Kar tako…ali pa tudi ne….je tale pesem…
Mili moji prijatelji, ker sem celo dopoldne
nekako pozirala cmok v grlu, spet sem v
dreku, bemtiš, me je tale šala dvignila meter
od tal. Če ne bo tudi vas, se mi pa vsaj zlažite!
V temni noci taksi pobere osamljenega pesca.
Med voznjo molcita, potnik pa bi zelel nekaj vprasati
in narahlo potrka taksista po rami. Ta zakrici, izgubi
oblast nad vozilom, skoraj zadene v avtobus, vendar v
zadnjem hipu obrne volan, poskoci cez visok robnik na
plocnik in nazadnje le uspe ustaviti avto par
centimetrov pred izlozbenim oknom.
Trenutek tisine. Potnik se nato prestraseno opravici:
” Nisem si mislil, da vas bo moja kretnja tako
prestrasila…”
Ko voznik pride k sebi, odgovori: “Pravzaprav niste vi
krivi… Danes je moj prvi dan v sluzbi taksista. Prej
sem 15 let vozil mrliski avto.”
Oh, Jani moj dragi, samo da mi je vsaj pri enem
uspelo. Če si sebe zamislim kot taksista, bi bila
verjetno ali brez las, ali brez očesa, ker bi od
samega strahu ali se udarila kam v skoku v višino,
ali pa usrala!