih ali pokopavanje v sami cerkvi pa niso nobena posebnost. Neko mnenje iz bloga na podlagi mnenja nekega povojnega policista ( ali udbovca) z bohvejkaksno solo ali brez nje je nerelevantno.
Pri vsej tej zgodbi z molitvami tvoje mame se mi zdi najbolj sporno, da se verniki zanašajo in skrivajo za svojo vero.
Ta mati bi lahko končno priznala svoje “grehe” še hčeri in sem prepričana, da bi to prej vodilo k pobotanju, kot pa da jih zaupa bogu (če si jih sploh prizna sama sebi).
Potem pa se tolaži, da je ona naredila vse, kar je lahko (molila ful) in da je potem že takšna božja volja, če nima stikov s hčerko – njena vest je čista…
Se pravi odgovornost za svoja dejanja in za posledice svojih dejanj prelaga na boga/vero.
Mogoče bi bil boljši naslov tega posta drug priljubljen rek, za prelaganje odgovornosti : “Potem je že takšna božja volja”.
Da božja volja je, da je Hilda bogata!
ni lahko, če hči pri 35 letih izve, da ima polbrata. kako zdaj hčeri razložit zakaj je vse življenje mislila, da ima samo dve sestri? najlažje je it v cerkev prosit boga naj pomaga. pomagaj si sam in bog ti bo pomagal – to je tudi je dober pregovor.
pa se mi zdi, da je dosti takih, ki se skrivajo za vero na tak način. bo že bog uredil, kakršna je božja volja tako bo, bog že ve zakaj je dobro … preložit svojo odgovornost na boga … no pa sej to je tudi v tistem postu napisano. duhovnik posili nuno in ji reče, da je pred bogom še vedno devica, ker jo se posilil božji služabnik. in ko rodi božjega otroka se gapač pošlje bogu nazaj, torej ubije. logika. za vsem stoji bog. pa … a bog obstaja? ker če obstaja zakaj dovoli da se tako po nemarnem izrabljata njegovo ime in moč? 🙂
‘Najlažje je it v cerkev prosit boga naj pomaga.’ – Te stvari ne funkcionirajo tako, kot si ti predstavljaš, sploh pa ne moreš videti v srce svoje matere, če z njo nimaš nobenega stika.
‘Pa se mi zdi, da je dosti takih, ki se skrivajo za vero na tak način. bo že bog uredil, kakršna je božja volja tako bo, bog že ve zakaj je dobro … preložit svojo odgovornost na boga …’ – res se ti to samo zdi, sploh, če s praktičnimi verniki nimaš nobenega stika. In če v trenutku stiske kdo reče: Bog že ve, zakaj je to dobro, je to daleč od prelaganja odgovornosti. Je priznanje temu, da človek vendarle ni Bog, čeprav bi rad bil (in vplival ter načrtoval vse do onemoglosti).
‘no pa sej to je tudi v tistem postu napisano. duhovnik posili nuno in ji reče, da je pred bogom še vedno devica, ker jo se posilil božji služabnik. in ko rodi božjega otroka se gapač pošlje bogu nazaj, torej ubije.’ – V tistem postu je marsikaj zapisano, kdo pa za temi besedami res stoji? rekla kazala je pa res slaba varianta za dokazovanje – trhle noge.
‘ logika. za vsem stoji bog. pa … a bog obstaja? ker če obstaja zakaj dovoli da se tako po nemarnem izrabljata njegovo ime in moč? 🙂 ‘ – Lahko mi verjameš, da zelo žalostno gleda na tole Sodomo in Gomoro v Sloveniji, ampak mi nismo tako daljnovidni, da bi vedeli zakaj je kakšna stvar dobra tudi če na prvi pogled zgleda zelo brezupno.
Sicer pa … ne glede na to, kaj je med otroci in starši … obstaja beseda Odpuščanje, ki človeka osvobodi. Mogoče to išče tvoja mama, kaj pa veš. Nekateri leta in leta molijo, da bi lahko odpustili in ta milost zagotovo slej ko prej tudi pride. Molitev ima moč, pa se je tako bojimo. Vse, kar je povezano s križem, je v Sloveniji ožigosano, a tudi križ pride za vsakim, če se ga še tako otepa. Edino imenujemo ga na različne načine.
Kaj pa vem, saj nima smisla, ampak velja poskusiti. Lep vikend želim.
resnica je, da si moraš sam pomagat in šele potem ti pomaga bog (kar praktično pomeni, da si pomagaš sam). samo bog pa ti res ne pomaga in ti ne bo, ker se še brez muje čevelj ne obuje. je tako?
izhajam iz verjega okolja, moj dedek ej bil organist, itd. da ne ponavljam svoje zgodbe, in vem, kako deluje ta vera na tiste, ki se jim ne da it – ali se jim ne zdi vredno – ali se jih zdi ponižujoče- opravičit se in pojasnit svojo laž / skrivnost oz. razložit svoje ravnanje. lažje je it v cerkev in tam jamrat kako so nerazumljeni, sami, zapuščeni, itd. ne cikam na mojo mamo, poznam kar nekaj takih ljudi, večinoma žensk (hmmm).
odpuščanje so si izmislili tisti, ki ne najdejo pravega izgovora za svoja dejanja. “odpusti mi” … zakaj že? zato, ker prej nisi razmišljaš, si se delal idiota, si mislil, da te nikoli ne bo doletela ura resnice? si predstavljaš, da bi v BIH vsi tisti vojni posiljevalci in morilci svojim žrtvam rekli “odpustite nam”? ma ni govora, oko zao ko, zub za zub. kakšno odpuščanje.
med starši in otorci bi morali starši otorkom odpuščat, en otroci staršem. starši se vedno vlečejo ven z “sem ti hotel samo dobro, sem mislil, da je ok” pri tem pa otorka ponižujejo, maltretirajo, zanemarjajo … ma dej nehej z odpuščanjem. jaz sem mojo mamo skoraj leto dni prosila naj mi razloži zadevo, pa ni bila pripravljena. a zdaj ji bom pa oproščala njeno molk? niti pod razno. naj nese v grob, zdaj me itak ne zanima več.
bog je res ena fajn zadeva … nanj se lahko sklicuješ kadar ti paše. mi nevernik ise nimamo na koga sklicevat, moramo živet odgovorno.
, kako ti veš, da je tale katoliška vera en sam daj-dam? To ne gre tako. Ravno pri odpuščanju se krepko zatakne – če imaš tisočkrat občutek, da ti je odpuščeno, miren nisi, dokler si odveze ne dodeliš sam – in to je milost, ki jo lahko ali pa tudi ne, dobiš pri spovedi in z molitvijo. Potem šele pride na vrsto sprava med osebami – do katere pride, ali pa ne, nič se ne da izsiliti, če ena stran ni za to. Je pa za obe olajšanje, če zmoreta stopiti preko, za kar so včasih potrebna dolga leta. Vera je le pomoč, vzpodbuda, svetniške osebe so zgled, pravila (zapovedi) so ograjica, ki nas varuje, da ne pademo z ladje, ko jo močno premetava življenjski tok.
Pri teh stvareh smo vsi na istem, katoličani, ki vero prakticiramo pa smo v rahli prednosti, ker se lahko na nekaj in nekoga naslonimo.
Zanimiva je tale tvoja strategija. Nič o vsebini, samo na poročevalca se je treba spraviti. A rabiš šolo, da spoznaš okostja dojenčka? No, priznam, da rabiš šolo, da ločiš med okostji majhnih opic in dojenčkov, ampak sem prepričana, da bi ostal kakšen zapisek, če bi na območju samostana kdaj bivala skupina opic.
Tudi če si je citirani bloger zgodbo gladko izmislil, se da dvom izraziti drugače kot pa s kreiranjem zarote v preteklosti in z namigovanjem na kontinuiteto in metanje polen pod noge dandanes, pa še poudarjanje izjemnosti tega dogajanja v našem okolju (bi se še kakšen kraj našlo, kjer je enako dogajanje z drugimi akterji)… Za konec se je treba pa še na avtorico posta spraviti in soditi njen odnos do ožje družine. Če ženska pri njenih letih ne govori s svojo mamo mora že imeti dober razlog. In kdo smo mi, da o tem sodimo?
Dvakrat sem prebrala blog. Moje mnenje..zgodba je kr nekaj. Tip je pač povedal eno zgodbico, bloger jo je zapisal, zraven dodal svoje mnenje in opise, da zadevico začini. Sami zgodbi pa težko verjamem. Zakaj?
Živim v bližini enega samostana. In zgodbice o najdenih okostjih dojenčkov in celo žensk (samostan je bil za moške) so tukaj dobro poznane. O okostjih, preiskavah ali kakšnem koli otipljivem dokazu pa ni ne duha ne sluha. Vse je po sistemu:
X: A veš kaj so odkrili? Okostja, ja ja, okostja dojenčkov in žensk.
Z: Ja pa kdo jih je odkril?
X:Ne vem, ampak tukaj za to vsi vejo.
Z: Pa so prijavili zadevo pristojnim organom?
X: Ja ne vem no.
Z: Ja so al niso?
X: Ne niso.
Z: Kam so pa potem ta okostja dali?
X: Ja ne vem.
Z: Ja kako ne veš?
X: Ja kaj me to sprašuješ, saj ni v tem poanta. Poanta je v tem, da so menihi seksali….itd, prosto po vijolicah….
Zanimivo, da so se po osamosvojitvi ta okostja naenkrat spremenila v okostja po vojni izvensodno pobitih…….samo da se govori.
p.s.: je pa zanimivo, kako je ta socialni delavec zgodbo policista začinil s svojim pogledom na spolnost med nunami in duhovniki. Malček perverzno je vse skupaj za brat.
p.p.s.: katarina, kolikor jaz poznam ljudi kateri me obkrožajo in redno hodijo v cerkev, jih večina prosi za moč, da bodo lahko šli čez hude trenutke v življenju, ne za samo rešitev s strani Boga.
katarina, oprosti, ampak ne glede na to, zakaj sta se z mamo razšle, verjamem da ni bilo lahko, če si se tako odločila, vendar vseeno mislim, da bi ji mogla dati priložnost. verjemi, da te ta zamera razjeda, pa če si priznaš ali ne.
Mi, ki verujemo, ki resnično verujemo v Kristusa gledamo to z duhovnega vidika. Edina božja zapoved z obljubo je: spoštuj očeta in mater, da boš dolgo živel in da ti bo dobro na zemlji. Upam, da jo vsaj toliko spoštuješ, da jo pozdraviš, če jo srečaš in lepo govoriš z njo.
Berem, da si zelo samosvoja ženska in vem, da ti je moje ” pridiganje” odveč, vendar te prosim, da poskušaš razumesti, da nihče nima slabega mnenja o sebi (Dale Carnegie). Vedno mi je hudo pri srcu, ko slišim, da mama in hčerka ali člani družine ne govorijo. Ne rečem, vsi smo krvavi pod kožo,vendar pride čas, ko je prav, da se pobotamo. Saj to ne pomeni, da bi imeli redne stike, vendar da bi se srečali vsaj za kakšne posebne priložnosti. Hudič je namreč tisti, ki želi, da vajinega odnosa ne bi bilo!
Drugače pa je Bog – vsemogočen in če se Bog želi dotakniti tvojega srca, da boš znala oprostisti mami, se tudi bo. No, jaz upam, da se bo in da bo mama izmolila to, za kar moli. Srečno!
WW: zelo enako se je govorilo o povojnih pobojih, poznam človeka, ki zelo dobro ve, kje v šentviškem hribu so postrelili ujetnike, pa tega še niso raziskovali, o tem množičnem grobišču še ni niti besede. tudi za barbarin rov se je vedelo 60+ let pa … ga ravno toliko časa nihče ni šel raziskovat, ni bilo interesa. zelo podobno se najbrž godi tej stvarem iz zgodbe. koga pa pravzaprav briga če se nune posiljuje, če splavljajo, če rojevajo in če se dogajajo detomori? ni širšega zanimanja se to ostaja “skrito” oziroma grejo zgodbe samo od ust do ust.
nemi 3 : ni mi smešno, bedaasto mi je.
gb: eno leto ima 365 dni. toliko je bilo priložnosti. več kot dovolj. kar se pa tiče “spoštuj očeta in mater” … svoji hčeri učim, da me naj niti pod razno ne spoštujeta, če jima bom v življenju naredila krivico, ju zapustila, jima odrekla pomoč, ju zanemarjala, itd. oče ki 30+ let pijančuje in s svojim načinom življenja uniči otorštvo svojim otrokom si NE zasluži spoštovanja, prej zaničevanje. mati, ki stoji ob strani pijancu in odreče pomoč in spodobno otorštvo svojim otrokom si NE zasluži spoštovanja, prej ignoranco. konkretno moja mati ima totalno amnezijo, ne spomni se ničesar kar se je dogajalo ko smo bile majhne. jaz se kot črna ovca v družini edina spomnim pretepov, joka, bežanja od doma … to naj se oprosti? se ti hecaš? če bi mati rekla naj ji oprostim, da je delaal narobe …. mogoče še, da pa reče, da se mi nima za kaj opravičit, da je delala kot je najbolje znala … no go.
hudiča pusti pri miru. nimam za kaj hodim na obisk samo zato, da “se zbere cela družina”. kdor ne sprejme mojega partnerja oz. mi odreja s kom sem lahko in s kom ne pri 30+ letih nima kaj delat v moji bližini. kdor s prstom kaže na moje napake, svoje pa zaklepa v omaro … sori, starši niso več mali bogovi, otorci so staršem sodniki. moji bodo meni, jaz sem svojim. če ti misliš, da imata bog in hudič kaj pri tem … če se bova po smrti srečali potem bo nekaj narobe :))))
POglej ne govorivao o povojnih pobojih h ampak nekem blogu, napisanem po spominu nekega policista, in izdatno začinjenim s pogledom avtorja………oprosti, tudi če je zgodba policista resnična mi je pa bolana prezentacija te zgodbe….in tale bloger je socialni delavec????…Bog se nas usmili……
WW: ta bloger dela v domu starejših občanov in ta človek, ki mu je povedal to zgodbo, je še kako živ. zgoraj sta tudi dva komentarja, da to pokopališče res obstaja. torej ni daleč od resnice. bloger je podal svoje mnejje, kar ni nič narobe, dejstva ostajajo dejstva.
ko so v BIH med vojno poslili katoliške nune in so bile noseče jih je Vatikan izločil iz cerkve. si to že slišala? jaz sem in verjamem, da je res, ker se je na veliko govorilo, v medije kot take pa ni prišlo. mar zato ni res?
Res se je dogajalo – pri prenovah večih samostanov so najdli okostja novorojenčkov, včasih kar vzidana med zidove. A ni nujno, da so bili umorjeni (še v devetnajstem stoletju je zaradi naravnih vumrl skoraj vsak drugi novorojenček).
Morate vedeti, da je bilo v preteklosti dosti žensk prisiljenih oditi v samostan, kjer pa niso bili vedno tako pobožni, kot so sedaj. Taki samostani se niso v ničemer razlikovali od kakšnih vzgojnih ustanov.