Kar tako…ali pa tudi ne….je tale pesem…
Mogočni orel,ki ve vse skrivnosti neba ,
ki se dvigne iz svojega zavetišča in pojadra
visoko in daleč,postane nad nami,nas tiho motri…
Morda mi v tem trenutku nekaj šepeče,
pa so moja ušesa gluha za njegov šepet,
ker ga gledam le kot orla, še enega orla….
Včasih pa postane ob meni ptica,ki me povabi s sabo,
da z njo odjadram daleč nad reke in gozdove,
nad vse zemeljsko,daleč nad mesta…pod obronek
neba ,kamor ne seže gorje vsakdana,kjer se odpira pogled v nebo in vso zemljo,kjer počivajo vse skrivnosti “da sein”.
A orlu se mudi.Mora naprej,to je njegovo življenje
in konec. In zopet se zavem,da sem še tu,da bo
kmalu večer in jutri nov dan.Ne morem z orlom,nimam
kril,le strah,da se ne srečava nikoli več ,da se bom morala brez vodiča
podati pod nebo,ostaja in pa spomin. Njegove besede
ostajajo večno v meni,vsak dan so z menoj
in počasi se spreminjam.
Ostaja praznina,ni več odgovora….jaz pa imam še toliko vprašanj.
Tam, za obzorjem !
Nikoli ne imej Nioba ledu v očeh in ne pogleda, ki bi ga severni veter shladil…
kdaj pa kdaj se lahko pojavi kdo, ki je to v kar verjameš…..in ti zatem z dejanji potrdi, da so tvoja prepričanja prava. In na koncu, ti morda še odgovori na tvoja vprašanja, za katera meniš, da odgovorov ni….pa vendar so…
Tkole, ko naša srca dviga nebesni svod,
naj vas spremlja še tale pesmica – povsod!
Pozabil sem mnogokaj, dekle ….
Pozabil sem mnogokaj, dekle,
mnogo sanj, besedi,
le onih ne, v kterih ljubezen
do te plameni.
Pozabil sem mnogokaj, dekle,
mnogo dni in noči,
le onih ne, v kterih so iskale
te moje oči.
Pozabil sem nnogokaj, dekle,
in mnogokaj večno naj spi,
le ljubezen
do te naj gori!
(J.Murn Aleksandrov)
…ja in se ravnamo po nekih pravilih, ki naj bi bila naša merila življenja….
ko skušamo postati drugačni, postanemo za nekatere čudni, namesto da bi mogoče v nas le videli tudi svoj izziv, dopustili spremembe ki bi marsikdaj naše življenje spremenile v tisto kar je zgoraj, reciva temu raj.
Paša, hehe, ja….sem dobre volje in ti ?
Hja, jaz pa ne verjamem v meje. Mogoče nekaj, kar je teže dosegljivo, malo bolj zapleteno ali oddaljeno res izgleda kot meja. Pa ni. Če se že kje ustavim si raje mislim – ta postanek je moja odločitev, ni meja. Če bi hotel bi šel naprej. Naši svetovi so pa res tako lepi. In fino je da nam kdaj to še kdo pove.
In mislim, da se vedno lahko izboljšamo. Pa to je vendar gibalo vsega!
