Lani sem obsedeno igrala Desperate housewives :))). Sem šla celo 2x igrat, v drugo sem bila čisto drug karakter :). Letos pa me nič ne pritegne.

že odkar obstaja igram serijo The Sims, 1,2,3

rada imam tudi solitaire, klasika, ki se je nikoli ne naveličam, sploh spider

na fb pa frontierville

Čaki čaki….obstajajo tud hude “primitivno” narejene igrce, ki so kar hud napor za možgane…ena takih je tud tale, ki jo tud jaz matram…

http://www.miniclip.com/games/bloxorz/en/%5B/quote%5D

Hvala, te pa nisem še odkrila. Ja take jaz igram oziroma skoraj vse Match 3 games.

Ja, se zelo strinjam s tem razlikovanjem.

Imam brata. On je računalniški freak, sicer naravoslovne stroke. Po poklicu pa programer. On igra igre. Že 15 let hodim na njegove računalnike gledat, ko igra igre. Z takšno grafiko, da tja prek padem, ko to vidim. Za te igre kupuje takšnen hardware, da mene boli glava, ko mi pove zmogljivost in ceno. Tudi jaz sem po srcu totalni navdušenec nad znanstveno fantastičnim in fantastičnim žanrom, ampak predvsem knjig in filma. V svetu iger pa ne sledim napredku. In me vsaka bratova igra čisto vrže iz tira, ker je tako dobra po vsebini, grafiki, doživetju.

Brat vsakih nekaj mesecev prinese mojim otrokom kakšno igro. Primerno približno njihovi starosti. Malčki (6, 8, 12 let) čisto noter padejo, naučijo se igrati v nekaj urah. Jaz sedim zraven kot nek bebec in gledam, kako me 8-letnik ali sploh 12-letnik popolnoma povozi v teh igrah. Meni enostavno manjka časa in volje, da bi nekaj ur sedela ob kakšni zanimivi igri in študirala, kako igrati.

Meni osebno se ne zdi popolnoma nič sporno, ko otroci igrajo te igre. Vsi trije igrajo kakšnih 15-20 ur tedensko v fazi največjega navdušenja, povprečno pa kakšno uro dnevno vsak posebej. V fazi učenja gledajo drug drugega in se učijo strategijo, upravljanje. Marsikateri mami bi se to zdelo sporno, meni pa se ne, ker otroci v tem dejansko urijo veščine strateškega načrtovanja, organiziranja, predvidevanja, pomnenja, vadijo upravljanje s tipkovnico, miško. Meni osebno se vse te veščine zdijo zelo pomembne. Otroci pa so vsi izrazito nadarjeni za matematično logično razmišljanje, sklepanje, strateško načrtovanje.
Radi igrajo tudi primitivno dizajnirane igre, kjer je treba misliti in misliti do onemoglosti. V mojih mladih letih so bile to igre, ko smo morali sestaviti mehanizem, da je žoga padla tja, kamor je morala ali ko smo morali potiskati kocke v nek vzorec. Nimam pojma, kako se jim je reklo, so pa bile ubijalske. Na višjih stopnjah je bil vsak level intelektualni dosežek.
Nikdar in nikoli ne bom razumela staršev, ki otrokom ne dovoljujejo igrati računalnika, ker je ˝menda škodljiv˝, tudi če otrok na računalniku trenira logiko, pismenost, sklepanje.

Mi pa grejo strašno na živce lajnaste igrice stila Farm Ville in podobna navlaka. Ob takšnih pa prav ponorim, če družinski člani porabijo preveč časa na njih. Ko otroke preveč zanese v takšne igračkarije, jih namerno usmerimo v neke konstruktivne igre.

Uf, zakon je Age of Empires, pa Settlers je v redu (samo ne ta zadnji), pa Anno 1404 – skratka same take strateške…

Moja najljubša igra je Candy Crush, sem zelo dober ”gamer” in ”hip wit the kids” imam 1567 preigranih ur in menim da sem svoje življenje dobro porabil in vztrajam da nabijem še več ur.

LP. Dr.Ramšak

Videl sem tvoj problem in ti nemorem pomagati ker sem debel.