Panika od Muckove…… joj!!! To je vse kar lahko rečem… baje to folk nepopisno veliko bere ampak …. Deluje mi tak mali wannabe. Ni mi všeč.

to je res zanimivo, kako imamo različne okuse – jaz sem Sto let samote kar pogoltnila. nazadnje sem obupala pri Iskanju korenin (Nora Roberts). ponavadi odneham pri prelahkih in kičastih knjigah, klasike pa preložim na čase, ko bo več potrpljenja za takšne zalogaje. še vedno so mi določeno knjigo najbolj priskutili v šoli – ali so dajali takšne interpretacije, da bog pomagaj, ali pa smo toliko časa mleli eno in isto stvar, da ti je na koncu gledala iz ušes. na primer doriana graya – v srednji šoli in še na faksu. grozljivka. pogledat ga ne morem več, čeprav ni slab.

Ce ne razumes latinoameriskega nacina misljenja in pisanja, so ti njihove knjige zelo mcune in jih enostavno ne dojames. Meni so pa zakon! No, eno knjigo ki sem veckrat zacela in nikoli dokoncala je Budenbrook od Thommasa Manna. Pa niti ruski klasiki mi niso nikoli sli. Morda se jih bom nekega dne spet lotila in bom nanje gledala drugace, kdo ve.

Kar hudo mi je, ko je nekdo napisal, da ni mogel prebrat Mojstra in Margarete :))
Res hecno, kako nekomu nekaj pade, drugemu pa ne. Meni je bila čudovita 🙂

Padla pri Zofijinem svetu. Mi je lahko žal? Mogoče bi poskusila še enkrat?

Ne prebavim Thomasa Manna. Ne gre in ne gre. Sto let samote pa mi je eden najljubših romanov.

Zdej sem se spomnila, katere knjige res nisem mogla prebrati in je verjetno ne bi mogla ne glede na počutje. Če neke zimske noči popotnik od Itala Calvina. Tudi Borges ni zame.

Osnovni delci, Helleboque, ki sem si jih sposodila ravno zaradi tega foruma. 10 strani in nazaj v knjižnico.

Blazac: Izgubljene iluzije. Čeprav sem jo imela za izpit! 🙂 Pa Pločevinastega bobna od Grassa tudi nikoli nisem mogla, čeprav sem jo začela dvakrat.

Alkimist od Paula Coelha: zame popolnoma neprebavljiv do skrajnosti popreproščen new-age misticizem … Žalitev za inteligenco.

Gnus od Sartra, se mi je res “zagnusila”…

Alkimist, Celestinska prerokba… V zadnjem času.